Jedro

V opisu kaznivega dejanja je izvršitveno dejanje opisano, da je obsojenka "nepazljivo odvrgla posodo z vrelim oljem in cigaretni ogorek" na vse "takoj zagorljive stvari". Takšno izvršitveno dejanje se sklada z abstraktno določenim izvršitvenim dejanjem po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena M.M. se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojena M.M. je bila z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni spoznana za krivo kaznivega dejanja tatvine po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. in 2. odstavku 317. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z enotno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 2. odstavku 66. člena KZ ji je bilo izrečeno obvezno zdravljenje odvisnosti od alkohola na prostosti. Zavarovalnici T., Območna enota P., je bila dolžna plačati znesek 3.130.700,00 SIT, oproščena pa je bila plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenkin zagovornik je dne 18.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, ker priprava večerje kot izvršitveno dejanje ni vsebovano v abstraktni normi 1. odstavka 317. člena KZ. Po mnenju zagovornika je druga napačna uporaba kazenskega zakona zakonski znak tega kaznivega dejanja, saj zakon govori o premoženju "velike vrednosti", nikakor pa ni znak kaznivega dejanja premoženje "večje vrednosti", kot je navedeno v sodbi. Poleg tega se mora ogroženo premoženje nanašati na tuje premoženje in čeprav obsojenka ni bila formalna lastnica hiše, je v hiši stanovala, prebivala, skrbela za hišo, tako da lahko štejemo, da ne gre za tuje premoženje. S požarom hiše je bila tudi sama oškodovana, ker sedaj nima prebivališča. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na zahtevo z dne 21.3.2005 je vrhovna državna tožilka K.U.K. predlagala zavrnitev zahteve, ker gre pri izrazu "premoženje večje vrednosti" za očitno pisno pomoto pri prepisovanju, kar lahko predsednik senata v skladu z določili 365. člena Zakona o kazenskem postopku (po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank) popravi. Glede presoje izvršitvenega ravnanja obsojenke pa po mnenju državne tožilke zagovornik dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je izvršitveno dejanje opisano, da je obsojenka "nepazljivo odvrgla posodo z vrelim oljem in cigaretni ogorek" na vse "takoj zagorljive stvari". Takšno izvršitveno dejanje se seveda sklada z abstraktno določenim izvršitvenim dejanjem po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ.

Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu KZ je podano, ko nastane konkretna nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti. Tak očitek sledi tudi iz uvodnega dela izreka prvostopenjske sodbe pod točko II., da je namreč obsojenka s požigom iz malomarnosti povzročila nevarnost za življenje ljudi in za premoženje velike vrednosti. Državni tožilec je z modifikacijo obtožbe na glavni obravnavi dne 18.12.2001 navedel, da je "ogenj zajel hodnik in se naglo razširil v dnevno sobo s kuhinjo do spalnice, v kateri je bila takrat tudi M.M., vse do podstrešja hiše, ki predstavlja premoženje velike vrednosti" (list. št. 103). Natančno isto besedilo glede opisa kaznivega dejanja sledi iz krivdoreka, kot je bil izrečen na glavni obravnavi dne 22.10.2003 pri Okrajnem sodišču v Postojni (list. št. 20). Sodišče je v pisno izdelani sodbi napravilo očitno pisno napako, ko je izraz "premoženje velike vrednosti" navedlo kot "premoženje večje vrednosti". Kljub tej očitni napaki v izreku prvostopenjske sodbe pa so še vedno podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ. Očitek ogrožanja življenja ljudi je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja naveden, saj je bila zaradi požara ogrožena M.M. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja tudi sledi, da je bilo ogroženo premoženje velike vrednosti, saj je poleg hiše, last M.M., ki je delno pogorela, bila podana konkretna nevarnost, da se požar razširi na celotno hišo ter sosednjo hišo V. Iz opisa sledi tudi, da so se v tej hiši nahajali V. in je bilo torej ogroženo tudi njihovo življenje. Končno je opis kaznivega dejanja sestavljen tako, da se z izrazom "premoženje večje vrednosti" opisuje le tisti del hiše M.M., ki je dejansko pogorel, med tem ko se ogrožanje premoženja velike vrednosti nanaša na preostali del te hiše in na sosednjo hišo V. Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta pravilno ugotovili, da gre pri tem kaznivem dejanju za tuje premoženje, ker je lastnica pogorele stanovanjske hiše M.M., mati obsojenke.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da ni podana kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določilom 325. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP, upoštevajoč da je obsojenka brez redne zaposlitve in premoženja.