Jedro

Če je večje število solastnikov in vsi izkažejo upravičen interes, da dobijo v izključno last določeno nepremičnino, fizična delitev pa je objektivno možna, tedaj mora sodišče sorazmerno upoštevati interes vsakega solastnika.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepremičnine vpisane v vl.št. 210 k.o. N., ki obsega parcele štev. 659, 660, 661/1, 408/2, 408/3, 661/2 in 661/3 in ki so v solasti predlagatelja S. Š. do 86/1600-tink, A. S. do 1/1600-tinke, nasprotnih udeležencev A. Š. do 168/1600-tink, M. O. do 85/1600-ink, M. M. do 420/1600-tink in K. O. do 840/1600-tink, razdružilo tako, da prejme K. O. v izključno last tri gozdne in dve njivski parceli v vrednosti 3.642,570,00 SIT, kar presega vrednost njenega solastninskega deleža za 436.050,00 SIT, M. M. pa prejme v izključno last dve gozdni parceli v skupni vrednosti 2.465,087,00 SIT, kar presega vrednost njegovega solastninskega deleža za 861.827,00 SIT. Nadalje je prvo sodišče K. O. in M. M. naložilo, da sta dolžna solastnikom S. Š., A. S., A. Š. in L. O. izplačati vrednost njihovih solastninskih deležev.

Glede stroškov postopka v skupni višini 129.498,50 SIT je odločilo, da jih nosijo udeleženci v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev.

Proti sklepu se pritožujeta nasprotna udeleženca K. O. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in M. M., brez določne navedbe pritožbenih razlogov.

Pritožiteljica K. O. v pritožbi navaja, da takšna razdružitev, kot je sprejeta v izpodbijanem sklepu, ne ustreza načelom in možnostim razdružitve, ki bi bila za vse udeležence najbolj sprejemljiva in smiselna. Razen A. S. bi lahko vsi ostali udeleženci dobili v svojo izključno last in posest ustrezen del nepremičnin, medtem ko prvo sodišče z napadnim sklepom kar štirim udeležencem priznava le pravico do denarnih izplačil v breme dveh udeležencev. Takšna razdružitev predstavlja za pritožiteljico znatno gmotno breme, saj gre zanjo za velika finančna sredstva, ki jih ne zmore izplačati. V kolikor bi ji prvo sodišče dodelilo le tiste parcele, za katere je izrazila interes, bi bila razlika v izplačilu manjša od sedanje razlike, ki presega njen delež. Pritožnica meni, da bi bila možna fizična delitev soalstne nepremičnine v celoti, pri čemer izplačila niti ne bi bila potrebna, saj je parcele možno deliti. To velja zlasti tudi glede parcele štev. 408/3, ki je bila njej dodeljena v izključno last. Pritožnica sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nasprotni udeleženec M. M. v pritožbi navaja, da na račun svojega solastninskega deleža prejme v izključno last tudi parcelo štev.

661/3 in da mora zaradi tega ostalim solastnikom izplačati znesek 861.827,00 SIT. Te parcele tudi ni užival in zanjo nima interesa.

Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po oceni pritožbene stopnje prvo sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in v tej posledici tudi ni pravilno uporabilo materialno pravo. Glede odločitve o načinu razdružitve solastnih nepremičnin prvo sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da je upoštevalo določila 122. in 123. člena Zakona o nepravdnem postopku ter pri tem hkrati ugotavlja, da pri odločitvi ni moglo v celoti upoštevati interesov strank, ker bi s tem prizadelo pravico ostalih udeležencev postopka. Prvi odstavek 122. člena ZNP določa, da si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Ob tem prvo sodišče ugotavlja, da fizična delitev v skladu s solastnimi deleži strank ni izvedljiva. Slednja ugotovitev prvega sodišča pa ni prepričljiva. Razen A. S., katere solastninski delež znaša le 1/1600-tino, imajo vsi ostali solastniki tolikšen solastni delež, da bi lahko na račun njihovih solastnih deležev prejeli v izključno last ali posamezno parcelo ali pa del posamezne parcele, vrednost solastninskega deleža. Po dosedanjih ugotovitvah prvega sodišča A. Š. znaša 641.304,00 SIT, vrednost parcele štev.

408/3 pa je po sodni cenilki ocenjena na 603.529,20 SIT. To parcelo bi lahko prejel v izključno last navedeni solastnik, pri čemer bi bila razlika v vrednosti med njegovih solastninskih deležem in vrednostjo parcele, ki bi jo bilo treba izplačati, minimalna.

Vrednost solastninskega deleža S. Š. znaša 328.227,00 SIT, vrednost solastninskega deleža L. O. pa 324.469,00 SIT, kar skupaj znaša 652.756,00 SIT, ta vrednost pa je zelo blizu vrednosti njivske parcele štev. 408/2, ki je ocenjena na 566.828,10 SIT. Le dodelitev fizičnega dela solastnici A. S. v skladu z njenim solastninskim deležem ne bi bila nesmotrna, saj je njen solastninski delež v višini 1/1600-tine neznaten. Zgoraj prikazana možnost o fizični delitvi nepremičnin glede na velikost in vrednost deležev posameznih solastnikov (razen A. S.) nasprotujejo prvostopni ugotovitvi, da fizična delitev nepremičnin ni možna. V obravnavani zadevi gre za šest solastnikov in je potrebno pri fizični delitvi stvari sorazmerno upoštevati upravičene interese vseh solastnikov. V obravnavani zadevi pa so dejansko prišli do izraza v polni meri interesi le tistih solastnikov, ki prejemejo na račun njihovih solastninskih deležev denarno izplačilo, interesi pritožnikov pa so bili upoštevati le delno, pri čemer je oba prvo sodišče prekomerno in neutemeljeno obremenilo z izplačili vrednosti deležev ostalih solastnikov. Iz že zgoraj navedenih razlogov bi bilo potrebno v obravnavani zadevi v najslabšem primeru razdeliti le eno izmed parcel in ni mogoče pričakovati (zlasti ne brez dejanskih ugotovitev), da bi zaradi stroškov delitve parcela znatno izgubila na svoji vrednosti. V obravnavani zadevi se interesi posameznih strank med seboj izključujejo, zato bo mogoče upoštevati njihove interese le v tolikšni meri, da bo možno prvenstveno opraviti fizično delitev solastnine ter da bo vrednost, ki jo bo treba izplačati, minimalna.

Pritožnika sta sicer prejela v izključno last tiste parcele, za katere sta izrazila interes, ne more biti pa pravno utemeljeno (122. člen ZNP), da sta poleg teh parcel prejela še toliko zemljišča v izključno last, da morata ostalim solastnikom na račun njihovih deležev izplačati skupno 1.297.877,00 SIT. Taka denarna obremenitev obeh pritožnikov glede na velikost njunih solastninskih deležev očitno presega njun objektivni položaj, ki ga imata kot solastnika in sta dejansko z izpodbijanim sklepom prisiljena kupiti nekaj kar niti nista dolžna in kar tudi ni v njunem interesu.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno ugoditi obema pritožbama in razveljaviti izpodbijani sklep, v novem postopku pa bo potrebno ponoviti doslej izvedene dokaze ter pretehtati zgoraj navedeni možnosti o fizični delitvi solastnih premičnin tako, da vsak solastnik (razen A. S.) prejme v izključno last določen fizični del nepremičnin. Kolikor bo potrebno, naj prvo sodišče tudi opravi ogled vseh solastnih parcel in tudi na ta način dodatno ugotovi možnosti za izvedbo fizične delitve stvari.