Jedro

Škoda, ki je stranki ob sklenitvi poravnave glede vse obstoječe in bodoče škode nista mogli pričakovati, je nova škoda in je oškodovanec posebej upravičen do odškodnine zanjo. Če nastane oškodovancu poleg pričakovane bodoče škode še nova škoda, mu gre odškodnina za razliko med dejansko in pričakovano škodo.

Izrek

1.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a)v ugoditvenem delu, tako da se odškodnina za strah (40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) v celoti zavrne; b)v zavrnilnem delu, tako da se odškodnina za telesne bolečine zviša na 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.12.1998. 2.V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino v znesku 212.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer 150.000,00 SIT za telesne bolečine, 40.000,00 SIT za strah in 22.000,00 za premoženjsko škodo.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še, naj tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 71.783,00 SIT.

Zoper tako sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem v pravdi ni zmagala.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožeči stranki prizna še razliko v znesku 580.000,00 SIT in vse pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno naredilo obračun med predvideno in dejansko izvedeno operacijo. Tožnica izhaja iz okolja, kjer čuti visoko stopnjo strahu pred zdravniki in bolnišnico.

Sama se nikoli ne bi podvrgla lepotni operaciji. Izvedenec je podrobno opisal obseg bolečin in nelagodnosti, ki jih je trpela zaradi nadaljnje škode. Pred novo operacijo je bila tožnica na pregledu pri svojem zdravniku, da je dobila napotnico, nato na pregledu pri specialistu, da so jo naročili na operacijo. Dne 16.1.1994 je bila sprejeta na kirurški oddelek, kjer so jo operirali v splošni omami. Izrezali so ji brazgotinsko tkivo na obrazu in brazgotine spremenili. V domačo nego je bila odpuščena 18.1.1994, šive so ji odstranili na kontroli 21.1.1994. Na kontroli je bila še 27.1.1994 in 1.9.1994, vmes pa je obiskovala lečečega zdravnika, da je dobila napotnice. Izvedenec je opisal bolečine kot bolečine hude intenzitete, ki so trajale neprestano en dan, občasne hude bolečine so se pojavljale naslednje dni po operaciji. Kumulativno so take bolečine trajale 3 dni oz. 4 dni. Lahke bolečine so se pojavljale sprva kot neprestane 3 dni nato kot občasne 7 dni, skupaj 10 dni.

Izvedenec je pojasnil nevšečnosti med zdravljenjem: hospitalizacija, operacija v splošni anesteziji, izpostavljenost sevanju zaradi slikanja pljuč, injekcije in tablete proti bolečinam, tožnica si ni mogla normalno umivati obraza, pol leta se je morala izogibati soncu, hoditi je morala na preglede, potreben je bil EKG, odvzem krvi za preiskave, uporabljati je morala posebno kremo in ni mogla uporabljati kozmetike, brazgotine so bile pol leta rdečkaste in močno izražene. Tako ji je sodišče priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Utemeljen je tudi zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ovirana je pri navezovanju tesnejših stikov z ljudmi, potrebuje posebno kozmetiko, izogibati se mora soncu in je zato omejena pri rekreativnih dejavnostih. Za strah ji je sodišče priznalo le 40.000,00 SIT, čeprav je zahtevala 50.000,00 SIT.

Tožena stranka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, kaj je izvedenec imel v mislih glede v mnenju z dne 23.7.1992 predvidene škode. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj si je tožnica kot stranka poravnave predstavljala in pričakovala kot napovedano operacijo. Strokovna ocena in predvidevanja izvedenca pa ne morejo nadomestiti pogodbene volje strank. Tožnica je ob sklenitvi poravnave vedela, da ji za odpravo brazgotin sledi plastična operacija. Kot laik ni mogla natančno predvideti obsega operacije, pač pa le kakršnokoli operacijo. Ker se razlike ni mogla zavedati, ji ne gre odškodnina za novo škodo, saj jo je kot bodočo škodo v tem ali drugem obsegu že pričakovala ob sklenitvi poravnave.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki z operacijo nastala škoda, ki jo stranki s poravnavo z dne 8.9.1992 nista zajeli. Stranki sta poravnavo sklenili glede na mnenje dr.F. D. z dne 23.7.1992, ki je predvidel le možnost operacije brazgotine na bradi, ne pa tudi drugih brazgotin na obrazu. Seveda stranki ob sklenitvi poravnave nista mogli natančno predvideti obsega bodoče škode zaradi operacije, ki pa sta jo glede na zdravnikovo mnenje lahko pričakovali - prav v tem pa je bistvo poravnave, da stranke z njo z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovosti (1. odstavek 1089. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Nikakor pa nista s poravnavo mogli zajeti tiste škode, ki je nastala zaradi razlogov, za katere ob sklenitvi poravnave nista vedeli in nista mogli vedeti. Ni torej odločilno vprašanje, ali se je tožnica ob sklepanju poravnave kot laik zavedala obsega škode, temveč vprašanje, ali je škodo sploh lahko predvidela. Škoda, ki je nastala zaradi opravljene operacije obraznih brazgotin, pa ne bi nastala že zaradi pričakovane operacije brazgotine na bradi, je tako nova škoda in ne bodoča škoda, ki sta jo stranki zajeli s poravnavo.

V delu, v katerem tožena stranka izpodbija temelj obveznosti, njena pritožba zato ni utemeljena. Pač pa je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa zaradi razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo odškodnino za strah. Sodišče prisodi na podlagi določbe 1. odstavka 200. člena ZOR pravično denarno odškodnino za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje strahu, to opravičujejo. Strah v smislu ZOR je pravni standard in sodišče mora v vsakem primeru posebej presoditi, ali je strah, ki ga je trpela tožeča stranka, pravno priznan strah.

Da se je tožnica bala operacije in jo je skrbelo za njen izid, ne more pomeniti strahu v smislu ZOR, to je intenzivnega ali dolgotrajnega strahu, ki bi pri tožnici pustil trajne posledice, saj takšnih tožnica niti ni zatrjevala. Tudi narava posega ni mogla povzročiti strahu, ki bi presegal običajno zaskrbljenost, saj ni šlo za poseg, ki bi pomenil nevarnost za življenje ali bistveno poslabšanje zdravja tožnice. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za strah.

O pritožbi tožeče stranke Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar pa je tožnici priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine.

Na podlagi izpovedi dr. F. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi hipertrofije obraznih brazgotin in njihove operacije, kot je bila opravljena, pri tožnici ni prišlo do večjega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot bi tudi sicer nastalo, če bi bila operacija potrebna le iz razloga in v obsegu, pričakovanem ob sklenitvi poravnave. Tudi v pritožbi tožnica le ponovno navaja dejstva, ki so podlaga za ugotovitev zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne predlaga pa dokazov za to, da bi bila njena življenjska aktivnost dodatno zmanjšana prav zaradi nepričakovanih razlogov. Ker tako v tej postavki tožnici ni nastala nova škoda, je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Medtem ko je za telesne bolečine tožnica zahtevala 400.000,00 SIT odškodnine, ji jo je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 150.000,00 SIT. Ob pravilni uporabi določb 200. člena ZOR pa je tožnici treba prisoditi kot pravično odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo kot razliko med tistimi, ki bi jih tožnica trpela v primeru operacije brazgotine na bradi, in tistimi, ki jih je dejansko trpela zaradi opravljene operacije, znesek 200.000,00 SIT.

Upoštevne hude bolečine so tako trajale 3 dni in lahke 7 do 8 dni, pri čemer vztraja tudi pritožba. Tožnica je bila hospitalizirana, potrebno je bilo rentgensko slikanje in preiskave zaradi splošne anestezije, ostale bolečine in nevšečnosti pa bi tožnica trpela v vsakem primeru. Zvišana odškodnina je primerna glede na prizadeto dobrino in namen odškodnine, hkrati pa ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, saj pomeni zadoščenje, s katerim so zadosti omiljene pretrpljene bolečine; še višja odškodnina iz istega razloga ne bi bila primerna.

Tožnica je tako upravičena do 200.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 22.000,00 SIT za premoženjsko škodo, skupaj torej do zneska 222.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni na podlagi določbe 368. člena ZPP in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kolikor sodišče druge stopnje na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker v zadevi ni odločilnega pomena.

Sodišče druge stopnje ni bistveno spremenilo skupnega zneska tožnici prisojene odškodnine, zato je odločitev sodišča prve stopnje o prvostopnih pravdnih stroških še vedno pravilna in je sodišče druge stopnje ni spremenilo; ker pa je v pritožbenem postopku vsaka stranka delno uspela, in sicer z razmeroma enakim deležem, je sodiče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (1. in 2. odstavek 166. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.