Jedro

Sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage 198. člena OZ. Ne drži pritožbeni očitek, da po sodni praksi uporabnine ni mogoče določiti, dokler nepremičnina ni razdružena, saj velja nasprotno. Ob podanih pogojih izključenosti iz uporabe je dolžnost solastnika, da ostalim solastnikom za nesorazmerno uporabo solastnega dela plača ustrezno odmeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo uporabnine za uporabo tožnikovega solastnega dela nepremičnine, parc. št. 1 k. o. X, v višini 42,50 EUR mesečno za obdobje od 1. 7. 2009 do 1. 5. 2019 in odločilo, da mu je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 651,48 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne soglaša, da je hiša primerna za bivanje, o čemer se je lahko sodišče prepričalo ob ogledu. Poudarja, da vpis idealnih deležev v zemljiško knjigo ne anulira dejanskega dogovora pravnih prednikov strank, in izpostavlja, da je tožnik že prejel plačilo s strani S. S., ki je v celoti pokrilo tudi toženkino obveznost. Sodišču očita, da ni preverilo dokazov glede uradnih podatkov in je v nasprotju z dejanskim stanjem zaključilo, da stalno prebivališče, podatki GURS, podatki FURS, podatki odjave in prijave stalnega prebivališča, pogodbena določila dednih dogovorov in darilne pogodbe niso pomembni. Sledilo je tožniku in bilo pristransko. Nekorektna je tožnikova navedba, da nima ključa nepremičnine, saj so vrata skednja in bivalnega dela hiše prehodna. Po stališču sodne prakse uporabnine ni mogoče določiti, če solastnina ni razdružena. Tožnik z nobeno od solastnic ni imel vzpostavljenega najemnega razmerja. Košnja in urejanje okolice ne predstavljata rabe nepremičnine, temveč zgolj dejanje dobrega gospodarja. Tožniku očita, da ni skrbel za svojo lastnino, ni plačeval pristojbin in vzdrževalnih del, medtem ko sta S. S. in toženka svoje obveznosti redno poravnavali. Sodišče ni upoštevalo zemljiškoknjižnih podatkov glede lastništva nepremičnine in je odločilo o plačilu uporabnine tudi za obdobje, ko toženka ni bila solastnica. Zmotno je tudi presodilo izpovedbe iz spisa P 61/2011. Že letnica pričetka te pravde kaže, da se nepremičnina ne uporablja od leta 2011 dalje. Iz sodbe ni jasen znesek, niso upoštevana dejstva razširitve in umikov tožbenega zahtevka, stroškovna odločitev pa sploh ni obrazložena. Tožnik stroškov ni specificiral in jih je sodišče priredilo v njegovo korist. Sodba je napisana nestrokovno, dejstva so druga z drugim v nasprotju, toženka pa za določena obdobja sploh ni pasivno legitimirana. Sodišče ni odločilo o ugovoru zastaranja, za povečanje zahtevka tožnik ni plačal sodne takse. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in ni upoštevalo odmene, ki jo je tožnik že prejel. 3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo pavšalno očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se podrobno opredeljuje do vseh bistvenih okoliščin, pomembnih za določitev uporabnine, razlogi sodišča so skladni in utemeljujejo sprejeto odločitev. Pritožbene navedbe, ki delo sodišča povsem posplošeno ocenjujejo kot nestrokovno in pristransko, so zato nekorektne in neprimerne.

6. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izjav toženke ob zaslišanju ugotovilo, da je uporabljala sporno nepremičnino, pri čemer njene uporabe tožniku kot večinskemu solastniku ni dopustila. Pritožbene navedbe, da hiša vsaj od leta 2011 ni bila v uporabi, so v direktnem nasprotju z izpovedjo pritožnice ob zaslišanju, da je nepremičnino uporabljala skupaj še z dvema družinama od leta 1974 do danes in da je do leta 2016 hodila hišo vzdrževat in zračit. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da za odločitev niti ni bistveno, koliko časa je bila hiša primerna za prenočevanje, saj njene neprimernosti ni povzročil tožnik, ki ga je toženka, skupaj s souporabnico in solastnico nepremičnine S. S., iz uporabe izključila, temveč sta odklop elektrike in vode dosegli slednji. Po ugotovitvah izvedenca, ki jih pritožba zgolj s pavšalnim nasprotovanjem ne more izpodbiti, bi stanje hiše brez večjih preureditvenih stroškov še vedno dopuščalo oddajo in bivanje manj zahtevnih strank, slabše stanje pa je bilo ustrezno ovrednoteno pri določitvi višine. Glede na lokacijo nepremičnine v turističnem kraju uporabnina 170 EUR za celotno nepremičnino nikakor ni visoka, posebej ob upoštevanju njene lege in velikosti. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da si je predstavo o notranjosti lahko ustvaril na podlagi fotografij, ki jih je ob ogledu posnel sodnik, zato dejstvo, da si nepremičnine znotraj ni ogledal, na pravilnost mnenja ne vpliva. Poleg tega pojem uporabe ne zajema le bivanja, temveč se nepremičnina lahko odda tudi za skladiščenje ali kakšno dejavnost. 7. Vprašanje etažne lastnine, vzpostavljene po dednem dogovoru, ni bilo predmet odločanja v tem postopku, temveč se je s tem sodišče ukvarjalo v pravdi Okrožnega sodišča v Kranju I P 61/2011 in v nepravdnem postopku za razdružitev solastnine. Ker je bilo ugotovljeno, da za vzpostavitev dejanske etažne lastnine niso bili izkazani ustrezni pogoji ter da je odločilna vpisana solastninska pravica po idealnih deležih, vztrajanje pritožnice pri dejanskem dogovoru pravnih prednikov ni utemeljeno. Toženka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izvršeno plačilo uporabnine po pravnomočni sodbi S. S., saj se ne nanaša na njeno obveznost. Ni razumljiva pritožbena navedba, da je sodišče imelo namen zagrešiti ustavno kršitev neenakega obravnavanja, ker ni dovolilo razširitve tožbe zoper S. S. Ta namreč v razširitev tožbe ni privolila, zato zakonskih pogojev za dopustitev subjektivne kumulacije zahtevkov iz drugega odstavka 191. člena ZPP ni bilo.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, razen poizvedb po stalnem prebivališču S. S., kar pa ni odločilno. Pritožba ne more uspeti s pavšalnim očitkom, da sodišče ni preverilo dokazov glede uradnih podatkov, saj ne konkretizira, glede katerega dejstva so ti ostali spregledani in kako bi na odločitev vplivali ter v čem je dokazna ocena pomanjkljiva. Nova in zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP) je tudi pritožbena trditev, da bi tožnik v nepremičnino lahko dostopal skozi skedenj. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženka uporabe nepremičnine tožniku ni dovoljevala, sklicujoč se na dogovore med predniki, in mu ni želela izročiti ključa. 9. Sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage 198. člena OZ. Ne drži pritožbeni očitek, da po sodni praksi uporabnine ni mogoče določiti, dokler nepremičnina ni razdružena, saj velja nasprotno. Ob podanih pogojih izključenosti iz uporabe je dolžnost solastnika, da ostalim solastnikom za nesorazmerno uporabo solastnega dela plača ustrezno odmeno1. Ob tem pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da s tožnikom ni imela sklenjene najemne pogodbe, saj bi v takem primeru šlo za izpolnitev na podlagi pogodbe in ne za uporabnino za koriščenje solastniškemu delu nesorazmernega dela zgradbe. Pri tem ni odločilno, koliko časa je bila toženka solastnica, temveč ali je tožnikov solastniški del uporabljala (kot solastnica ali zgolj posestnica), kar je tudi podlaga njene pasivne legitimacije.

10. Toženka ni postavila ugovora zastaranja, zato so nekorektne pritožbene navedbe, da o njem sodišče ni odločalo. Prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, v kakšnem znesku je tožnik poravnal takso za tožbo. Tožnik je pravdne stroške priglasil na zadnjem naroku, kot izhaja iz zapisnika na list. št. 395 spisa, sodišče pa jih je odmerilo, upoštevajoč ob vložitvi tožbe veljavno Odvetniško tarifo, in sicer je kot odvetniške stroške tožniku priznalo povsem enak obseg stroškov kot toženki. Njene navedbe o favoriziranju tožnika se tudi v tem primeru pokažejo kot prazne in namerno zavajajoče. Tako je pritožba neutemeljena tudi v delu, kjer sodišču očita neobrazloženost stroškovne odločitve.

11. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

1 Primerjaj odločitve VS RS II Ips 490/2005, II Ips 687/2007 in II Ips 90/2017.