Jedro

Pri zadovoljevanju svojih potreb otrok sledi standardu staršev in njihovi zmožnosti, da za njihovo zadovoljevanje pridobijo potrebna sredstva. Starši morajo res storiti vse, kar je v njihovi moči, da za preživljanje svojih otrok pridobijo potrebna sredstva, vendar pa ta zahteva po trudu pada premo sorazmerno z lestvico potreb od najbolj nujnih do manj nujnih.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine nad 100,00 EUR za čas od 25. 4. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v prvem odstavku I. točke izreka za zakonske zamudne obresti od zvišanega zneska preživnine v znesku 100,00 EUR za čas do izdaje sodbe 24. 10. 2011 ter v odločitvi o stroških (III. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke (v delu, v katerem je tožencu naloženo, da namesto mesečne preživnine določene s sodbo Temeljnega sodišča v Bijelom Polju P 609/2004 z dne 3. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 50/2007 z dne 26. 10. 2007, ki je bila nazadnje valorizirana z obvestilom Centra za socialno delo na znesek 81,39 EUR, plača za čas od 25. 4. 2008 do 24. 10. 2010 mesečno preživnino zvišano na 100,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh) zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan mld. tožniku od vložitve tožbe 25. 4. 2008 dalje plačevati namesto mesečne preživnine, določene s sodbo Temeljnega sodišča v Bjelom polju, Črna Gora, P 609/2004 z dne 3. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 50/2007 z dne 26. 10. 2007, ki je bila nazadnje valorizirana v znesku 81,39 EUR, na znesek 100,00 EUR zvišano mesečno preživnino, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan celotno preživninsko obveznost izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih do pravnomočnosti sodbe, v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in tožencu še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 503,98 EUR.

2. Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbo prvega odstavka 408. člena ZPP, ko ni po uradni dolžnosti pridobilo vseh relevantnih podatkov o premoženjskem stanju toženca. S tem ko je zgolj pavšalno sledilo navedbam tožene stranke, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo 9. 6. 2010 oziroma leto in pol pred izdajo sodbe, ni zavarovalo interesov tožnika. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, hkrati pa ni utemeljilo, zakaj jih ni izvedlo. To velja za poizvedbe pri bankah NLB, SKB, PBS, Sparkasse, Hypo leasing, o tem, s kakšnimi sredstvi toženec razpolaga, ni pridobilo podatkov o premoženjskem stanju toženca, ki niso starejši od treh mesecev, potrdila o mesečnih prihodkih in potrdil o mesečnih prilivih na TRR odprtem pri NLB, d.d.. Izvedba dokazov je bila potrebna, saj je toženec navedel, da plačilo za opravljeno delo prejema na roko in ne na transakcijski račun. Sodišče bi le z izvedbo predlaganih dokazov pridobilo vpogled v dejansko premoženjsko stanje toženca. Iz navedenih razlogov tudi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče je pri oceni življenjskih stroškov zmotno in materialnopravno napačno zaključilo, da tožniku ni priznalo stroškov za počitnice, češ da je mati izpovedala, da na počitnicah niso bili, ker tega finančno niso zmogli. Takšen zaključek nasprotuje logiki preživnine in starševskih obveznosti po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče je tudi napačno zaključilo, da imata toženec in mati tožnika približno enake mesečne dohodke. Sodišče bi moralo za pravilno odločitev v zadevi ugotoviti realen obseg mesečnih prihodkov tožene stranke, tako iz redne zaposlitve, kot iz dela na črno in drugih naslovov. Sodišče tudi pri oceni pravičnega razmerja obremenitev roditeljev ni upoštevalo, da ima mati obveznost preživljanja še za enega otroka. Sodišče v zvezi z razpoložljivimi dohodki matere in njenega moža ni izvajalo nikakršnih dokazov, zato ni imelo nobene dejanske podlage za sklep, da mati in njen mož razpolagata z višjimi dohodki, kot so prikazani v tem postopku.

3. Toženec je v pravočasni laični pritožbi očital sodišču prve stopnje, da je zvišalo preživnino, ne da bi upoštevalo višino njegovih prejemkov v letu 2010 in 2011. Sodišče je sledilo zgolj izjavam in domnevam tožilke o višini njegovih prejemkov, ne da bi vpogledalo v njegov davčni register in bančni izpis njegovih prejemkov v letu 2010 in 2011. Za čas od 1. 9. 2009 do 24. 8. 2010 je bil zaposlen v podjetju N. s.p., vendar mu je delodajalec le nekaj časa plačeval prispevke. Zadnjo plačo je prejel meseca junija 2011. Delodajalca je prijavil delovni inšpekciji in DURS-u. 22. 9. 2011 se je zaposlil v podjetju R., vendar ima pogodbo zgolj do 22. 12. 2011. Delodajalec pa ga je že obvestil, da mu ne bo podaljšal pogodbe o zaposlitvi. V potrditev svojih navedb pritožbi prilaga kopije bančnih izpiskov, prijavo delodajalca delovni inšpekciji in DURS-u. Obravnave se ni mogel udeležiti zaradi dela na terenu, sodbo pa je dobil v nabiralnik, ko je prišel s terena. Zaključuje, da lahko preživnino 100,00 EUR plačuje vnaprej, ne pa tudi razliko za nazaj. S tem se strinja v upanju, da bo imel pred tožilko mir.

4. Glede na obseg toženčevega pritožbenega izpodbijanja, je sodba sodišča prve stopnje, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, postala pravnomočna v delu, v katerem je toženec dolžan plačevati zvišano mesečno preživnino na znesek 100,00 EUR za čas od izdaje sodbe (24. oktober 2011 dalje) do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od takrat dalje pa v skladu z obvestilom Centra za socialno delo v novem znesku preživnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede odločitve v preostalem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

5. Po določilu 132. člena ZZZDR lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost okoliščin je omogočeno na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bila določena preživnina za mld. tožnika s sodbo Temeljnega sodišča v Bijelom Polju P 609/2004 z dne 3. 11. 2004, ki ji je bila priznana veljavnost tudi v Republiki Sloveniji s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 50/2007 z dne 26. 1. 2007, v primerjavi s sedanjimi okoliščinami, ki so pravno relevantne za določitev preživnine, spremenile. Preživninski upravičenec je postal starejši in obiskuje šolo, kar pogojuje višje stroškovne potrebe, spremenile pa so se tudi razmere na materini strani, saj ima še eno preživninsko obveznost do svojega drugega otroka. Da obstoji podlaga za spremembo omenjene preživninske odločbe, med strankama tudi ni bilo sporno. Takšen zaključek pogojuje ponovno porazdelitev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oziroma starša mladoletnega tožnika.

6. Po določbi 129. člena ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečne preživninske potrebe mladoletnega tožnika 301,25 EUR. Tožnik graja tak zaključek, ker sodišče ni upoštevalo zatrjevanih stroškov počitnic zato, ker je mati izpovedala, da na počitnicah niso bili, ker tega finančno ne zmorejo. Tak zaključek bi bil pravilen, če bi temeljil na pravilni ugotovitvi preživninske zmožnosti vsakega od staršev in zaključku, da so razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje tako nizka, da otroku izpolnitve teh potreb nista zmožna zagotoviti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi poudarilo stališče sodne prakse (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 928/2008 z dne 22. 11. 2008), da pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka. Pri zadovoljevanju svojih potreb otrok sledi standardu staršev in njihovi zmožnosti, da za njihovo zadovoljevanje pridobijo potrebna sredstva. Starši morajo res storiti vse, kar je v njihovi moči, da za preživljanje svojih otrok pridobijo potrebna sredstva, vendar pa ta zahteva po trudu pada premo sorazmerno z lestvico potreb od najbolj nujnih do manj nujnih. Denarna sredstva za počitnice ne sodijo med najbolj nujne stroške, če starši komaj zmorejo pridobiti sredstva za pridobitev najbolj osnovnih življenjskih potreb. Ali bo sodišče upoštevalo vse potrebe otroka ali nujnejše, je torej odvisno od ugotovitve preživninske zmožnosti njihovih staršev. Ta pa je v obravnavanem primeru pomanjkljiva, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo preživninsko zmožnost tožnikove matere. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene dejanske podlage za sklep, da mati tožnika oziroma njen mož razpolagata z višjimi dohodki, kot jih izkazujejo uradni podatki. Sodišče prve stopnje je do navedenega dejanskega zaključka prišlo na podlagi indičnega sklepanja na podlagi dejanske okoliščine, da ima mati v posesti avtomobil WV Touareg, ki je avtomobil višjega cenovnega razreda in zanj plačuje mesečni leasing obrok v višini 200,00 EUR, njen mož pa je lastnik hiše in zanjo plačuje kredit v višini 1.000,00 EUR mesečno. Navedeni okoliščini kažeta na očitno nesorazmerje med eksaktnimi podatki, ki sami po sebi izkazujejo relativno nizke dohodke obeh in med njihovo dejansko porabo in kar kaže na višji družinski standard družine, v kateri živi mladoletni tožnik, od zatrjevanega.

8. Sodišče prve stopnje pa ni popolno ugotovilo preživninske zmožnosti toženca. Delno mu je to onemogočil sam z nepredložitvijo zahtevanih dokazil, predvsem pa je nepopolna ugotovitev posledica neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Tako je tožnik navajal, da toženec pridobiva zaslužek tudi z delom na črno in da razpolaga z znatnimi denarnimi sredstvi in v dokaz teh svojih trditev predlagal poizvedbe pri različnih bankah o tem, s kakšnimi sredstvi toženec razpolaga. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo, o njegovi izvedbi pa tudi ni odločilo. Navedeni dokazni predlog se nanaša na pravno relevantna dejstva, zato je utemeljen pritožbeni očitek tožnika o kršitvi določbe 287. člena ZPP in načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi navedene kršitve določb postopka pa tudi ni mogoč zaključek o popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodbo sodišča prve stopnje je zato treba že iz tega razloga razveljaviti v zavrnilnem delu nad na 100,00 EUR zvišanim zneskom preživnine in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen in 355. člen ZPP).

9. Toženec, ki se je v pritožbi strinjal z zvišanjem preživninske obveznosti na 100,00 EUR za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, pa neutemeljeno izpodbija odločitev o določitvi na 100,00 EUR zvišane preživnine tudi za čas pred izdajo sodbe (od 25.4.2008 do 24.10.2011). Toženec je bil nedvomno zmožen plačevati na navedeni znesek zvišano preživnino tudi v tem obdobju. Takšen zaključek temelji na pravilni dejanski ugotovitvi iz izpodbijane sodbe, da je imel toženec vsaj tolikšen mesečni zaslužek iz naslova dela kot tožnikova mati (pritožbena trditev, da mu delodajalec ni plačeval prispevkov, na to ugotovitev ne vpliva). Odločitev, da je dolžan kriti nekaj več kot polovico ugotovljenih otrokovih potreb, pa je pogojena z okoliščino, da je vsakodnevna skrb za mld. tožnika vendarle na materi. V tem delu je bilo zato treba zavrniti toženčevo pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja nejasnost izreka izpodbijane odločitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v odločitvi o zamudnih obrestih od zneskov dodatno določene preživnine, zapadlih do pravnomočnosti izpodbijane sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče sledilo prav tako nejasnemu tožbenemu predlogu. Tako iz izreka ne izhaja jasno ali je toženec dolžan plačati zamudne obresti od zneska preživnine, ki mu je naložen v plačilo poleg že določene preživnine že od vložitve tožbe (prvi odstavek tč. I. izreka), ali pa šele v primeru, če vseh do sodbe zapadlih obrokov dodatno naložene preživnine ne bo plačal v 15 dneh (drugi odstavek tč. I. izreka) V tem delu je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zvišanega zneska preživnine 100,00 EUR za čas do izdaje sodbe (354. člen ZPP).

11. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v navedenem delu je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve (toženec jo tudi izrecno izpodbija). Odločitev o pritožbenih stroških tožnika (strošek pritožbe in strošek odgovora na pritožbo) se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).