Jedro

V individualnem delovnem sporu mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje teh dejstev pa mora predlagati dokaze. Ker tožnik ni tako ravnal – ker ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi resničnost navedb, tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 75.831,00 DEM, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije in plačilo stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe s pripadki. Navaja, da je v tožbi izpodbijal dokončno odločitev tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika z dne 14.7.1993, s katero je bilo odločeno, da se predlagani inovacijski predlogi tožnika ne potrdijo kot inovacija. V tožbi je navajal, da se ne strinja z dokončno odločitvijo delodajalca ter da gre v bistvu za star predlog (še iz leta 1986). Tožena stranka se je v svoji odločitvi postavila na stališče, da je šlo za predlog v okviru rednih delovnih zadolžitev in da je bil tožnik po pogodbi zadolžen za organizacijo obrata in znižanje stroškov. Sodišče v bistvu sploh ni odločalo o zakonitosti izpodbijane dokončne odločitve delodajalca z dne 14.7.1993, ampak o plačilu odškodnine in zahtevek zavrnilo. Ne drži, da v spisu ni predloga oziroma, da ga izvedenec ni imel. Inovacijski predlog je bil skupaj z drugo dokumentacijo poslan izvedencu 17.5.2006. Tudi ne drži, da je izvedenec v mnenju opozoril, da brez inovativnega predloga ne more ugotoviti predmetne inovacije. Tega izvedenec ni zapisal. V mnenju je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča. Inovativni predlog št. 1839 je uvrstil med organizacijske izboljšave, za inovacijski predlog z dne 25.1.1993 pa je ocenil, da gre za istoveten predlog iz predhodnega obdobja. Sklicuje se na pripravljalno vlogo, ki naj jo pritožbeno sodišče upošteva, kot da gre za pritožbene navedbe. Inovacijski predlog št. 1939 ni predmet te zadeve. Predmet te zadeve je dokončna odločitev tožene stranke z dne 14.7.1993, ki se nanaša na inovacijski predlog št. 0030-93 z dne 25.1.1993, ki pa je v spisu. Sodišče se preveč sklicuje na ugotovitve izvedenca, ne upošteva pa drugih izvedenih dokazov. V času, ko je tožnik vložil navedeni inovacijski predlog, je še veljal Organizacijski predpis o obravnavi inovacijskih predlogov z dne 25.9.1992, ki je bil sprejet na podlagi 78. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo. Le-ta je določala, da delavcu pripada za inovacijo najmanj 10 % letne čiste gospodarske koristi, vendar tega sodišče ni upoštevalo. Kakor tudi ni upoštevalo sklepe 5. seje strokovnega tima za obravnavo inovacij. Po uveljavitvi organizacijskega predpisa je bil predlog dejansko v praksi uporabljen. Sodišče prve stopnje se tudi zmotno sklicuje na uporabo 12. člena pravilnika o inovacijah z dne 19.6.1987, saj ta akt po sprejemu novega z dne 25.9.1995 ni bil več v veljavi. Ocena sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s prijavo inovacije dne 25.1.1993 prekludiran, ker se je pri toženi stranki že pred tem delalo po njegovi inovaciji, je napačna. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe ZDSS in sicer ni upoštevalo 23. in 24. člena. Ni upoštevalo tudi beležke z dne 29.9.1992, niti zapisnika z dne 27.10.1992. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, ni utemeljena in se ne da preizkusiti. O odločilnih dejstvih ni razlogov ali pa so nejasni ali nerazumljivi. Ker ni točno, da v spisu ni inovacijskega predloga, ki za presojo niti ni potreben, saj ne gre za presojo njegove vsebine, ampak zakonitosti odločbe tožene stranke, je tudi nasprotujoča odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožnika v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je bistveno, da je tožnik kot vodilni delavec opravljal delo in je bilo uvajanje novosti njegova redna in obvezna delovna naloga. V času, ko je tožnik podal inovacijski predlog št. 0030-93, je še vedno veljal pravilnik o inovacijah z dne 19.6.1989, zato je še vedno veljal 12. člen pravilnika, ki določa, da se inventivni predlog prijavi izjemoma kot realizirana inovacija, če od datuma njene uvedbe oziroma uporabe, ni preteklo več kot 90 dni. Tožnik sam navaja, da je inovacijski predlog tožena stranka uporabila prvič februarja 1987, da pa ga je prijavil 25.1.1993, torej je zamudil 90-dnevni rok, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izvedenem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in katere uveljavlja pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa relevantna dejstva in je svojo odločitev tudi v zadostni meri obrazložilo. Dejstvo, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Tožnik je v letu 1993 pri toženi stranki uveljavljal priznanje inovacijskega predloga „sprememba tehnologije in organizacije dela grobe proge Valjarne I“, ki se je vodila pod št. 0030-93. Predlog je bil prijavljen 25.1.1993, strokovni team za obravnavo inovacij predloga ni sprejel. Postavil se je na stališče, da se sprememba izboljšave organizacije v okviru rednih delovnih zadolžitev tožnika ne more obravnavati kot inovacijski predlog, da je tožnik v okviru individualne pogodbe o zaposlitvi zadolžen za organizacijo obrata in s tem v zvezi za zniževanje stroškov. Tožnik je s predlogom pred takratnim Sodiščem združenega dela zahteval priznanje inovacijskega predloga št. 0030-93. Tekom postopka je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval 75.831 DEM v tolarski protivrednosti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni predložil inovacijskega predloga št. 0030-93, niti inovacijskega predloga št. 1839 iz leta 1990, ki ga je predhodno podal, zato zgolj na podlagi posrednih dokazov ne more ugotoviti, ali je podana inovacija. Ugotovilo je še, da je tožnik z zahtevkom prekludiran, ker naj bi se po njegovi inovaciji delalo že od leta 1987. Po določbi 12. člena pravilnika o inovacijah iz leta 1989 se inovativni predlog prijavi izjemoma kot realizirana inovacija, če od datuma njene uvedbe oziroma uporabe ni preteklo več kot 90 dni.

Pritožbeno sodišče se o odločilnih dejstvih strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Po določbi 2. odstavka ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni odločalo o zakonitosti dokončne odločitve delodajalca z dne 14.7.1993. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi 4.9.2001. Tožnik je v tožbi (predlogu) smiselno zahteval, da sodišče odloči o zahtevku za priznanje inovacijskega predloga št. 0030-93. S pripravljalno vlogo pa je zahtevek postavil po višini. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je bilo torej potrebno ugotoviti ali je zahtevek po temelju utemeljen oziroma ali je podana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Za odločitev je bil ključnega pomena inovacijski predlog št. 0030-93 z dne 25.1.1993, ki pa ga stranki nista predložili kot dokaz. Sodišče prve stopnje je od pravdnih strank zahtevalo predložitev listin, za katere je menilo, da so ključnega pomena za odločitev v konkretni zadevi potem, ko je izvedenec sporočil sodišču, da brez predloga ne more zaključiti mnenja. Tožnik je sicer predložil nekatere dokumente, vendar ne inovacijskega predloga št. 0030-93. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da izvedenec v mnenju ni opozoril, da brez predloga ne more ugotoviti inovacije. Izvedenec tega opozorila ni podal v mnenju, temveč v dopisu sodišču prve stopnje z dne 3.5.2006, kjer je izrecno opozoril, da brez tega dokumenta mnenja ne more zaključiti. Protispisna je tudi pritožbena navedba, da je bil inovacijski predlog skupaj z drugo dokumentacijo poslan izvedencu. Tega dokumenta v spisu ni.

Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora predlagati dokaze (1. odstavek 7. člena, 212. člen, 2. odstavek 278. člena, 2. odstavek 284. člena, 2. odstavek 286. člena ZPP). Ker tožnik ni predložil dokaza, na katerega opira svoj zahtevek, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnik ni izkazal pravnega temelja in višine vtoževane terjatve.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj mora na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.