Jedro

Ker ni bilo soglasja o tem, kaj je bilo plačano, je bil zaradi vštevanja po 1. odst. 287. člena OZ dolg po vtoževani pogodbi plačan.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je 5.3.2009 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan plačati tožniku glavnico 5.045,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih natančnejši izračun izhaja iz sodbe. Odločilo je, da mora tožnik povrniti tožencu 183,46 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da tožena stranka ni nikoli trdila, da tožniku ni nič dolžna, ali da bi bila tožniku dolžna še kaj plačati po kakšnem drugem temelju. Tožnik je v pripravljalni vlogi 21.11.2007 natančno obrazložil, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 7.008,63 EUR. Toženka tega ni prerekala. Iz navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da bi utemeljeno nasprotoval dejstvu, da je tožniku še dolžan denar. Listina tožene stranke o tem, da naj bi plačal 10.000,00 EUR, je ponarejena. Ne dokazuje, po kateri pogodbi naj bi toženec plačal 10.000,00 EUR. Tožnik je v svoje knjige zapisal drugače, kot je želel prikazati toženec. Tožnik se je v vlogi 21.11.2007 opredelil do toženčevega dokaza, tega pa toženec ni prerekal, zato je to šteti za priznano. Sodišče bi moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker toženec ni prerekal dejstva, da je dolžan plačati 7.008,63 EUR po posojilni pogodbi z dne 30.3.2009 in da je dokaz o plačilu 10.000,00 EUR izdelal samo za potrebe postopka. Nobena stranka ni navajala, da bi bilo posojilo v celoti plačano. Četudi bi upoštevali odločitev sodišča in uporabili določbo 287. člena Obligacijskega zakonika - OZ, je tožena stranka še vedno dolžna tožniku 5.167,23 EUR oziroma 7.008,63 EUR. Pogodba z dne 30.3.2003 se glasi na 20.000,00 EUR in je torej toženec s plačilom 10.000,00 EUR najprej plačal obresti in del glavnice, ostalega pa ne. Če bi toženec plačal samo 10.000,00 EUR, bi moral plačati še več, saj je bil dolžan še obresti.

Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom z dne 18.12.2009 pozvalo tožnika k plačilu sodne takse za pritožbo, nato pa je s sklepom z dne 20.1.2010 ugotovilo, da je pritožba z dne 18.5.2009 umaknjena, ker taksa v roku ni bila plačana.

Zoper sklep se tožnik pritožuje in kot bistveno navaja, da je 28.12.2009 takso plačal. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik takso v znesku 147,78 EUR plačal 28.12.2009, torej v roku, ki ga je postavilo sodišče (list. št. 146). Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je pritožba umaknjena, je zato napačna, kajti pogoji iz 3. odst. 105. a člena ZPP niso bili izpolnjeni.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po 3. točki 365. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je nato odločalo o pritožbi zoper sodbo in ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi pritožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Sodišče druge stopnje je v sklepu II Cp 2564/2008, z dne 25.9.2008 poudarilo, da je predmet spora dolg iz pogodbe z dne 30.3.2003 za znesek 20.000,00 EUR. Navedlo je tudi, da bi tožnik moral konkretizirati trditve o stanju dolga po tej pogodbi. Tega tožnik tudi v ponovljenem postopku ni storil. Tožbene trditve in tožnikovo zaslišanje se razlikujejo, saj tožnik ves čas govori o celotnem dolgu, medtem ko vtožuje le onega iz pogodbe z dne 30.3.2003. Tožnik niti sedaj ni jasno in nedvoumno trdil in tudi ne dokazal, da je znesek 5.045,69 EUR z obrestmi, kolikor je še sporno, dolg toženca po pogodbi z dne 30.3.2003. Ko se pritožba sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 21.11.2007, je treba ugotoviti, da se ta vloga sklicuje na listino "privat kredite", po kateri naj bi bil celoten dolg 7.008,63 EUR in torej ne gre le za dolg po pogodbi, ki se vtožuje. Tako je izpovedal tudi sam tožnik, zaslišan kot stranka (list. št. 75,76). Tudi sicer iz navedene pripravljalne vloge izhaja, da naj bi 5.045,69 EUR predstavljalo ves toženčev dolg do tožnika, torej ne samo dolg po vtoževani pogodbi.

Trditve o ponarejeni listini je tožnik sicer postavil, vendar pa teh trditev ni dokazal, zato jih ni mogoče upoštevati. Da bi toženec ne nasprotoval tožnikovim trditvam, ni mogoče reči. Če bi to držalo, bi tožbeni zahtevek pripoznal oziroma bi tožba ne bila potrebna. S sklicevanjem na 2. odst. 214. člena ZPP tožnik ne more uspeti.

Stanje celotnega kredita na dan 15.4.2005 (in ne 2004), je bilo 15.167,23 EUR, 19.4.2005 pa je toženec plačal 10.000,00 EUR. To je ugotovilo sodišče prve stopnje in taka je tudi trditev tožnika v pripravljalni vlogi na list. št. 67, kjer celo govori o znesku 15.045,69 EUR in ne 15.167,23 EUR. Ob taki situaciji in ko ni bilo soglasja o tem, kaj je bilo plačano, je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno poudarilo, da je zaradi vštevanja po 1. odst. 287. člena Obligacijskega zakonika - OZ, bil plačan dolg po vtoževani pogodbi. Kot je že bilo poudarjeno v spredaj citiranem sklepu višjega sodišča: morda toženec tožniku še kaj dolguje; vendar pa se je tožbeni zahtevek nanašal le na dolg iz pogodbe z dne 30.3.2003, glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil plačan. Tožnik tako ni dokazal, da še obstaja toženčeva obveznost po pogodbi, iz katere tožnik vtožuje dolg.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi s sklepom in sodbo, ker v pravdi ni uspel (152. člen ZPP).

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.