Jedro

Glede na to, da bo odločba tožene stranke postala pravnomočna šele s tem sklepom, torej po uveljavitvi ZZZDR-C, se bo postopek nadaljeval pred okrožnim sodiščem, to pa je stanje, ki ga tožnica izrecno želi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 3. 2004, s katero je ugodila tožničini pritožbi zoper začasno odločbo Centra za socialno delo ... z dne 20. 5. 2003, tako da je odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Prvostopni organ je z začasno odločbo določil osebne stike med tožničinim mladoletnim sinom ter njegovim očetom, tožena stranka pa je ob obravnavanju tožničine pritožbe ugotovila, da organ prve stopnje ni ravnal v skladu z določbami 138. člena ZUP in 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ker je mladoletni sin v času odločanja o osebnih stikih z očetom že dopolnil 12 let in je kot tak bil sposoben izraziti lastno mnenje o stikih z očetom. Kljub temu organ prve stopnje njegove izjave oziroma mnenja ni pridobil, s čimer je kršil njegove pravice, zagotovljene z navedeno konvencijo, hkrati pa ni ugotovil vseh drugih relevantnih dejstev za izdajo odločbe. Zato je nujno, da se v postopku upošteva tudi mnenje mladoletnega otroka. V obravnavanem primeru pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odločbe, temveč je bilo treba na podlagi obstoječih dejstev izdati odločbo o glavni stvari.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je po določbi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu upravni spor dopusten le, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more izboljšati, ker je tožena stranka v celoti ugodila njeni pritožbi in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi tudi dala napotilo prvostopnemu organu, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti in upoštevati koristi otroka, tako z vidika materialnih kot procesnih pravic. Navodila organa druge stopnje pa so za organ prve stopnje obvezujoča. S tem pa bo dosežen tudi namen tožnice, da se ugotovijo in upoštevajo koristi otroka v tem postopku. Zato po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odločba glede na navedene okoliščine ne posega v pravice ali pravne koristi tožnice, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. S tem pa so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, po katerim sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Tožnica izpodbija prvostopno sodbo, ker meni, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu. Vztraja, da je bila prizadeta v svojih pravicah zaradi upravnega akta, ki ji je bil izdan, s čimer je pravni interes izkazan. Z izdajo pravnega akta je upravni organ posegel v pravico tožnice in njenega mladoletnega sina do družinskega življenja. Meni, da je pri izdaji upravnega akta v zvezi s stiki otroka z domnevnim očetom treba presojati predvsem na vsebinski ravni, in sicer je treba ugotavljati sam pomen stikov, kar je tožnica že obrazložila. Dejstvo, da vložitev zahtevka za stike nima zastaralnega roka, pomeni, da so organi, ki odločajo, dolžni ugotoviti dejstva, kakšne posledice nosi odločba za otroka, ki očeta ne pozna, in ima urejeno družinsko življenje. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da domnevni oče 12 let ni čutil potrebe, da bi skrbel za otroka na noben način, niti finančno, tako tudi ne po vložitvi zahtevka za stike in izdani začasni odločbi. Vsi akti, ki so bili do sedaj izdani, izkazujejo, da urejajo pravico stika očeta in ne otroka ter močno posegajo v pravico do družinskega življenja, ki ga mladoletni sin živi s svojo materjo in zakonito zastopnico. Zato tožnica zahteva, da se upoštevajo tudi in predvsem koristi otroka v tem postopku, vendar ne le v smislu, da se sam izreče v postopku, ki ga ne želi, temveč da se vse odločbe vsebinsko ovrednotijo in se pri tem upoštevajo maksimalno koristi otroka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izda sklep, da se vse odločbe, izdane na podlagi upravnega postopka, razveljavijo in da očeta mladoletnega sina Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in podrejeno Center za socialno delo ... v skladu z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) napotita na tožbo in na uporabo Zakona o pravdnem postopku, s čimer bo dana možnost, da si mladoletni sin pridobi pravnega zastopnika, ki bo v postopku zavaroval njegovo pravico do nemotenega družinskega življenja, ki ga živi, in njegovo pravico, da sam presodi, kaj je v danem primeru koristno zanj, česar Center za socialno delo M. ni ugotavljal in niti ni strokovno usposobljen, da bi postopek nadaljeval. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka je odločbo prvostopnega organa odpravila ravno na tožničino pritožbo in je tako nastalo stanje, kot je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje oziroma stiki očeta s sinom niso določeni in to niti z začasno odločbo. To pa je stanje, ki tožnici ustreza, in se ni z odločbo tožene stranke v ničemer spremenilo oziroma se je glede na odločitev prvostopnega organa celo izboljšalo. S tem pa je nastalo stanje, ki ga tožnica sicer želi, to je, da se o stikih očeta s sinom ne odloči z začasno odločbo, temveč v celoti in o glavni stvari, tako kot je to sicer njena zahteva, izražena v tožbi zoper odločbo tožene stranke, in kot je sicer s svojo odločbo tožena stranka tudi naložila upravnemu organu prve stopnje. Zato tudi vrhovno sodišče meni, da tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe.

Ker pa je odločba tožene stranke postala pravnomočna šele s tem sklepom, bo tako prišlo do stanja, ki ga ureja ZZZDR-C v zvezi z dokončanjem tekočih (začetih) postopkov iz prvega odstavka 106. člena ZZZDR v prvem in drugem odstavku 39. člena ZZZDR-C, in sicer se postopki, ki so bili začeti do uveljavitve te novele (to je do 1. 5. 2004) dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe pa odloča ministrstvo, pristojno za družino (prvi odstavek 39. člena). Po drugem odstavku navedenega člena pa se v primeru, da je po uveljavitvi tega zakona v zadevi iz prvega odstavka odločba prve stopnje odpravljena oziroma razveljavljena, postopek nadaljuje pred okrožnim sodiščem po tem zakonu. Tako se bo glede na to, da bo odločba tožene stranke postala pravnomočna šele s tem sklepom, torej po uveljavitvi ZZZDR-C, postopek nadaljeval pred okrožnim sodiščem, to pa je stanje, ki ga tožnica izrecno želi.

Ker je tako izpodbijani sklep sodišča prve stopnje formalnopravno ali materialnopravno pravilen, pritožba pa neutemeljena ter niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 ob primerni uporabi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB-3) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 s sklepom pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.