Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka - zavarovalnica, dolžna plačati tožniku V. Š. iz naslova materialne škode odškodnino v višini 2.764.225 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1998 do plačila in materialno škodo v znesku 7.433.60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1992 do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu - glede glavne stvari - se pritožba zavrne." V ostalem delu se revizija tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 32.706 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z nezgodo z dne 15.7.1991, ko je bil tožnik poškodovan kot sopotnik v avtomobilu, ugotovilo odgovornost voznika avtomobila G. E. in posledično tožene zavarovalnice. Po tretjem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in nadaljnji) je ugotovilo tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 20 odstotkov. Potem, ko je tožena stranka med pravdo plačala akontacijo odškodnine v znesku 1.750.000 SIT, kar je ob izdaji prvostopenjske sodbe valorizirano znašalo 2.035.775 SIT, je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek skrčila v tem obsegu, pri končnem zahtevku pa je upoštevala še 20-odstotno tožnikovo soodgovornost. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo in popravnim sklepom prisodilo tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.084.225 SIT in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 7.433,60 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je znižalo odškodnino za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ob upoštevanju 20-odstotne soodgovornosti ter plačane valorizirane akontacije naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.324.225 SIT z obrestmi in plačilo materialne škode v znesku 7.433,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tudi razveljavilo odločitev o stroških pravdnega postopka.

Proti sodbi vlaga revizijo tožeča stranka in sicer glede spornega zneska 1.760.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je kršilo materialno pravo drugostopenjsko sodišče in ne sodišče prve stopnje. Tožnik je utrpel težjo zmečkanino desne nadlahti z laceracijo žile dovodnice in nepopolno okvaro živca medianusa, to je zelo hudo telesno poškodbo, zaradi katere je obstajala resna nevarnost izgube desne zgornje okončine. Višje sodišče je znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem z 2.500.000 na 1.500.000 SIT verjetno zaradi tega, ker je takšno odškodnino tudi tožena stranka označila v pritožbi kot primerno. Nepričakovano je dejstvo, da se višje sodišče pri določitvi odškodnine tako zelo opira na mnenje tožene stranke. Trajanje in razsežnosti bolečin so razvidne iz izvedenskega mnenja dr. S. in iz mnenja izvedencev komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Od poškodbe mineva že deseto leto, tožnik pa še vedno čuti bolečine. Tega dejstva sodišče ni pravilno upoštevalo. Odškodnino za bolečine je sodišče znižalo tudi, ker je bil hospitaliziran zgolj od 16.7. do 2.8.1991. Tožnik je izrecno povedal, da je bolnišnico zapustil na lastno željo: ni mogel prenašati stokanja in obnašanja bolnikov v sobi. Nepravilna je ugotovitev, da tožnik ni bil rentgensko slikan. Bil je dvakrat. Prav tako je imel nameščeno imobilizacijo roke. Vsa ta dejstva, razvidna iz dokumentacije, narekujejo višje odškodnine od tistih, ki jih je dosodilo višje sodišče. Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati vsakega oškodovanca posebej, njegove psihične lastnosti in prag tolerance bolečin. Iz psihiatričnih mnenj je mogoče ugotoviti, da je bil tožnik zelo prizadet zaradi vsega, kar se mu je po poškodbi dogajalo. Zato je odškodnina, kakršno je dosodilo prvostopenjsko v višini 2.500.000 SIT, pravična in primerna. Pritožbeno sodišče je znižalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s prisojenih 5.000.000 SIT na 4.000.000 SIT oziroma ob upoštevanju sokrivde na 3.200.000 SIT. Sodišče navaja, da tožnik tudi po nezgodi lahko opravlja svoj poklic kmetijskega tehnika. Tožnik je to po poklicu, vendar po nezgodi svojega poklica ne more opravljati in je to po podatkih v spisu dokazano. Bistveno je zmanjšana groba moč prijema in stiska s palcem, kazalcem in sredincem, zato je otežkočeno opravljanja težjih fizičnih del, kar je potrebno pri opravljanju poklica kmetijskega tehnika. Popoškodbeno stanje tožnika tudi bistveno ovira pri športnem udejstvovanju. Tožnik v času poškodbe še ni bil star 30 let in tega višje sodišče ni dovolj upoštevalo. Ni dovolj upoštevalo tudi mnenja izvedencev, da preobrazba venskega presadka lahko v starejši dobi privede do večjega pojava arteriosklerotičnih sprememb. Pri tožniku gre tudi za hudo poškodbo dvoglave mišice nadlahti in za zmerno okvaro vsaj dveh živcev. Vse to mora nujno vplivati na dosojeno odškodnino.

Prvostopenjsko sodišče je ta dejstva pravilno ocenilo, medtem ko višje sodišče tega ni storilo. Slednje je tudi znižalo odškodnino za strah s prisojenih 900.000 SIT na 700.000 SIT oziroma ob upoštevanju tožnikove sokrivde na 560.000 SIT. Huda poškodba in nevaren operativni poseg sta pri tožniku izzvala strah ne samo pred amputiranjem roke, ampak tudi za lastno življenje. Pri odškodnini za strah je potrebno upoštevati celotno psihično stanje oškodovanca, česar pa višje sodišče ni storilo. Tožeča stranka zato predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišči nista pravilno ocenili soprispevka tožnika k nastanku škode, ki jo je v spornem dogodku utrpel. Dvajsetodstotni soprispevek je priznan zaradi dejstva, ker je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku, zavrnjena pa je relevantnost okoliščine, da je imel tožnik kot sopotnik na svoji desni strani odprto okno in nanj naslonjeno roko. Z zaključkom, da je odprto okno ob trčenju omogočalo, da se je tožnik poskušal ujeti tako, da je z roko segel skozenj, sta obe sodišči zgrešili smisel navedb tožene stranke. Ta je s sklicevanjem na obnašanje tožnika v času vožnje opozarjala na njegov ne le pristanek, da sede k vinjenemu vozniku in se mu da peljati domov, pač pa na njegovo zavestno sodelovanje in vzpodbujanje tako nevarne vožnje. Zato tožena stranka vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče dati večjo težo dejstvu, da je tožnik zavestno prisedel k vinjenemu vozniku in bi moralo njegov prispevek oceniti na najmanj 30 odstotkov. Tožena stranka vztraja pri ugovorih glede višine prisojene odškodnine. Odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000.000 SIT je, čeprav že zmanjšana, previsoka za škodo, ki jo je dejansko utrpel tožnik. Dejstvo je, da tožnik nima nikakršnih delovnih omejitev s strani lečečih specialistov, nima priznane invalidnosti oziroma se ni želel predstaviti pristojni invalidski komisiji v oceno preostale delovne zmožnosti. Po nesreči se je vrnil na isto delovno mesto, tako da opravlja ista dela kot prej, razen težjih fizičnih del. Razumljivo je, da mora pri tem vlagati nekoliko več napora, vendar škoda ne utemeljuje tako visoko prisojene odškodnine. Glede na vse izkazane zdravstvene težave tožnika bi bila iz naslova odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem primerna odškodnina največ v višini 3.000.000 SIT, več pa nasprotuje namen odškodnine in obstoječi sodni praksi. Tudi odškodnina za prestani strah v znesku 700.000 SIT je še vedno previsoka, saj škoda iz tega naslova ne opravičuje višje odškodnine kot 500.000 SIT. Tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti za znesek 200.000 SIT, saj v objektivnem pogledu brazgotine tožnika ne kazijo in ne vzbujajo v njegovem okolju negativnih občutkov. Tožena stranka meni, da bi bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo za 1.400.000 SIT nižja od prisojene, glede na delež soprispevka tožnika pa vsa odškodnina še za nadaljnjih 10 odstotkov.

Nasprotni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 9.10.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Tožena stranka je kot revizijski razlog uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar nobene bistvene kršitve ni niti formalno niti vsebinsko opredelila. Revizijsko sodišče je zato po 386. členu ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da take kršitve ni bilo.

Obe pravdni stranki uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da priznani 20 odstotni prispevek tožnika k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena ZOR) ni pravilen, saj bi moralo sodišče prisoditi najmanj 30-odstotni tožnikov soprispevek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev nižjih sodišč o 20-odstotni tožnikovi soodgovornosti pravno pravilna. Ugotovljeno je, da je tožnik zavestno prisedel k vinjenemu vozniku osebnega avtomobila in se z njim peljal, torej ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, ki mora presoditi, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Drugi očitki tožene stranke proti tožniku se niso izkazali kot utemeljeni, sodbi sodišč prve in druge stopnje pa nimajo nikakršnih ugotovitev o tem, da bi tožnik zavestno sodeloval in spodbujal nevarno voznikovo vožnjo, kot trdi tožena stranka v reviziji. Tu gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev (372. člen ZPP) in posledično za neutemeljeno trditev, da je zaradi takega ravnanja treba dati večjo težo ugotovljenemu dejstvu, da je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, na katere je vezano, se revizijsko sodišče strinja s presojo o tožnikovi 20-odstotni soodgovornosti in zato za višji delež soodgovornosti ni podlage.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu ZOR, obe stranki pa zatrjujeta zmotno uporabo teh določb, ker naj bi bila prisojena prenizka oziroma previsoka odškodnina. Tožeča stranka v reviziji predlaga, da se odškodnina zviša za 1,760.000 SIT, kolikor je prisodilo prvostopenjsko sodišče, tožena stranka pa predlaga znižanje odškodnine za nadaljnjih 1,400.000 SIT. Revizijsko sodišče opozarja na vezanost na merila iz 200. člena ZOR, to pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, njihovo trajanje ter pomen prizadetih dobrin, sodišče pa ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo kot satisfakcijo in njenim družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Tako so po eni strani v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Vsaka škoda je namreč primer zase ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev.

V tožnikovem primeru je kot posledica nezgode ugotovljena težja zmečkanina desne nadlahti z laceracijo (zmečkanino) žile dovodnice desne nadlahti in nepopolna okvara živcev medianusa in muskulokutaneusa. Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja so bila ugotovljena dejstva, pomembna za uporabo meril iz 200. člena ZOR in na dejanske ugotovitve v zvezi s trajanjem in obsegom telesnih ter duševnih bolečin in strahu je revizijsko sodišče vezano. V reviziji navajanje novih dejstev ni dovoljeno (387. člen ZPP 1977), kakor tudi ni dovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977) zato ne morejo biti upoštevne revizijske trditve tožeče stranke o nepravilnih ugotovitvah v zvezi z rentgenskim slikanjem in imobilizacijo roke.

V zvezi s telesnimi bolečinami je po presoji revizijskega sodišča neutemeljena revizijska trditev tožeče stranke, da je odškodnina v višini 1,500.00 SIT (1,200.000 SIT z upoštevanjem tožnikove soodgovornosti) prenizko odmerjena. Nobene podlage ni za domnevo tožeče stranke, da je pritožbeno sodišče odškodnino znižalo zato, ker je znižanje v tem obsegu tožena stranka označila kot primerno. Glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin med zdravljenjem in kasnejše ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je odškodnina primerna, ko upošteva tako tožnikovo osebno občutljivost, kot na drugi strani primerljive odškodnine v drugih podobnih primerih sodne prakse. Odveč je poudarjanje revizije, da tožnik še vedno čuti bolečine, saj je obstoj bodočih telesnih bolečin ugotovljen v sodbi sodišča prve stopnje, skupaj z nevšečnostmi v zvezi s hospitalizacijo in ostalimi neugodnostmi, ter je vse to pri odmeri odškodnine upoštevano. Revizijsko sodišče sodi, da okoliščine primera in druga merila iz 200. člena ZOR ne omogočajo višje odškodnine za telesne bolečine od prisojene.

Za strah je od zahtevanih 1,200.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 700.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti 560.000 SIT). V tem delu nista utemeljeni reviziji obeh strank, ki predlagata zvišanje oziroma znižanje odškodnine za 200.000 SIT. Merila iz 200. člena ZOR in načeli individualizacije ter objektivizacije so pravilno upoštevana glede na ugotovitve o primarnem in sekundarnem strahu, ki je bil šest dni intenziven, dokler je po operativnem posegu obstajala nevarnost za amputacijo roke, kasneje pa zmeren, ker je zdravljenje potekalo brez komplikacij. Višina odškodnine za to vrsto škode je materialnopravno pravilna.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila odškodnina od prvotno prisojenega zneska 5,000.000 SIT na drugi stopnji znižana na 4,000.000 SIT (in ta znesek zmanjšan za tožnikov prispevek k nastanku škode za 20 odstotkov). Kot trajna posledica je ugotovljena atrofija mišic desne nadlahti in podlahti, predvsem zaradi poškodbe dvoglave mišice, zaradi okvare živcev pa je zmanjšana moč in občutljivost prvih treh prstov desne roke. Delno je omejena gibljivost v desnem zapestju. Zaradi navedenega se tožnik ne more zadovljivo ukvarjati s hujšimi telesnimi napori ali fizičnim delom, bistveno je oviran pri ukvarjanju s športnimi dejavnostmi. Vse navedeno je bilo upoštevano pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer so bile upoštevane tudi tožnikova starost tridesetih let in druge subjektivne okoliščine na strani tožnika. Ni mogoče pritrditi reviziji tožeče stranke, da tožnik ne more več opravljati svojega poklica kmetijskega tehnika. Pred nezgodo in po nezgodi opravlja tožnik terensko delo v komunalnem podjetju, pri tem in pri kmetijskem delu mu je otežkočeno le opravljanje težjih fizičnih del. V življenju po nezgodi mora tožnik vlagati več truda in napora za dosego enakih rezultatov. Pri odmeri navedene odškodnine je upoštevano tudi mnenje izvedencev o možnih arteriosklerotičnih spremembah na operirani žili. Vse opisane okoliščine, kot tudi tožnikove psihične lastnosti, ki imajo pomen pri ugotavljanju stopnje in trajanja duševnih bolečin, so po ugotovitvah revizijskega sodišča upoštevane, vendar je pritrditi reviziji tožene stranke, da je glede na vse okoliščine odškodnina za to vrsto škode previsoko odmerjena. Premalo je namreč upoštevano načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki se kaže skozi pomen prizadete dobrine. To je pozitivni kriterij, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrine določene vrste. To je konkretizirano s kriterijem primerljivosti, ko se konkretna odškodnina primerja z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Upoštevajoč primerljive primere sodne prakse za odškodnine pri poškodbah rok in ramenskega obroča revizijsko sodišče, glede na vse relevantne okoliščine, ocenjuje, da je primerna za 500.000 SIT nižja odškodnina in da znaša v tožnikovem primeru pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,500.000 SIT, ob upoštevanju njegove soodgovornosti (20 odstotkov) pa 2,800.000 SIT, zato je bilo treba v tem smislu spremeniti izpodbijano sodbo.

Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti je odškodnina v znesku 500.000 SIT previsoka. Brazgotino na desni roki je izvedenec ocenil kot prizadetost zunanjosti manjše stopnje, poškodba na nadlahti pa je večino časa zakrita z obleko. Sodišči sta pri odmeri odškodnine dali prevelik poudarek subjektivnim merilom, premalo pa sta upoštevali načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej primerljivost z odškodninami za tovrstno škodo primerljivega obsega. Glede na dejanske ugotovitve in upoštevaje merila iz 200. člena ZOR je po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT oziroma 240.000 SIT ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti.

Ker je bilo torej materialno pravo v sodbi sodišča druge stopnje delno zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 v delu, ki se nanaša na odločitev o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, delno ugodilo reviziji tožene stranke, zavrnilo pa na podlagi 393. člena revizijo tožeče stranke. Sodbo sodišča druge stopnje je spremenilo tako, da je še dodatno znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti za 200.000 SIT. Ob upoštevanju nepremenjenih odškodnin za telesne bolečine v znesku 1,500.000 SIT in za strah v znesku 700.000 SIT znaša celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 6,000.000 SIT, tožniku pa gre glede na njegovo 20-odstotno soodgovornost v višini 4,800.000 SIT. Ker mu je že bila izplačana akontacija v valorizirani vrednosti 2,035.775 SIT, je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode utemeljen za znesek 2,764.225 SIT. Delna ugoditev reviziji tožene stranke torej pomeni, da se prvostopenjska sodba sedaj glasi, da mora tožena stranka plačati tožniku 2,764.225 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1998 dalje do plačila in znesek 7.433,60 SIT (za materialno škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1992 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je na pritožbo obeh pravdnih strank razveljavilo odločitev o pravdnih stroških. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 29.8.2001 ponovno odločilo o pravdnih stroških in je sklep dne 4.10.2001 postal pravnomočen. V tem primeru revizijskemu sodišču po drugem odstavku 165. člena ZPP 1977 ni bilo treba odločati, pripominja pa, da je tožena stranka na revizijski stopnji uspela le v majhnem delu v primerjavi s prisojeno odškodnino na drugi stopnji, tako da na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP 1977 sprememba odločbe o pravdnih stroških ne bi bila potrebna.

Tožeči stranki ne gre povrnitev revizijskih stroškov, ker z revizijo ni uspela. Tožena stranka je izpodbijala drugostopenjsko sodbo tako, da je zahtevala znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo za 1,400.000 SIT in še 10-odstotno znižanje odškodnine v celoti, torej je njen obseg izpodbijanja izražen z zneskom 1,930.929 SIT. Uspela je le glede višine odškodnine za 700.000 SIT, torej je njen uspeh v reviziji približno do 1/3. Revizijske stroške je bilo odmeriti na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah od izpodbijanega zneska 1,930.929 SIT, kar znese 98.118,60 SIT. Glede na uspeh do 1/3 je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene revizijske stroške, odmerjene na 32.706 SIT.