Jedro

Upniku judikatne terjatve je treba dopustiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njemu. V tem primeru se sicer v pobot stavljene terjatve ne ugotavlja, pač pa se pobotanje samo izvede.

Če so obseg skupnega premoženja in deleži bivših zakoncev na njem že pravnomočno ugotovljeni, lahko vsak izmed njiju zahteva delitev v nepravdnem postopku, ne more pa v pravdi zahtevati izplačilo ugotovljenega deleža v denarju.

V primeru, da se terjatev tožeče stranke pobota s terjatvijo, ki je toženi stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo, se pri računanju uspeha zaradi odločitve o stroških postopka pobot judikatne terjatve ne sme upoštevati kot toženčev pravdni uspeh. Toženec bi bil v tem primeru za isto terjatev namreč dvakrat upravičen do povračila stroškov.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi, pritožbi tožnice pa se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I., II., III., IV. in VI. razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem delu, to je glede točke VI., se pritožba tožnice zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožničine terjatve do toženca v višini 27.541 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2008 dalje (I.); ugotovilo je obstoj toženčeve terjatve do tožnice v višini 14.736,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.531.428 SIT od 24. 6. 2003 do 31. 12. 2006, od 1. 1. 2007 pa od evrske glavnice dalje (II.); tožencu je naložilo, da tožnici plača 12.805,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2008 dalje (III.); njen višji zahtevek (za 213.994,80 EUR) je zavrnilo (IV.); zavrnilo je tudi njen zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 140.000 EUR kot njen 35 % delež na njuni nepremičnini v Š. (V.); Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 10.386,63 EUR pravdnih stroškov, v določenem roku, sicer pa z zamudno posledico (VI.).

2. Proti sodbi se pritožujeta tako tožnica kot toženec, vsak proti zanj neugodnem delu ter predlagata spremembo oz. razveljavitev izpodbijane odločitve, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Vzajemno na pritožbo nista odgovorila.

3. Tožnica nasprotuje temu, da je sodišče upoštevalo toženčev pobotni ugovor, čeprav je o njegovi terjatvi že pravnomočno odločeno. S tem, meni, je kršeno načelo pravnomočno razsojene stvari. Je pa tudi nepotrebno, saj bi lahko prišlo do navadnega pobotanja po OZ. Sicer pa tudi meni, da ji je sodišče dosodilo prenizko uporabnino; vztraja, da je mnenje izvedenca P. pavšalno in ga sodišče ne bi smelo upoštevati oz. bi ga moral dopolniti z dokumentacijo. Ne bi smelo odšteti stroškov, vsaj ne obratovalnih, saj je te dolžan kriti uporabnik. Glede zavrnitve izplačila denarnega zneska za 35 % lastniški delež na nepremičnini meni, da je bil ta zahtevek potreben, kljub temu, da je pravnomočna sodba sodišča v P. na H., po kateri se bo vpisala na tej nepremičnini kot ½ solastnica. Toženec ima namreč zoper to sodbo na voljo še izredna pravna sredstva, sama pa je upravičena do 35 % deleža na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1795/2001 – II. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj meni, da sodišče ne bi smelo zmanjšati njenega uspeha zaradi pobotnega ugovora.

4. Toženec sodbi očita, da iz nje ni razvidno, kolikšen del se pobota, kako in kdaj, vključno z obrestmi; izrek je nerazumljiv. Poleg tega pa meni, da tožničino prikrajšanje ni izkazano, saj je sama izpovedala, da od toženca nikoli ni zahtevala posesti oz. uporabe hiše. Temu se je sama odrekla, na kar kaže tudi to, da je hišo 1989 izpraznila, potem pa se tja vrnila le še leta 1990 in 1991 oz. 1992. Sodišče je po njegovem kršilo načelo proste in pravične presoje dokazov. Sicer pa toženec od hiše, ki je bila vse do leta 1997 prazna oz. „demolirana“, ni imel nobene koristi, saj je ni mogel ne oddajati ne uporabljati.

5. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa delno utemeljena.

6. Izrek izpodbijane odločbe je v točkah I., II., III., posledično pa IV. in VI., nejasen, razlogi sodbe pa mu tudi nasprotujejo, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je po 1. odst. 354. čl. ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu.

7. Toženec ima prav, da iz izreka ni razvidno, na kateri dan je sodišče opravilo pobotanje in kaj natanko je pobotalo. V obrazložitvi sodbe (v 1. odst. na 15. strani, tč. 20) je navedeno, da je tožničina terjatev nastala pred toženčevo, in da je zato terjatvi pobotalo na dan zapadlosti toženčeve terjatve 24. 6. 2002 ter da na ta dan tožničina terjatev znaša 15.973,60 EUR. Navedeno je popolnoma nerazumljivo in v celoti nasprotuje izreku sodbe, kot je povzet v 1. točki te obrazložitve (glej zgoraj). Tega ni mogoče razložiti niti kot lapsus calami, češ da sta besedi toženec in tožnica po nesreči zamenjani, saj še vedno ostane v celoti nerazumljiv čas zapadlosti tožničine terjatve (glede na to, kaj je ugotovilo sodišče v izreku sodbe pod točko I.), časovni trenutek pobotanja in računanje zamudnih obresti od prej zapadle terjatve.

8. Sicer je ravnanje sodišča prve stopnje, da je dopustilo pobotanje toženčeve terjatve proti tožničini, ki pa je že prisojena s pravnomočno sodbo, pravilna in je neutemeljen tožničin očitek, češ da gre za kršitev pravila res iudicata. Tožnica napačno meni, da bi lahko prišlo kvečjemu do pobotanja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), saj ta ne pozna eventuelnega pobotanja (1). Zato njen očitek tudi ni utemeljen; treba je upniku proti dolžniku, ki ne plača judikatne terjatve, omogočiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njem. Gre za način realizacije (prenehanja) take terjatve. Čeprav je to stališče delno kritizirano kot teoretično nedosledno (2), se prvostopenjsko sodišče pri tem ustrezno sklicuje na teorijo in sodno prakso, ki tak pobotni ugovor dopuščata (3).

Je pa bila tudi izvedba takega specifičnega pobota v pravdi napačna, saj sodišče prve stopnje te toženčeve terjatve, o kateri je že odločeno, ne bi smelo ugotavljati (II. točka), pač pa bi moralo samo izvesti pobotanje, kar pa, kot že zgoraj ugotovljeno in pojasnjeno, v izpodbijani sodbi ravno manjka.

9. Odločitev v točki V. je pravilna in zakonita. Pravnomočno je ugotovljeno, da je (med drugim) hiša v Š. skupno premoženje bivših zakoncev - tožnice in toženca (pravnomočna sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, V P 323/90) in da je delež tožnice na njem 35 % (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1795/2001 – II). Tožnica v navedenih odločbah nima neposredne podlage zahtevati (iz)plačila denarnega zneska; to bi sicer morala storiti v izvršilnem postopku. Kvečjemu v omenjenih pravdnih zadevah pa bi lahko (in še to le, če bi to opravičevale kakšne posebne okoliščine (4)) zahtevala kar hkratno civilno delitev (dela) skupnega premoženja. Ne more pa tega storiti sedaj v ločenem pravdnem postopku, pač pa v drugem za to primernem in predpisanem nepravdnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ta del zahtevka zavrnilo, je tako pravilna in se ni bilo treba spuščati v sicer očitno nesporna dejstva glede razsojene stvari na H. 10. Sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v sprejeto dokazno oceno glede temelja toženčeve obveznosti do tožnice in se strinja, da tožničina privolitev v lastno prikrajšanje ni prepričljivo izkazana. Pritožnik tožničino izjavo, da nikoli ni zahtevala posesti svojega deleža (stran 11 prepisa zvočnega posnetka z naroka 23. 2. 2013), jemlje iz konteksta celote. Tožnica je namreč nemudoma zatem izpovedala, da je bila z njene strani vsakršna pisna ali ustna komunikacija s tožencem nemogoča, z ravnanji, ki jih je sodišče ugotovilo, pa je dovolj prepričljivo dokazala, da se uporabi skupne hiše (nikoli) ni prostovoljno odpovedala.

11. Na podlagi navedenega je bilo treba ugoditi pritožbi toženca zoper I. in II. točko sodbe, tožnici pa glede II., IV. in VI. točke in vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje (1. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), tožničino pritožbo zoper V. točko pa je bilo treba zavrniti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje razloge kot napotke za odločanje v novem sojenju: če ocenjuje, da je še preostali sporni tožničin tožbeni zahtevek (delno) utemeljen, naj ugotovi le obstoj njene terjatve (vključno z njeno zapadlostjo in obrestmi), nato pa naj jo pobota z že pravnomočno terjatvijo toženca (slednje naj ne ugotavlja). Pri tem naj pazi, da bo jasno razvidno, na kateri trenutek je izvedlo pobotanje in kaj se pobota (glavnica in obresti). Pazi naj tudi na to, da ugotovi in pojasni natančno višino njenega prikrajšanja, zlasti katere stroške bi tožnica nosila v vsakem primeru (kot to opozarja njena pritožba).

Utemeljeno pa tožnica tudi glede stroškov postopka opozarja, da se njen uspeh ne bi smel zmanjšati zaradi pobotanja toženčeve terjatve, ki ji je že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo. Toženec bi bil v tem primeru za isto terjatev namreč dvakrat upravičen do povračila stroškov.

13. Odločitev o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP: če se izpodbijana odločba tudi le deloma razveljavi, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

(1) Ravno na to izrecno opozarja Galič A., Ugovor pobotanja v pravdi, gradivo za seminar, Ministrstvo za pravosodje, 13. maj 2010, Brdo pri Kranju.

(2) Glej navedeno pod op. 1. (3) Glej dodatno tudi Petrič B., Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22, in sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2098/2009. (4) Prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 876/2006, ki jo tožbi prilaga tožnica sama.