Jedro

Za odločitev o zavrženju (ponovne) zahteve tožnikov za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa je bistveno, da sta bili o takšnih predhodnih zahtevah tožnikov že izdani zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 (ki sta tudi pravnomočni), dejansko stanje (v ponovni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Ministrstvo za okolje in prostor je s sklepom, št. 0612-160/2011-MOP-499 z dne 1. 7. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), pod 1. točko izreka zavrglo zahtevo tožnikov za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote Ljubljana (v nadaljevanju: IRSOP ali prvostopenjski organ), št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004 (v nadaljevanju: odločba z dne 19. 1. 2004 ali inšpekcijska odločba); pod 2. točko izreka je zavrglo zahtevo tožnikov za izredno razveljavitev odločbe z dne 19. 1. 2004; pod 3. točko izreka pa še sklenilo, da stroškov postopka ni bilo.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ministrstvo (v nadaljevanju: MOP, sedaj: Ministrstvo za naravne vire in prostor, dalje tudi: toženka) pojasnjuje, da je 14. 4. 2021 po elektronski pošti prejelo zahtevo tožnikov za izrek ničnosti oziroma izredno razveljavitev odločbe z dne 19. 1. 2004 na podlagi določb 279. in 280. člena oziroma 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ter nato citira vsebino te vloge.

3.V zvezi s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je z odločbo z dne 19. 1. 2004 gradbeni inšpektor IRSOP na podlagi tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo večstanovanjske hiše, tlorisnih izmer približno 8,30 x 9,30 m + 2,60 x 5,00 m = 90,19 m2, višin. gabarit P+N+M+1/2K, višine od cestnega nivoja 7,50 m do slemena, klasične gradnje, oblika tlorisa je nepravilna črka L, na Z strani s frčado, dolžine 7,00 m, višine 2,00 m, z opečno kritino, na lokaciji porušene stare stanovanjske hiše, na zemljišču s parc. št. 000 k.o. ... Dalje je tožnikoma naložil, da morata opisano nelegalno gradnjo odstraniti v roku 6 mesecev po vročitvi odločbe, ter ju opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, prepovedal je v izreku odločbe z dne 19. 1. 2004 našteta dejanja ter navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

4.Kot dalje navaja toženka, tožnika zatrjujeta ničnost odločbe z dne 19. 1. 2004, pri čemer se sklicujeta na to, da je bila zoper navedeno odločbo znotraj pritožbenega roka vložena pritožba z dne 27. 2. 2004. Menita, da odločba z dne 19. 1. 2004, zoper katero je bila po njunih trditvah pravočasno vložena pritožba, zaradi tega nikoli ni mogla postati pravnomočna, ter zato pozivata, da se izreče za nično.

5.Toženka pojasnjuje, da je bilo o enaki zahtevi tožnikov, ki sta jo na MOP podala 11. 4. 2016, odločeno z odločbo MOP, št. 0612-118/2016-8-BM z dne 6. 6. 2016 (v nadaljevanju: odločba z dne 6. 6. 2016). V njeni obrazložitvi je bilo ugotovljeno, da zatrjevani ničnostni razlog ni podan po nobeni izmed predpisanih možnosti iz 279. člena ZUP. Toženka dodaja, da je iz spisa razbrati še, da je bila inšpekcijska odločba dne 19. 1. 2004 izdana in zatem vročena, potem pa je bila v spisu evidentirana vloga za odlog izvršitve odločbe z dne 19. 1. 2004, ne pa pritožba. Zoper odločbo z dne 6. 6. 2016 je bil sprožen upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo, št. III U 240/2016-7 z dne 5. 5. 2017 (v nadaljevanju: sodba III U 240/2016), potrdilo odločitev MOP ter zavrnilo vse tožbene očitke. Kot dalje pojasnjuje toženka, je bilo nato o praktično identični, 15. 7. 2019 podani vlogi prvega tožnika odločeno s sklepom MOP, št. 0612-160/2011-MOP z dne 18. 10. 2019 (v nadaljevanju: sklep z dne 18. 10. 2019), s katerim je bila vloga zavržena, upravni spor zoper navedeni sklep, voden pod št. III U 271/2019, pa po podatkih, razpoložljivih v času izdaje izpodbijanega sklepa, še ni zaključen. O navedenih razlogih za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 je bilo odločeno tudi z odločbo MOP, št. 0612-118/2016/13 z dne 3. 10. 2016 (v nadaljevanju: odločba z dne 3. 10. 2016), s katero so bili zavrnjeni vsi uveljavljani razlogi za izrek ničnosti. Tožba zoper odločbo z dne 3. 10. 2016 ni bila vložena in je ta odločba tako postala pravnomočna. O enaki zahtevi pa je MOP odločalo tudi s sklepom, št. 0612-160/2011-MOP-487 z dne 10. 2. 2021. Vloga, ki je predmet 1. točke izpodbijanega sklepa, je ponovno praktično enaka, z istimi razlogi in pojasnili kot že predhodno obravnavane.

6.Ker je bila torej na podlagi enakega zahtevka že izdana zavrnilna (pravnomočna) odločba, in sicer odločba z dne 6. 6. 2016 in odločba z dne 3. 10. 2016, zatem pa še sklep z dne 18. 10. 2019, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, je toženka na podlagi določb prvega odstavka 129. člena ZUP, ki jih citira, in sicer konkretno na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, sprejela odločitev iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa.

7.Glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa toženka obrazlaga, da sta tožnika podala tudi zahtevo za izredno razveljavitev odločbe z dne 19. 1. 2004. V zvezi s tem citira 278. člen ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da se izvršljiva odločba lahko razveljavi, če to narekujejo nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati (drugi odstavek 144. člena tega zakona), če nevarnosti ne bi bilo mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi, s katerimi bi bile manj prizadete pridobljene pravice. Odločba se lahko razveljavi tudi le deloma, in sicer toliko, kolikor je neogibno potrebno, da se odvrne nevarnost. V drugem odstavku 278. člena ZUP je predpisano, da če je odločbo izdal organ prve stopnje v zadevi iz državne pristojnosti, jo lahko po prejšnjem odstavku razveljavi organ druge stopnje, če tega organa ni, pa vlada. Tretji odstavek istega člena ZUP določa, da če je odločbo izdal organ samoupravne lokalne skupnosti v zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, jo lahko po prvem odstavku tega člena razveljavi ministrstvo, v katerega delovno področje sodi zadeva po vsebini. Po četrtem odstavku 278. člena ZUP zoper odločbo, s katero se razveljavi odločba iz prejšnjega odstavka, ni dovoljena pritožba. V petem odstavku 278. člena ZUP pa je še določeno, da ima stranka, ki utrpi škodo zaradi razveljavitve odločbe, pravico do povračila za celotno škodo. Ob tem toženka še navede, da so nujni ukrepi po drugem odstavku oziroma 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti.

8.V nadaljevanju pojasnjuje, da je izredna razveljavitev po 278. členu ZUP izredno pravno sredstvo, postopek z njim pa se začne in vodi le po uradni dolžnosti (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 73/2016 z dne 5. 10. 2016), kar pomeni, da uporabe tega izrednega pravnega sredstva stranke ne morejo predlagati ali zahtevati, ker za to ne izkazujejo aktivne legitimacije. V pravni teoriji in praksi je namreč jasno zavzeto stališče, da se to izredno pravno sredstvo lahko uporabi izključno zaradi varstva javnega interesa (kar izhaja tudi prvega odstavka 278. člena ZUP) in zato le po uradni dolžnosti. Vlogo stranke v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom organ sicer lahko upošteva kot vir informacij (126. člen ZUP), vendar vloge, s katero stranka zahteva izredno razveljavitev izvršljive odločbe, organ ni dolžan upoštevati ali je vsebinsko obravnavati in o njej vsebinsko odločiti, saj mu ZUP tega ne nalaga. Po mnenju toženke kot nadzorstvenega organa razlogi za uporabo predmetnega izrednega pravnega sredstva v konkretni zadevi niso podani. V zvezi s tem vloženo zahtevo tožnikov pa je bilo glede na predhodno povedano treba zavreči (taka je tudi upravnosodna praksa).

Tožbene navedbe

9.Tožnika sta zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri se zavzemata, da sodišče odpravi izpodbijani sklep (ki ga sicer poimenujeta odločba) ter ugodi njuni zahtevi, da se odločba z dne 19. 1. 2004 izreče za nično oziroma se razveljavi.

10.Uvodoma navajata, da je izpodbijani sklep podpisal vodja službe za upravne zadeve MOP A. A., saj je bila delavka MOP B. B., ki je prej zavračala tovrstne predloge tožnikov, ujeta v konflikt interesov in je lagala v zaščito uslužbencev IRSOP, zaradi česar so njene odločitve dovolj sporne, da bi v urejeni instituciji izvedli njihovo strokovno revizijo. A. A. je bil s tem seznanjen, vendar ni reagiral, pri čemer gre za evidenten element vseprisotne sistemske korupcije meduradniškega pokrivanja v nezakonitem delovanju.

11.V zvezi s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa oziroma njeno obrazložitvijo tožnika navajata, da ne drži trditev, da jima je odločba z dne 19. 1. 2004 nalagala ukrepanje na parceli št. 000 k.o. ..., kar je tudi temeljni problem zadeve - odločba z dne 19. 1. 2004 je namreč tožnikoma v izreku in obrazložitvi nalagala obveznosti oziroma rušitev objekta na tuji parceli št. 111 k.o. ... S sklicevanjem na takšno invalidno in neizvršljivo odločbo z dne 19. 1. 2004 je utemeljena množica "podrejenih" odločb in sklepov, kar je nevzdržno in kar vse bi v pravni državi z izrekom ničnosti že davno odpravili. Tožnika sta v pritožbenem roku dne 27. 2. 2004 podala pravno sredstvo, ki je tudi opremljeno kot pritožba in napada del izreka odločbe z dne 19. 1. 2004 - da sta to pravno sredstvo poimenovala kot vlogo, ne spremeni dejstva, da je vloga po obliki in vsebini pritožba. Če pa je imel organ pomisleke o tem, bi moral že v letu 2004 reagirati, kot veleva zakon, torej ju pozvati k izjasnitvi, kaj predstavlja ta vloga, vendar tega ni storil. Tudi sklicevanje A. A. na dosedanje odločitve Upravnega sodišča ne vzdrži presoje, saj so te v situaciji, ko je vsaki povprečno razumni osebi evidentna kršitev procesnih zakonskih določb, del problema vseprisotne sistemske oblastne korupcije. Neovrgljivo je, da je gradbeni inšpektor IRSOP na omenjeno pravno sredstvo/pritožbo/vlogo tožnikov z dne 27. 2. 2004 odgovoril šele 23. 9. 2010, torej po šestih letih in sedmih mesecih, pri čemer je uzurpiral zakonska pooblastila drugostopenjskega organa (členi 240 do 245 ZUP), ko je invalidno, nepravnomočno in neizvršljivo odločbo z dne 19. 1. 2004 "zapiral" za potrebe naročenega arbitrarnega izvršilnega postopka, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019 (v nadaljevanju: sodba II Ips 198/2018). Trditev o istih vsebinskih razlogih predlogov za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 in trditev, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila, ne vzdrži presoje, saj se je predmetna zadeva evidentno razvijala in dokazala z vedno več verodostojnimi elementi, nenazadnje s tem, da je podpisnik izpodbijanega sklepa (sicer prav tako pristranski) A. A., medtem ko je predhodne pravno sporne odločbe podpisovala koruptivna B. B. Kot dokaze sta tožnika v tožbi predlagala vpogled v zadevno dokumentacijo MOP in IRSOP ter zaslišanje prvega tožnika, B. B. in gradbenega inšpektorja IRSOP C. C.

12.Glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa tožnika poudarjata, da je nedvomno v javnem interesu, da državni organ deluje zakonito, saj to narekujejo vsi postulati prava, vse do Ustave Republike Slovenije. Varstvo javnega interesa je izkazano tudi zato, ker nikomur v Republiki Sloveniji ni moč z odločbo naložiti obveznosti oziroma rušenja na tuji parceli. To velja tudi za tožnika in odločbo z dne 19. 1. 2004, ki jo je zato treba razveljaviti oziroma izreči za nično, saj je v javnem interesu, da tožnika ne začneta rušiti tujega objekta na tuji parceli. Pričakujeta pošteno odločitev, saj je bilo kršeno procesno pravo glede na uradno dokumentirano dejstvo, da je bilo zoper odločbo z dne 19. 1. 2004 v predpisanem roku vloženo pravno sredstvo/pritožba/vloga, na katero je v uzurpaciji zakonskega pooblastila drugostopenjskega organa šele po šestih letih in sedmih mesecih odgovoril kar sam prvostopenjski organ. Zato je pristranski izpodbijani sklep treba razveljaviti ter istočasno za nično izreči oziroma razveljaviti tudi odločbo z dne 19. 1. 2004.

Nadaljnji potek upravnega spora in glavna obravnava

13.Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

14.Sodišče je v tem upravnem sporu dne 25. 2. 2025 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je udeležil prvi tožnik. Druga tožnica in toženka se obravnave, na katero sta bili pravilno povabljeni, nista udeležili. Prvi tožnik je predložil pooblastilo z dne 23. 2. 2025, s katerim ga druga tožnica pooblašča za zastopanje na glavni obravnavi, ki pa ga sodišče glede na to, da prvi tožnik, kot je sam navedel, nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ter določbo tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ni moglo upoštevati.

15.Prvi tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbenih navedbah. Poudaril je, da se več kot desetletje trudi izničiti odločbo z dne 19. 1. 2004, ki nikoli ni postala pravnomočna, tožnikoma pa nalaga rušitev tujega objekta na tuji parceli št. 111 k.o. ... Tožnika sta namreč lastnika parcele št. 000 v k.o. ..., odločba, ki bi jima nalagala obveznosti na tej parceli, pa ni bila nikoli izdana. To so 19. 2. 2025 v konceptu uradnega zaznamka potrdili Č. Č., direktorica gradbene inšpekcije, D. D., vodja pravne službe gradbene inšpekcije, E. E., glavna sekretarka glavne republiške gradbene inšpektorice, in prvi tožnik. Ta je v spis vložil kopijo omenjene listine ter kopijo vloge na zapisnik z dne 19. 2. 2025, ki, kot je navedel, predstavlja pritožbo zoper njegovo poniževanje v režiji gradbenega inšpektorata, ki je na sedem vlog prvega tožnika za dostop do informacij javnega značaja korektno odgovoril, da iskanih dokumentov nima, medtem ko je na osmo vlogo ponudil odločbo z dne 19. 1. 2004. Prvi tožnik je v sodni spis vložil še kopijo uradnega zaznamka z dne 22. 6. 2022, ki, kot je pojasnil, izpostavlja, da spis IRSOP ne vsebuje odločbe, ki bi tožnikoma nalagala kakršnokoli obveznost na njuni parceli 000 k.o. ... Dodal je, da tudi strokovno pravno mnenje Inšpektorata za javni sektor ugotavlja zlorabo 240. do 245. člena ZUP (s tem, ko je prvostopenjski organ na pravno sredstvo z dne 27. 2. 2004 odgovoril sam s sklepom z dne 23. 9. 2010), in v tej zvezi v sodni spis vložil zapis glede zapisnika Ministrstva za javno upravo, Inšpektorata za javni sektor (v nadaljevanju: MJU, IJS) z dne 31. 5. 2017. Prvi tožnik je navedel, da je IRSOP šele 15. 11. 2011, to je leto in mesec po nezakoniti porušitvi sinovega vseljenega doma (rušitev je bila opravljena v času od 12. 10. 2010 do 15. 10. 2010), odločbo z dne 19. 1. 2004 opremil z žigi dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti, v katere je vpisal nepravilne datume, saj omenjena odločba ni postala in ni mogla postati dokončna in pravnomočna 2. 3. 2004 ter ni postala izvršljiva 14. 2. 2004, kjer je dodatno pripisano še, da je njena 2. točka postala prisilno izvršljiva 15. 8. 2004. V tej zvezi je v sodni spis vložil kopijo prve strani odločbe IRSOP z dne 19. 1. 2004 z omenjenimi potrditvami pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti. Vztrajal je, da več kot desetletno koruptivno zanikanje, da odločba z dne 19. 1. 2004 ne vsebuje katerega od šestih zakonskih temeljev za izrek ničnosti, ne vzdrži pravne presoje. Odločba, ki napotuje na obveznost rušenja na tuji parceli, sama po sebi vsebuje nalog za kaznivo dejanje, kar je eden od temeljev za izrek ničnosti.

16.Prvi tožnik je izjavil, da je seznanjen z upravnimi spisi, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, in z vsebino listin v sodnem spisu. Poudaril je, da morajo tako upravni organi kot upravno sodišče že po uradni dolžnosti zadeve vsebinsko presoditi. Dodatno je navedel še, da je sklep IRSOP o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008 kasneje, in sicer 13. 3. 2012 pristojno ministrstvo po uradni dolžnosti izreklo za ničnega, ta odločitev je pravnomočna. Glede na povedano je za vse državne organe, ki so kakorkoli sodelovali v rušitvi sinovega doma, nastopila zakonska dolžnost odprave vseh pravnih posledic, ki so nastale iz ničnega sklepa o dovolitvi izvršbe, kar je določeno 281. členu ZUP, vendar so to dolžnost, ki jo nalaga tudi 145. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), državni organi opustili in so še vedno prisotni oblastni poskusi, da bi odločbo z dne 19. 1. 2004 proglasili za zakonito in pravno veljavno.

17.Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, med katerimi je tudi izpodbijani sklep. Vpogledalo je tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 198/2018 ter na glavni obravnavi predložene listine, to je kopije uradnega zaznamka z dne 19. 2. 2025, vloge na zapisnik z dne 19. 2. 2025, uradnega zaznamka IRSOP z dne 22. 6. 2022, zapisa glede zapisnika MJU, IJS z dne 31. 5. 2017 ter prve strani odločbe z dne 19. 1. 2004 s potrditvami dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Zavrnilo pa je dokazne predloge tožnikov za zaslišanje prvega tožnika ter za zaslišanje prič B. B. in C. C. Razlogi za to so pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve, iz katere je razvidno tudi, ali je oziroma kako je sodišče vsebinsko upoštevalo vpogledane listine.

18.Prvi tožnik po zaključenem dokaznem postopku na glavni obravnavi ni imel dodatnih navedb. Uveljavljal pa je povrnitev stroškov postopka, in sicer v višini pol izgubljenega inženirskega dne, pri čemer je na vprašanje, kolikšen bi bil ta znesek, odgovoril, da v isti postavki, kot to določa Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT). Priglasil je tudi stroške za tri ure priprave z odvetnikom, kot je navedel, prav tako po OT, ter potne stroške (kilometrino) na relaciji Portorož - Nova Gorica - Portorož.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa z dne 1. 7. 2021, s katerim je toženka zavrgla zahtevo tožnikov za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 in njuno zahtevo za izredno razveljavitev navedene odločbe. Presoja se torej, ali je toženka navedeni zahtevi tožnikov (ki sta bili, kot pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podani z vlogo tožnikov, ki jo je prejela 14. 4. 2021) upravičeno zavrgla (ali je torej utemeljeno sklenila, da o teh zahtevah ne bo sprejela vsebinske odločitve, ker formalne predpostavke za vsebinsko odločanje niso izpolnjene) ali pa bi morala toženka predmetni zahtevi vsebinsko obravnavati (le v tem primeru bi morala toženka vsebinsko presojati, ali obstoji kateri od zakonsko predvidenih razlogov, da se odločba z dne 19. 1. 2004 izreče za nično ali da se razveljavi na podlagi izrednega pravnega sredstva iz 278. člena ZUP).

21.Za izdajo izpodbijanega sklepa in posledično za njegovo presojo v upravnem sporu je (glede na 6. člen in tretji odstavek 238. člena ZUP) relevantno dejansko in pravno stanje v času izdaje tega sklepa (1. 7. 2021). Po tem nastalih okoliščin in dokazov pri odločanju vsebinsko ni mogoče upoštevati (lahko bi bili kvečjemu razlog za vložitev nove vloge in tako pomembni za odločitev o takšni novi vlogi ter za presojo te odločitve na podlagi morebitnih pravnih sredstev). Že iz navedenega razloga torej na glavni obravnavi predložene kopije uradnega zaznamka z dne 19. 2. 2025, vloge na zapisnik z dne 19. 2. 2025 in uradnega zaznamka IRSOP z dne 22. 6. 2022 na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati.

22.Kot določa prvi odstavek 279. člena ZUP, se za nično izreče upravna odločba: ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). V skladu z drugim odstavkom 279. člena ZUP se pod pogoji iz prvega odstavka tega člena lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Glede na navedeno torej za izrek ničnosti odločbe ne zadošča obstoj kakršnihkoli kršitev v postopku oziroma kakršnakoli nepravilnost odločbe, ampak mora biti podana katera od zakonsko opredeljenih nepravilnosti, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil kot ničnostne razloge. O ničnosti odločbe organ odloča po uradni dolžnosti ali na predlog oziroma zahtevo stranke, pri čemer pa do vsebinske presoje te zahteve lahko pride le, če so izpolnjeni formalni pogoji (predpostavke) za takšno vsebinsko odločanje.

23.Tudi po presoji sodišča je utemeljeno zaključiti, da formalne predpostavke za vsebinsko odločanje toženke o zahtevi tožnikov, da se odločba z dne 19. 1. 2004 izreče za nično, ki je predmet izpodbijanega sklepa, niso bile izpolnjene in je zato toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila o isti zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

24.Kot pojasni toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sta se tožnika v zahtevi za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004, ki je predmet izpodbijanega sklepa, sklicevala predvsem na to, da je bila zoper navedeno odločbo pravočasno vložena pritožba z dne 27. 2. 2004, ki ni bila obravnavana skladno z določbami ZUP in o njej ni odločil z zakonom predpisani drugostopenjski organ, zato inšpekcijska odločba ni postala in ne more postati pravnomočna ter jo je zato treba izreči za nično. Enake okoliščine v smeri, da odločba z dne 19. 1. 2004 nikoli ni mogla postati pravnomočna in tudi ne dokončna in izvršljiva, pa sta tožnika kot razlog za izrek ničnosti navedene odločbe uveljavljala že v svoji zahtevi z dne 9. 4. 2016, ki jo je MOP prejelo 11. 4. 2016 in jo je zavrnilo (torej o njej vsebinsko odločilo) z odločbo z dne 6. 6. 2016, v kateri je obrazložilo, da zatrjevane okoliščine ne predstavljajo ničnostnega razloga po nobeni izmed taksativno predvidenih možnosti iz 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnika sta zoper odločbo z dne 6. 6. 2016 vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila zavrnjena s sodbo III U 240/2016, pravnomočno 5. 5. 2017.

25.Sodišče ugotavlja, da sta tožnika poleg navedenega v zahtevi, ki je predmet izpodbijanega sklepa, kot razlog za ničnost odločbe z dne 19. 1. 2004 navajala tudi, da ju je odločba z dne 19. 1. 2004 prvotno napotila na delovanje oziroma rušenje na tuji parceli št. 111 k.o. ... Tudi ta okoliščina pa je bila kot razlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe s strani tožnikov že predhodno uveljavljana in s strani toženke z vidika zakonskih razlogov za ničnost (tudi tistih iz 2., 3. in 6. točke) prvega odstavka 279. člena ZUP že vsebinsko presojena, in sicer je bila uveljavljana v dne 29. 7. 2016 vloženi zahtevi tožnikov za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004, ki jo je MOP zavrnilo z odločbo z dne 3. 10. 2016, na katero se toženka tudi sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tožnika ne prerekata, da zoper odločbo z dne 3. 10. 2016 tožbe nista vložila in je tako odločba postala pravnomočna.

26.Toženka je torej o zahtevah tožnikov za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004, v katerih sta kot ničnostne razloge uveljavljala iste okoliščine kot v zahtevi za izrek ničnosti, ki je predmet izpodbijanega sklepa, že izdala zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016; zaključka iz izpodbijanega sklepa, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenilo, pa tožnika tudi nista uspela ovreči. Tožnika namreč nista utemeljila, v čem naj bi se od izdaje odločb z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 do vložitve njune zahteve za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, ki je predmet izpodbijanega sklepa, spremenile za odločitev o ničnosti inšpekcijske odločbe relevantne dejanske okoliščine in pravna podlaga v primerjavi s tistim, na kar se opirata odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016. Zgolj opisovanje okoliščin njunega primera oziroma posplošeno sklicevanje, da je to evidentno, za drugačno odločitev ne zadošča. Toženka je zato ponovno zahtevo tožnikov za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgla. Takšno stališče izhaja tudi iz že oblikovane sodne prakse, npr. sodbe in sklepa Upravnega sodišča U 2118/2007 z dne 19. 2. 2009, v kateri je sodišče izrecno pojasnilo, da določba prvega odstavka 280. člena ZUP (da se lahko odločba izreče za nično vsak čas) pomeni le, da uporaba tega pravnega sredstva časovno ni omejena, ne pomeni pa pooblastila za ponovno odločanje o pravnomočno odločeni stvari. Takšno stališče je zavzelo tudi tukajšnje sodišče v sodbi III U 271/2019 z dne 15. 6. 2023 (v nadaljevanju: sodba III U 271/2019), s katero je zavrnilo tožbo, ki jo je vložil prvi tožnik zoper sklep MOP z dne 18. 10. 2019, omenjen tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

27.Kot je sodišče pojasnilo v sodbi III U 271/2019 in kar glede na tožbene ugovore pojasnjuje tudi v tej zadevi, navedba toženke v izpodbijanem sklepu, da je iz spisa zadeve mogoče razbrati, da je bila inšpekcijska odločba dne 19. 1. 2004 izdana in zatem vročena, potem pa je bila v spisu evidentirana le vloga za odlog izvršitve te odločbe, ne pa pritožba, ni bistvena za izdajo izpodbijanega sklepa. Za odločitev o zavrženju (ponovne) zahteve tožnikov za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa je bistveno, da sta bili o takšnih predhodnih zahtevah tožnikov že izdani zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 (ki sta tudi pravnomočni), dejansko stanje (v ponovni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.

28.Na navedenem temelječa presoja, da je odločitev iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa o zavrženju ponovne zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2024 pravilna in zakonita, pa dalje pomeni, da se sodišče v tem upravnem sporu ne more spustiti v vsebinsko obravnavanje te zahteve in o njej sprejeti drugačne, vsebinske odločitve ter odločbe z dne 19. 1. 2004 izreči za nično. Ob tem sodišče dodaja, da povedanega tudi določba drugega odstavka 37. člena ZUS-1 ne spreminja - na podlagi te določbe namreč sodišče v tem upravnem sporu po uradni dolžnosti pazi le na ničnost s tožbo izpodbijanega sklepa z dne 1. 7. 2021, ki pa ga že glede na vsebino z njim sprejete (to je procesne) odločitve ter predhodno citirani drugi odstavek 279. člena ZUP ni mogoče izreči za ničnega.

29.Po povedanem sodišče izključno v pojasnilo strankam dodaja, da navedbe tožnikov v smeri, da je bila njuna vloga z dne 27. 2. 2004 podana kot pritožba zoper odločbo z dne 19. 1. 2004 in da je o njej mimo določb ZUP odločil prvostopenjski organ šele s sklepom z dne 23. 9. 2010, ne pa pristojni drugostopenjski organ, ter da zato odločba z dne 19. 1. 2004 ni postala in ne more postati dokončna in pravnomočna ter izvršljiva, ne utemeljujejo obstoja katerega od ničnostnih razlogov po določbah prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče dalje pripominja, da če se tožnika nista strinjala s sklepom z dne 23. 9. 2010, sta ta sklep, enako kot tudi sklep o popravi pomote z dne 7. 6. 2006, s katerim je bila popravljena navedba parcelne številke v inšpekcijski odločbi, lahko izpodbijala s pritožbo. Kolikor organ o vloženi pritožbi zoper katerega od sklepov ali o pritožbi zoper odločbo z dne 19. 1. 2004 v predpisanem roku ni odločil, pa ima stranka možnost odločitev izposlovati z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi zaradi molka organa (prim. 28. člen ZUS-1), kadar so za to izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Ni pa prekoračitev roka za odločitev o pritožbi sama po sebi razlog za nezakonitost oziroma ničnost sklepov oziroma odločbe z dne 19. 1. 2004. V tem smislu se torej tožnika na ugotovitve iz zapisnika MJU, IJS (in v zvezi s tem na glavni obravnavi predloženi zapis) ne moreta z uspehom sklicevati.

30.Sodišče mora glede na navedbe tožnikov pojasniti še, da se v upravnem sporu presoja s tožbo izpodbijani akt in to je tisti akt, ki ga sodišče, kadar tožbi ugodi, s sodbo odpravi (glej prvi odstavek 64. člena ZUS-1). Po tretjem odstavku istega člena lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Dometa te določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 pa zaradi instituta pravnomočnosti ni mogoče širiti čez njen jezikovni pomen. Sodišče bi glede na navedeno v tem upravnem sporu, četudi bi tožbi ugodilo, lahko odpravilo le v postopku, ki je tekel na podlagi vloge tožnikov iz aprila 2021, izdani upravni akt, to je izpodbijani sklep. Kolikor se tožnika ne strinjata z odločbo z dne 6. 6. 2016 (oziroma o tožbi zoper to odločbo izdano sodbo III U 240/2016) ali z odločbo z dne 3. 10. 2016, njihove odprave oziroma razveljavitve ali odprave drugih zanju spornih upravnih aktov ali sodnih odločb ne moreta doseči z vložitvijo ponovne zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 iz že obravnavanih ničnostnih razlogov, ampak bi morala omenjene akte izpodbijati s pravnimi sredstvi, ki jih za izpodbijanje vsakega od njih predvideva zakon. Neutemeljeno je tudi posplošeno razlogovanje, da je treba tej tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani sklep ter izreči odločbo z dne 19. 1. 2004 za nično zato, ker je bil z odločbo z dne 13. 3. 2012 za ničnega izrečen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008. Če se upravni akt izreče za ničnega, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale (v primeru za ničnega izrečenega sklepa o dovolitvi izvršbe se torej odpravijo tiste posledice, ki so nastale konkretno iz takšnega sklepa), in sicer tako, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo akta, ki je bil izrečen za ničnega (konkretno torej stanje pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe), če to ni mogoče, pa ima stranka, ki ji je nastala škoda, pravico do odškodnine (in prav to je predmet pravdnega postopka, v katerem je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča II Ips 198/2018, priložena tej tožbi). Ni pa izrek sklepa o dovolitvi izvršbe za ničnega razlog, zaradi katerega bi bilo treba izreči za nično tudi (pred izdajo tega sklepa izdano) inšpekcijsko odločbo (ali sklep o zahtevi za izrek ničnosti te odločbe, kot je izpodbijani sklep).

31.Po presoji sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, torej odločitev o zavrženju zahteve tožnikov za izredno razveljavitev odločbe z dne 19. 1. 2004 na podlagi 278. člena ZUP. Pri tem sodišče v celoti sledi razlogom, s katerimi je ta odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in teh razlogov, ker jih je že v povzetku izpodbijanega sklepa izčrpno predstavilo, na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene ugovore dodaja, da takšno odločitev in razloge, ki jih je zanjo navedla toženka, podpirajo tudi stališča novejše pravne teorije (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), urednika Polonca Kovač in Erik Kerševan, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, druga knjiga, stran 737 in sledeče). Iz tam navedenega izhaja, da je posebnost tega izrednega pravnega sredstva v tem, da se uporabi zoper odločbo, ki je zakonita, vendar so po njeni izdaji in vročitvi nastale nepredvidljive okoliščine, zaradi katerih bi izvršitev odločbe neposredno ogrozila javni interes, pri čemer ne gre za katerikoli javni interes, temveč samo za tisti javni interes, ki ga opredeljuje drugi odstavek 144. člena ZUP, torej če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Poleg obstoja javne koristi je za uporabo izredne razveljavitve pogoj tudi, da je odločba izvršljiva. Kolikor torej tožnika navajata, da inšpekcijska odločba ni zakonita, da je bil z njo obravnavani objekt že porušen in da ta odločba ni izvršljiva, to izključuje možnost njene izredne razveljavitve na podlagi 278. člena ZUP. Sicer pa tudi omenjeni Komentar pojasnjuje, da se izredna razveljavitev odločbe na navedeni podlagi lahko uporabi le po uradni dolžnosti in da morebitne vloge strank v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom organ ni dolžan vsebinsko obravnavati in o njej vsebinsko odločiti, kar utemeljuje odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa.

32.Sklepno sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa nista predlagala izvedbe dokazov z zaslišanjem B. B., C. C. in prvega tožnika, pri čemer v upravnem sporu nista niti zatrjevala in ne obrazložila, da tega ne bi mogla storiti. Teh dokazov torej že kot nedopustnih novot glede na tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1 sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Katera tista dejstva, ki so pravnorelevantna za izdajo izpodbijanega sklepa, bi se dokazovala s temi dokazi in zakaj, iz navedb tožnikov tudi ni razvidno. Pri čemer sodišče dodaja, da B. B. pri izdaji izpodbijanega sklepa ni sodelovala, zato v zvezi z njo podane navedbe, ki so tudi sicer podane na ravni posplošenih, pavšalnih očitkov, na odločitev ne morejo vplivati. Če se tožnika nista strinjala z njenimi predhodnimi odločitvami, sta jih imela možnost izpodbijati s pravnimi sredstvi, ki jih zakon predvideva za vsako od teh odločitev. Tudi očitki o pristranskosti A. A., ki je podpisal izpodbijani sklep, so povsem pavšalni in zato do drugačne odločitve ne morejo pripeljati. Ker tudi ostale tožbene navedbe, čeprav bi jim sodišče sledilo, in z njimi povezani dokazi glede na zakonsko ureditev, ki je podlaga za izdajo in posledično presojo izpodbijanega sklepa, niso bistvene, se sodišče do njih ni nadalje opredeljevalo.

33.Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep moralo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

34.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-4, 278, 279, 279/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.