Jedro

Utemeljen je zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 20 % zaradi verbalnega napada na toženca, izzivanja in zrevoltiranja v prepiru zaradi prislonjenega kolesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 1.453,83 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 660,09 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec tožnika 6.8.2000 okrog 13.00 ure pred vhodom v hišo na T. med prerekanjem zaradi parkiranega kolesa telesno poškodoval, ko ga je iznenada z glavo tako močno udaril v njegov nos, da mu je povzročil zlom nosne kosti. Za pretrpljene telesne bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo odškodnino 1.400,00 EUR, za strah pa 417,29 EUR, kar ob ugotovljenem soprispevku tožnika v višini 20 % pomeni 1.453,83 EUR. Soprispevek tožnika v višini 20 % sodišče ocenjuje na podlagi dejstva, da je tožnik verbalno napadel toženca, ga izzval in tako zrevoltiral, da je ta presegel dovoljeno mejo in ga fizično napadel. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V obširni pritožbi meni, da je sodišče spregledalo, da je tožnik fizično napadel toženca, zaradi česar se je toženec le branil, ob tem pa po nesreči z glavo trčil v nos tožnika. Poudarja, da je tožnik začel konflikt s tožencem, okoliščine pa so bile take, da je tožnik z glavo priletel v toženca, saj je pred tem zgrešil udarec z roko in svojega telesa ni mogel več ustaviti. Glede na dejstvo, da je tožnik v drugi roki držal kolo, ki ga je pred udarcem odrinil od sebe, lahko logično zaključimo, da je tožnik hotel fizično obračunati s tožencem. Da sta stranki trčili z glavama, pa je posledica izključnega ravnanja tožnika, ki je napadel toženca. Sodišče pri tem neutemeljeno ne ugotavlja dejstva, da je tožnik z levo roko zamahnil v smeri toženca. Poleg tega opozarja, da je toženec tožnika pred tem že večkrat povsem mirno opozoril, naj ne parkira avtomobila pred poslovnim lokalom toženca. Opozarja na zavajajoče trditve tožnika o poškodovanem kolesu. Prav tako so zavajajoče trditve tožnika, da se je tožnik toženca bal, ker naj bi toženec tekel za njim po parkirišču. Iz izpovedbe priče M. R. res izhaja, da je ta priča dejansko videla, kako pravdni stranki tečeta po dvorišču, je pa ta priča izpovedala, da sta pravdni stranki, kolikor se spominja, druga drugo mirili. Navedeno je izpovedal tudi toženec. Iz navedenega tako ne izhaja, da naj bi toženec tožnika lovil, ampak ga je skušal le pomiriti in mu ponudil pomoč. Opozarja tudi, da v kolikor bi se tožnik toženca bal, bi ostal v stanovanju očeta in tam počakal na prijatelja. Poleg tega je tožnik z atletsko postavo veliko močnejši od toženca. Graja tudi dosojeno višino odškodnine. Glede udarca pa meni, da tudi v kolikor bi toženec dejansko udaril tožnika, bi njegov udarec bil opredeljen kot dovoljen silobran, saj je od sebe toženec odvračal na dovoljen način protipraven napad. Dejanja storjena v dovoljenem silobranu pa ne omogočajo uveljavljanja odškodninske odgovornosti. Pri dosoji odškodnine pa se je sodišče povsem oprlo na mnenje izvedenca, premalo pa je upoštevalo dejanske okoliščine primera in izpovedbe pravdnih strank in prič. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik verbalno napadel toženca, ko je ta bil še v svojih prostorih in ob dejstvu, da je tožnik, ko je toženec prišel na dvorišče, z levo roko zamahnil proti tožencu z namenom, da ga udari, se utemeljeno postavlja vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče kaj očitati.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejansko okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča ima dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnikovega nosu prišlo ob nenadnem toženčevem udarcu s čelom v tožnikov nos, ki ni bil posledica tožnikovega fizičnega napada toženca, vso potrebno dokazno podlago in je brez dvoma plod vestne, skrbne in celovite presoje izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ter je prepričljiva in življenjsko povsem sprejemljiva, upoštevajoč izpovedbi pravdnih strank (škodnega dogodka ni videl nihče) ter predvsem izvid in mnenje izvedenca, po čigar oceni je malo verjetno, da bi zlom povzročil slučajen, nenameren udarec z glavo, ko naj bi se toženec zravnal in tožnika po nesreči zadel v nos. Navedenega obširne pritožbene trditve, temelječe na nedokazanem fizičnem napadu tožnika na toženca, v ničemer ne morejo omajati, kar še posebej velja za trditve o dovoljeni samopomoči, za katere ni prav nikakršne realne podlage. Po oceni pritožbenega sodišča pa je utemeljen tudi zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 20 % zaradi verbalnega napada na toženca, izzivanja in zrevoltiranja v prepiru zaradi prislonjenega kolesa. Navedenega pritožba prav v ničemer na omaja, ob tem da pritožba zgolj polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri svoji odločitvi v bistvu izhaja iz dejstva tožnikovih pretrpljenih poškodb (zlomljenega nosu).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede dosojene odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, to je prestane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter prestani strah. Pri tem je priča M. R. jasno povedal, da je, potem ko je pogledal skozi okno, videl, kako toženec lovi tožnika, pa tudi da je videl tožnika teči pred tožencem; še posebej pa je na vprašanje pooblaščenca toženca odgovoril, da se mu je zdel toženec vedno agresiven (po tem, kako si je lastil prostor okoli njegovega poslovnega prostora in dvorišče okoli). Pritožbene trditve, ki grajajo dokazno oceno o pretrpljenem strahu, sklicujoč se pri tem na izpovedbo priče M. R., so tako protispisne in s tem neutemeljene. Pritožbeni očitki o previsoko dosojeni odškodnini pa so povsem navrženi, nekonkretizirani in s tem neutemeljeni. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.