Jedro

Ker tožnik v času odločanja ni bil niti državljan Republike Slovenije, v njej ni imel dovoljenja za stalno prebivanje in po 18.7.1991 do upokojitve ni bil na razpolago, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi sklepa, da je bila zavrnitev njegovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, prav tako pa ne pogoja iz 1. člena odloka, saj ni niti državljan Republike Slovenije niti v Republiki Sloveniji nima kot tujec dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem smislu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V reviziji navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev vojaške pokojnine po veljavnem odloku. Postopek v zvezi z državljanstvom še ni pravnomočno zaključen, v Sloveniji pa živi že petintrideset let neprekinjeno. Po 18.7.1991 je bil na razpolago, saj je sedel v pisarni in v bistvu samo čakal na dokumentacijo za upokojitev. Listine o tem, da je na razpolago, mu samo zato niso bile izdane, ker je bila armada takrat v razsulu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija je sicer formalno navajala kot revizijski razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, ki pa jih vsebinsko ni opredelila, zato jih revizijsko sodišče ni ugotavljalo.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah 1. člena in 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravočenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 26.6.1991 dalje. Kdo se šteje za upravičence, pa je določeno predvsem v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. V postopku je bilo ugotovljeno, in tega v reviziji tudi revident ne navaja drugače, da revident v času odločanja o prevzemu izplačila akontacije vojaške pokojnine s strani Republike Slovenije ni bil niti državljan Republike Slovenije niti v njej ni imel stalnega prebivališča. Zato v njegovem primeru niso izpolnjeni že pogoji, zahtevani v 1. členu citiranega odloka. Revidentu v postopku ni uspelo dokazati, da bi bil po določbah 293. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) po 18.7.1991 pa do upokojitve na razpolago. Tudi če spregledamo dejstvo, da ugotovljeno dejansko stanje ne more biti predmet revizijskega preverjanja, tudi samo zatrjevanje tožnika v zvezi s tem, da je bil na razpolago, ni bilo podkrepljeno z nobeno listino, neprepričljivo pa je bilo tudi njegovo zatrjevanje, da zaradi "razsula v armadi" ni mogel dobiti nobene listine. Če bi bilo tako, ne bi mogel dobiti drugih listin, ki jih je predložil v spis. Prav zato iz povedanega tudi sledi, kar sta pravilno zaključili že nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 1. členu in 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka za prevzem izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine.

Ker tožnik v času odločanja ni bil niti državljan Republike Slovenije, v njej ni imel dovoljenja za stalno prebivanje in po 18.7.1991 do upokojitve ni bil na razpolago, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi sklepa, da je bila zavrnitev njegovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o službi v oboroženih silah uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.