Jedro

Na podlagi 44. člena ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Ta vidik obveznosti mora delodajalec upoštevati tudi pri odrejanju del delavcu v smislu dela po navodilih, kot izrazu delovnega razmerja. V zvezi s tem mora delodajalec zagotoviti, da bodo delavci odrejena dela opravljali v legalnem okolju in da pri opravljanju odrejenih del po navodilih delodajalca ne bodo trpeli osebno škodljivih ukrepov in posledic sankcioniranja s strani pristojnih organov javne oblasti.

Ker je tožena stranka tožnika izrecno napotila na opravljanje dela - pobiranje denarja pri različnih strankah na območju Republike Hrvaške, čeprav je vedela, da potrebuje za tako dejavnost na območju Hrvaške posebno dovoljenje hrvaških oblasti, ki ga ni pridobila, in čeprav je vedela, da jo zaradi tega lahko doletijo sankcije, oziroma da se bo zaradi tega tožnik lahko znašel v težavah, ker bo v prvi vrsti osebno sankcioniran s strani hrvaških oblasti, ter se je to res zgodilo, je sodišče utemeljeno presodilo, da je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožnik pri tem utrpel (prvi odstavek 131. člena OZ).

V zvezi z kršitvijo obveznosti delodajalca, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost v smislu 44. člena ZDR, lahko pride na podlagi 179. člena OZ v poštev denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in kršitve drugih osebnostnih pravic, pa tudi kršitve dostojanstva.

V primeru izdaje zamudne sodbe ob izpolnjenih drugih pogojih glede dejanske podlage sodbe sodišče upošteva dejstva, kot izhajajo iz navedb v tožbi. To velja tudi za postopek na drugi in tretji stopnji, saj se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s pritožbo ne more izpodbijati, prav tako pa na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP tega razloga ni mogoče uveljavljati pred revizijskim sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo izplača 5.000 EUR (iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti 2.000 EUR, zaradi okrnitve osebne svobode 1.000 EUR in zaradi kršitve osebnostnih pravic 2.000 EUR) ter mu povrne stroške postopka. Ob izpolnjenih drugih pogojih za izdajo zamudne sodbe je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede na tožnikove navedbe, da je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik - varnostnik, da je kot tak dne 17. 10. 2011 skupaj sodelavcema po odredbi tožene stranke v okviru delovnih nalog odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi od komitentov tožene stranke prevzeli gotovino in jo prepeljali na sedež tožene stranke v Sloveniji, da je bil s sodelavcema na mejnem prehodu s strani hrvaških državnih organov zadržan, da so bili zoper vse tri uvedeni postopki zaradi storitev prekrška, saj so delo varovanja opravljali brez dovoljenja pristojne policijske uprave in v nasprotju z veljavno hrvaško pravno ureditvijo, v postopku pa je bil seznanjen, da so hrvaški organi toženo stranko že dalj časa opozarjali na nezakonito izvajanje navedenih opravil in jo pozivali, da to svojo dejavnost v Republiki Hrvaški ustrezno legalizira. V prekrškovnem postopku je bil tožnik spoznan za odgovornega očitanih prekrškov in mu je bila izrečena denarna kazen in varnostni ukrep izgona tujca iz države za šest mesecev. Tožnik za prekršek dotlej ni bi kaznovan, na mejnem prehodu mu je bila javno odvzeta prostost, bil je obravnavan kot navadni kriminalec in zato osramočen in ponižan. V Hrvaškem časniku je bil o njem in sodelavcih objavljen članek z naslovom: Na Hrvaškem slovenski varnostniki na črno prevažali denar, ki je tožnika zelo prizadel. Po odvzemu prostosti na mejnem prehodu je tožnika policija prepeljala v Krapino, kjer je bil v negotovosti, kako dolgo je lahko na Hrvaškem zadržan in kakšno sankcijo, morebiti tudi zaporno, lahko pričakuje. Zato je bil po izreku kazni primoran pristati na zaključek prekrškovnega postopka z odpovedjo pritožbi, saj bi bil sicer pridržan še dlje. Zaradi izreka varnostnega ukrepa izgona tujca, tožnik ni mogel več svobodno potovati na Hrvaško, zaradi česar je trpel občutne duševne bolečine. Dejstvo izgona in prepovedi vstopa ter vpis v policijsko evidenco pomeni grob poseg v pravico prostega gibanja, pri tem pa je pomembno, da opravlja tožnik delo varnostnika, ki je vezano na neoporečno življenje. Zato ima lahko pravnomočno kaznovanje za prekršek, vključno z izrečenim varnostnim ukrepom, za tožnika daljnosežne posledice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke, je Vrhovno sodišče zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke in višine odškodnine (sklep DoR 91/2013-8 z dne 18. 2. 2014).

4. V reviziji tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka z naložitvijo tožniku njenih pravdnih stroškov. Navaja, da so bili tožnik in sodelavca dne 17. 10. 2011 po pridržanju in prepeljavi v Krapino zaradi izvedbe postopka pred sodnikom za prekrške zadržani skupaj od okrog 7.00 do 16.00 ure. Za plačilo kazni za prekršek in vrnitev delavcev domov je poskrbela tožena stranka. Tožena stranka meni, da ne obstaja njena odškodninska odgovornost za zatrjevano škodo, hkrati pa je prisojena odškodnina bistveno previsoka in podpira težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Navaja, da sama uvedba postopka o prekršku zoper delavca v času, ko opravlja delovne obveznosti, ne more predstavljati podlage za nastanek pravno relevantne škode, za katero bi odgovarjal delodajalec. Do nastanka take škode bi lahko prišlo le izjemoma v primeru sicer protipravnega ravnanja državnih organov ob vodenju postopka. Če so tožnika pri tem na neprimeren način obravnavali hrvaški državni organi, za to ni odgovorna tožena stranka. V zvezi s samim prekrškovnim postopkom ni bilo razloga, da bi se tožnik počutil osramočenega in ponižanega oziroma se počutil kot kriminalec. Prav tako tožnik ni izkazal na kakšen način naj bi bila kršena njegova čast in dobro ime, saj članek, na katerega se sklicuje tožnik, njegovega imena sploh ne omenja. Zanika, da bi bile tožnikove duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena tako intenzivne oziroma takega značaja, da bi bil upravičen do denarne odškodnine. Pri tem se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 220/99 z dne 22. 12. 1999. Vsekakor je v zvezi s tem odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena v znesku 2.000 EUR in zaradi okrnitve svobode v znesku 1.000 EUR pretirana, saj tožnika tak postopek pred organi druge države ni mogel presenetiti, tudi sicer pa je bil tožnik o pravni nereguliranosti prevozov na Hrvaško obveščen in bi lahko delo tudi zavrnil. Prav tako je pretirana odškodnina v znesku 2.000 EUR iz naslova omejitve pravice svobode gibanja zaradi izgona tujca iz območja Republike Hrvaške za šest mesecev. Ta ukrep za tožnika ne bo imel nobenih dolgotrajnejših posledic. Sicer pa se je tožnik z odpovedjo pritožbi sam odpovedal uveljavljanju zmanjšanja zatrjevane škode iz tega naslova. Tudi upoštevaje tožnikove tožbene navedbe odškodnina ni bila odmerjena v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sklicuje se na sodno prakso v zvezi s prisojo odškodnin za nepremoženjsko škodo v zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti, ko so bili za dan pridržanja prisojeni neprimerno nižji zneski, in na višino dosojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo v primerljivih zneskih le v primeru resnih telesnih poškodb. Hkrati navaja, da je bila v identični že pravnomočno razsojeni zadevi tožnikovemu sodelavcu dosojena za 40 % nižja odškodnina v skupnem znesku 3.000 EUR (800 EUR za razžalitev dobrega imena, 600 EUR za okrnitev svobode in 1.600 EUR za kršitev svobode gibanja).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. V primeru izdaje zamudne sodbe ob izpolnjenih drugih pogojih glede dejanske podlage sodbe sodišče upošteva dejstva, kot izhajajo iz navedb v tožbi. To velja tudi za postopek na drugi in tretji stopnji, saj se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s pritožbo ne more izpodbijati, prav tako pa na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP tega razloga ni mogoče uveljavljati pred revizijskim sodiščem. Zato sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb, kolikor poskuša za njimi tožena stranka spreminjati in dopolnjevati dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka in njegove višine, kot izhaja iz njegove tožbe.

8. Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke so pomembne tožbene navedbe oziroma ugotovitve sodišča, da je bila tožena stranka s strani državnih organov Republike Hrvaške opozorjena, da na njihovem območju svoje v Republiki Sloveniji registrirane dejavnosti v zvezi s pobiranjem denarja brez pridobitve ustreznih soglasij na območju Republike Hrvaške, ne more opravljati in da bodo sicer pristojni organi zoper njo ukrepali, pa je kljub temu tožnika in sodelavca izrecno napotila na opravljanje teh del na območje Republike Hrvaške.

9. Na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Ta vidik obveznosti mora delodajalec upoštevati tudi pri odrejanju del delavcu v smislu dela po navodilih, kot izrazu delovnega razmerja. V zvezi s tem mora delodajalec zagotoviti, da bodo delavci odrejena dela opravljali v legalnem okolju in da pri opravljanju odrejenih del po navodilih delodajalca ne bodo trpeli osebno škodljivih ukrepov in posledic sankcioniranja s strani pristojnih organov javne oblasti.

10. Ker je tožena stranka tožnika izrecno napotila na opravljanje dela - pobiranje denarja pri različnih strankah na območju Republike Hrvaške, čeprav je vedela, da potrebuje za tako dejavnost na območju Hrvaške posebno dovoljenje hrvaških oblasti, ki ga ni pridobila, in čeprav je vedela, da jo zaradi tega lahko doletijo sankcije, oziroma da se bo zaradi tega tožnik lahko znašel v težavah, ker bo v prvi vrsti osebno sankcioniran s strani hrvaških oblasti, ter se je to res zgodilo, je sodišče utemeljeno presodilo, da je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožnik pri tem utrpel (prvi odstavek 131. člena OZ).

11. Glede obstoja pravno priznane nepremoženjske škode sodišče ugotavlja, da ima na podlagi 44. člena ZDR delavec pravico delati v pravno urejenem okolju in da zaradi dela po navodilih delodajalca ne bo trpela njegova osebna integriteta. Tožnik obstoj pravno priznane nepremoženjske škode utemeljuje s tem, da je bil po krivdi tožene stranke s strani hrvaških varnostnih organov pridržan, da mu je bila odvzeta svoboda, da je bil v negotovosti tako glede trajanja pridržanja, kot glede nadaljnjih postopkov in izrečene sankcije, da so ga hrvaški organi neugodno obravnavali kot tujca, ki je opravljal nelegalno dejavnost, torej kot kriminalca, da je bil primer objavljen v javnih glasilih kot primer nezakonite prakse delavcev tožene stranke, da ga je posebej prizadel izrek varnostnega ukrepa začasnega izgona tujca in prepoved vstopa na območje Republike Hrvaške, da se je ravno zato, da bi se izognil nadaljnjemu pridržanju odpovedal pravici do pritožbe. Ne gre za vprašanje nelegalnih posegov hrvaških organov oblasti temveč za dejstvo, da so bili ti posegi za tožnika osebno obremenjujoči in z vidika dolžnosti delodajalca, da varuje spoštovanje delavčeve osebnosti, objektivno pomenijo krnitev delavčeve osebnosti, kar bi tožena stranka kot delodajalec z zagotovitvijo legalnega poslovanja morala vnaprej preprečiti oziroma se potrebi po takih ukrepih hrvaških državnih organov zoper delavca vnaprej izogniti.

12. V zvezi z kršitvijo obveznosti delodajalca, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost v smislu 44. člena ZDR, lahko pride na podlagi 179. člena OZ v poštev denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in kršitve drugih osebnostnih pravic, pa tudi kršitve dostojanstva. Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova razžalitve dobrega imena in časti, ker se je pri obravnavi s strani državnih organov Hrvaške čutil osramočenega, iz naslova okrnitve svobode, ker je bil z njihove strani prisilno pridržan do izvedbe in zaključka postopka o prekršku in iz naslova okrnitve svobode gibanja, ker mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca in prepoved vstopa in gibanja na območju Republike Hrvaške. Tudi v teh primerih 179. člen OZ priznava pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo. Pri tem je višina denarne odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Glede na določbe 44. člena ZDR je tožnik utemeljeno pričakoval, da mu bo tožena stranka zagotovila opravljanje odrejenega dela brez neugodnega posredovanja oziroma brez zanj mučne in osebno obremenjujoče obravnave s strani državnih organov tuje države. Ta okoliščina je pomembna za priznavanje vtoževane odškodnine. Glede na objektivno zatrjevan poseg v tožnikovo osebno sfero in v tožbi zatrjevane duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, kar utemeljeno predstavlja dejansko podlago zamudne sodbe, sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina iz vseh vtoževanih naslovov ne presega okvirja odmere pravične odškodnine, kot je opredeljeno v 179. členu OZ. Tožena stranka v zvezi z višino prisojene odškodnine utemeljeno navaja, da se doslej enotna sodna praksa glede odmere odškodnine v tovrstnih primerih ni oblikovala, primerjava s prisojenimi odškodninami za nepremoženjsko škodo v primerih, na katere se v reviziji sklicuje, pa glede na tokratno specifiko ne more biti neposredno upoštevna.

14. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede toženkine odškodninske odgovornosti in odmere odškodnine ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.