Jedro

Ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo (6.odst.170.čl. ZKP), presoja tožilec, ko se odloča, ali bo vložil neposredno obtožnico za dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora do 5 let. Za preizkus obtožnice v ugovornem postopku, ali je zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4.tč. 1.odst.277.čl. ZKP), pa ni pomembno, ali gre za neposredno obtožnico ali obtožnico po končani preiskavi.

V primeru, da se je kazenski postopek za isto dejanje začel v državi Republiki Italiji, bi za pregon obtožencev v Republiki Sloveniji bilo potrebno dovoljenje ministra za pravosodje (1.odst.124.čl. ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženih C.D.L. in L.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije je dne 11.6.1998 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici zoper C.D.L. in L.R. vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po 1. odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zagovornika obtožencev sta zoper obtožnico podala ugovora, ki ju je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom z dne 6.7.1998 zavrnil kot neutemeljena.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je zagovornik obtoženega C.D.L. dne 10.7.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, naj ga Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni tako, da se ugovoru ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep je vložil dne 13.7.1998 tudi zagovornik obtoženega L.R., ki prav tako uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se obtožba ne dopusti.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da v izpodbijani odločbi ni kršitev, zaradi katerih bi bili zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zatrjevanje zagovornika obtoženega L.R. v ugovornem postopku, da vložena obtožnica ne vsebuje "zakonitih predpostavk" po 269. členu ZKP ni bilo obrazloženo in ga je senat sodišča prve stopnje pravilno zavrnil z ugotovitvijo, da je obtožnica sestavljena v skladu z določilom člena 269 ZKP. Pravilno je senat prvostopnega sodišča tudi odgovoril na vprašanje, ali so bili podani pogoji za vložitev neposredne obtožnice po 6. odstavku 170. člena ZKP. Ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo (6. odstavek 170. člena ZKP), presoja tožilec, ko se odloča, ali bo vložil neposredno obtožnico za dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora do 5 let. Za preizkus obtožnice v ugovornem postopku, ali je zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka 1. odstavka 277. člena ZKP), pa ni pomembno, ali gre za neposredno obtožnico ali obtožnico po končani preiskavi. V vsakem primeru senat sodišča utemeljenost suma ugotavlja na podlagi obtožnice in podatkov v spisu, na katere se obtožnica sklicuje. Zagovornik obtoženega L.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti zato neutemeljeno kot kršitev določb postopka navaja, da izpodbijani sklep "ne pove, kateri so podatki, ki dajejo podlago za vložitev obtožbe". Takšne podatke mora vsebovati obtožnica oziroma se mora sklicevati na takšne podatke v spisu, medtem ko sklep senata, s katerim je odločeno o ugovoru zoper obtožnico, odgovarja le na navedbe ugovora. Vprašanje, kdaj je treba opraviti preiskavo in kdaj je moč vložiti obtožnico brez nje (ob izpolnjenih pogojih iz 6. odstavka 170. člena ZKP), je vprašanje, koliko in kakšni dokazi so na razpolago, da je storilec storil kaznivo dejanje. Z drugimi besedami, gre za vprašanje stopnje utemeljenosti suma, to pa je dejansko vprašanje znotraj pravnega okvira, ki ga predstavlja določena pravna kvalifikacija in se zato v zvezi s tem se ne more postavljati vprašanje zakonitosti ampak le vprašanje, ali je podana ustrezna stopnja suma, da je obdolženec storil dajanje, ki mu ga očita obtožba.

Obtožba obtoženima R.L. in L.D.C. očita, da sta kaznivo dejanje po členu 252. KZ storila tako, da sta izrabila bančni sistem Republike Slovenije. Takšno dejanje, kot je opisano, je storjeno tudi v Republiki Sloveniji in ne gre le za odprtje bančnih računov, ampak za promet na teh računih z namenom prikrivanja pravega izvora denarja. Ravnanje obeh obtožencev, kot je opisano v obtožnici, ima znake kaznivega dejanja pranja denarja po 1. odstavku 252. člena KZ in je bilo storjeno na ozemlju Republike Slovenije, tako da za primer velja Kazenski zakon Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena KZ.

Zaenkrat ni moč potrditi, da teče zoper obtoženca kazenski postopek za isto dejanje tudi v Republiki Italiji. To tudi ne bi bil razlog, zaradi katerega postopek v Republiki Sloveniji ne bi mogel teči. V primeru, da se je kazenski postopek za isto dejanje začel v državi Republiki Italiji, pa bi za pregon obtožencev v Republiki Sloveniji bilo potrebno dovoljenje ministra za pravosodje (1. odstavek 124. člena KZ).

Zagovornik obtoženega C.D.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve postopka, ki naj bi bile storjene v škodo obtoženega L.R., za kar nima pooblastila, ni pa razvidno, v čem naj bi bile te zatrjevane kršitve v škodo obtoženca, ki ga zagovarja.

Na podlagi navedenih ugotovitev je Vrhovno sodišče ocenilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah. Zato ju je v skladu z določbo 425. ZKP zavrnilo.