Jedro

Če je zakonska določba tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje razlage take zakonske določbe ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 27. 1. 2010 vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 10. 7. 2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 22. 4. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ naknadno obračunal carinski dolg na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona - CZ, ker za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) z dne 5. 11. 2002 uveljavljana preferencialna carinska obravnava ni bila upravičena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje interpretacije 48. člena, 49. člena, 66. člena Zakon o upravnem postopku - ZUP, 4.a člena CZ, drugega odstavka 95. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ter tretjega odstavka 76. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje načina vlaganja carinskih deklaracij na ime drugih oseb, o čemer pa Vrhovno sodišče še ni odločalo. Navaja, da na carinski deklaraciji ni podpisa tožeče stranke, iz nje je razvidno le, da je deklaracijo v imenu tožeče stranke vložila pravna oseba. V spisu ni pooblastila za zastopanje.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, (glej prvi odstavek 22. člena ZUS-1) gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoja prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno pa je vprašanje predložitve pooblastila za zastopanje ob vložitvi carinske deklaracije na račun druge osebe, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje. Po določbi tretjega odstavka 4.a člena CZ, ki je v carinskih postopkih lex specialis glede na določbe ZUP (drugi odstavek 3. člena), ZOR in OZ, se mora pooblaščenec v postopku pred carinskimi organi na zahtevo carinskega organa izkazati s pisnim pooblastilom, da lahko nastopa za račun osebe, ki jo zastopa. Navedena določba daje jasen odgovor, da se mora oseba, ki opravlja dejanja v carinskem postopku za račun druge osebe izkazati s pooblastilom le, če ga carinski organ k temu izrecno pozove. V tem smislu pa je v izpodbijani sodbi citirano določbo CZ interpretiralo in uporabilo tudi sodišče prve stopnje, kjer je navedlo, da carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi carinske deklaracije preverjati pooblastila, temveč le v primeru, ko obstaja dvom o resničnosti pooblastilnega razmerja.

8. Določba tretjega odstavka 4.a člena je tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, zato ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Vprašanje izkazovanja pravice zastopanja pri vlaganju carinskih deklaracij, zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Revident zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki naj bi ga v številnih odločbah zavzela prvostopenjsko in Vrhovno sodišče, katerih opravilne številke navaja, da je treba v primerih ponarejenih potrdil o poreklu blaga uporabiti določbe ZUP o obnovi, ne pa določb CZ o naknadnem obračunu. V zvezi s tem vprašanjem obstaja že ustaljeno stališče revizijskega sodišča (glej npr. sodbe X Ips 512/2006, X Ips 647/2006, X Ips 801/2006 in X Ips 114/2007), da v primeru suma ponarejenosti listin ni treba obvezno uvesti obnove postopka po 2. točki 260. člena ZUP, saj se obnova lahko uvede po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Poleg tega se obnova po ZUP in naknadni obračun carinskega dolga po CZ ne izključujeta (glej npr. sodbe X Ips 330/2006, X Ips 394/2007, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006 in X Ips 653/2008). Zgolj zato, ker je bila v sicer podobnih posameznih primerih uporabljena drugačna pravna podlaga, pa ni mogoče govoriti o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse.

10. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.