Jedro

Tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila pogodbe za pridobitev lastninske pravice na spornih kolesih niti vnaprejšnjega dogovora v smislu 2. odstavka 973. člena ZOR (da bi šlo, kot v pritožbi poudarja, za zahtevek na izpolnitev pogodbe), pač pa zastavno pogodbo zaradi zavarovanja svoje denarne terjatve iz pogodbe o poslovnem sodelovanju s toženo stranko (primerjaj 61. in 62. člen ZTLR ter 966. člen ZOR). Zato gredo tožeči stranki le tista materialnopravna upravičenja, za katera ima podlago v zastavni pogodbi v skladu z določbami ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točki izreka) potrdi. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo: "I.Zavrne se predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1.Toženi stranki se prepoveduje kakršnokoli razpolaganje s premičnimi stvarmi, navedenimi v skladiščnici. 2.Tožena stranka je dolžna premičnine, ki so navedene v skladiščnici, označiti in hraniti ločeno od ostalih stvari. 3.Zavarovanje se opravi z rubežem v skladiščnici navedenih stvari. 4.Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve nadpisane zadeve." II.Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni popraviti tožbo tako, da bo iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka." Zoper takšen sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov (glej 1. odstavek 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Predlagala je, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba meni, da je prvostopno sodišče materialnopravno zgrešilo, saj izkazanost verjetnosti obstoja denarne terjatve, torej osnovne terjatve, ki je z zastavno pogodbo zavarovana, izhaja celo iz pisnega priznanja tožene stranke. Izkazanost obstoja terjatve na izročitev spornih koles pa izhaja iz zastavne pogodbe, za katero pritožnica meni, da predstavlja prenos lastninske pravice v izterjavo. Že za pridobitev zastavne pravice pa je po 968. členu ZOR potrebna fizična izročitev stvari, ki je predmet zastave, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek opredeliti kot terjatev na izpolnitev pogodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe preizkusilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Iz vsebine pritožbe se namreč vidi, da se prvostopni sklep izpodbija v tem delu (glej 1. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). V II. točki izreka gre namreč po vsebini za sklep procesnega vodstva med pripravami za glavno obravnavo (primerjaj 269. in 270. člen ZPP), zoper katerega tudi ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja nedenarne terjatve (ali njenega nastanka v bodočnosti) na izročitev določenih koles (glej 1. odstavek 272. člena ZIZ). Ocenilo je, da iz dejanske in dokazne podlage njenega predloga ne izhaja, da bi bila tožeča stranka lastnica spornih koles. Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča glede navedenega odločilnega dejstva. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Ne gre za zmotno ugotovitev o vrsti terjatve, katere zavarovanje je tožeča stranka predlagala, saj je ta jasno razvidna iz njenega tožbenega zahtevka. To pa je stvarnopravni zahtevek na izročitev premičnin (koles), kakršnega ima po materialnem pravu le lastnik stvari (primerjaj 37. člen v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ter 1., 2. in 4. odstavkom 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, ZTLR). Tožeča stranka namreč s toženo stranko ni sklenila pogodbe za pridobitev lastninske pravice na spornih kolesih niti vnaprejšnjega dogovora v smislu 2. odstavka 973. člena ZOR (da bi šlo, kot v pritožbi poudarja, za zahtevek na izpolnitev pogodbe), pač pa zastavno pogodbo zaradi zavarovanja svoje denarne terjatve iz pogodbe o poslovnem sodelovanju s toženo stranko z dne 4.10.2000 (priloga A2, primerjaj 61. in 62. člen ZTLR ter 966. člen ZOR). Zato gredo tožeči stranki le tista materialnopravna upravičenja, za katera ima podlago v zastavni pogodbi (priloga A3), v skladu z določbami ZOR. V citirani pogodbi sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili, da se zastavitev stvari realizira z izročitvijo "skladiščnice", torej listine, ki daje njenemu imetniku pravico razpolaganja s stvarmi (glej točko 2.4. člen zastavne pogodbe in 1. odstavek 974. člena ZOR), ki so ostala v skladišču tožene stranke (glej 2.5. člen zastavne pogodbe). Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na 968. člen ZOR, saj sta se pravdni stranki v okviru dispozitivne uporabe zakonskih določb dogovorili drugače, medtem ko dogovor v smislu 1. odstavka 974. člena ZOR ne ovira tožeče stranke v njeni pravici do prodaje stvari v smislu 981. člena ZOR. Ker je tožeča stranka neutemeljeno (brez dejanske in pravne podlage) zatrjevala, da so sporna kolesa njena last, in na taki podlagi tudi postavila tožbeni zahtevek na njihovo izročitev, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da nedenarne terjatve do tožene stranke ni izkazala. Tožbeni zahtevek na plačilo denarne terjatve pa je tožeča stranka uveljavljala šele v vlogi z dne 28.12.2001, to je po izdaji izpodbijanega sklepa. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).