Jedro

Člen 96 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ta dogovor pa mora biti v pisni obliki. Tožnica in toženka sta tak sporazum sklenili 17. 11. 2022 in se v njem dogovorili, da se odpovedni rok skrajša, da se veljavna pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022, da se s tem dnem tožnico odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj ter da ji pripada nadomestilo za skrajšanje odpovednega roka v višini preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2022 ter se ti terjatvi pobotata. Za veljavnost tega sporazuma, sklenjenega v času trajanja odpovednega roka, sta izpolnjena pogoja pisnosti in dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela odpovednega roka. Stranki ne zatrjujeta neveljavnosti sporazuma.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno štelo, da se ne glede na sklenjeni sporazum določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 upošteva tako, da tožnici delovno razmerje ne preneha skladno s sporazumom 18. 11. 2022, temveč z dnem zaključka bolniškega staleža. Ni namreč upoštevalo, da je tožnica sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan, ko je že bila v bolniškem staležu, da je torej kljub temu soglašala s skrajšanjem odpovednega roka tako, da se je ta končal 18. 11. 2022. V primeru, da je delavec v času odpovednega roka začasno nezmožen za delo in mu je zato odobren bolniški stalež, pa vseeno sklene z delodajalcem sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s tem izrazi voljo, da kljub začasni nezmožnosti za delo želi, da mu preneha delovno razmerje skladno s sporazumom. Zahteva po upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri bi delavcu prenehalo delovno razmerje šele po zaključku bolniškega staleža (ali najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka), bi v takem primeru izničila namen sklenjenega sporazuma, še posebej, če delodajalec v času sklepanja sporazuma z bolniškim staležem sploh ni seznanjen (tako kot v tej zadevi).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijane I., II., IV. in V. točka izreka sodbe spremenijo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je toženka 18. 11. 2022 tožnico nezakonito odjavila iz delovnega razmerja in iz obveznih zavarovanj na podlagi delovnega razmerja.

Toženka je dolžna tožnico za obdobje od 18. 11. 2022 do 18. 12. 2022 prijaviti v delovno razmerje in v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

Toženka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženka 18. 11. 2022 tožnico nezakonito odjavila iz delovnega razmerja in obveznih zavarovanj na tej podlagi (I. točka izreka). Naložilo ji je, naj jo za obdobje od 18. 11. 2022 do 18. 12. 2022 prijavi v delovno razmerje in obvezna zavarovanja (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obveznih prispevkov, davkov in dajatev na podlagi delovnega razmerja na račune prejemnikov, in v zvezi s tem opravljena pravdna dejanja razveljavilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici povrne pravdne stroške v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Kot zavezanko za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je določilo toženko (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izpodbijane sodbe vlaga pritožbo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjuje neizvršljivost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, saj bi jo morala izvršiti pred pravnomočnostjo. Pove, da je tožnico odjavila iz delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in sporazuma, s katerim sta se dogovorili, da se bo skrajšal odpovedni rok, ki je že pričel teči. Ugotovljena dejstva so nesporna, sporno pa je materialnopravno vprašanje, ali je na podlagi sporazuma delavca in delodajalca mogoče skrajšati odpovedni rok, če je delavec v bolniškem staležu. Meni, da določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 ni mogoče uporabiti, če obstaja med strankama drugačen dogovor (o skrajšanju odpovednega roka skladno s 96. členom ZDR-1). Tak prostovoljen dogovor je po njenem mnenju treba upoštevati, saj noben predpis tega ne prepoveduje ali omejuje. Navaja, da sta s tožnico 14 dni po podani odpovedi sklenili sporazum o skrajšanju odpovednega roka, datum prenehanja delovnega razmerja pa je posledica tega sporazuma, ki izpolnjuje pogoja iz 96. člena ZDR-1 za skrajšanje odpovednega roka, tj. ustrezno denarno povračilo in pisno obliko. Šteje, da dogovor o skrajšanju odpovednega roka ne posega v temelj odpovedi, presega pa določbo 116. člena ZDR-1, saj dogovorno skrajšuje kakršenkoli odpovedni rok, tudi v primeru bolniškega staleža delavca; sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Sklicuje se na to, da je tožnica sama želela, da ji delovno razmerje preneha na podlagi sporazuma, torej drugače kot po 116. členu ZDR-1. Kot nejasno graja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z opustitvami korektnega obveščanja tožnice o bolniškem staležu. Trdi, da je tožnica 17. 11. 2022 sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka, ne da bi omenila kakršnekoli zdravstvene težave, niti toženke ni obvestila o bolniškem staležu, za katerega je toženka izvedela šele po odjavi 13. 12. 2022. S temi trditvami je poudarila nekorektno ravnanje in zavajanje tožnice, kar pa na sam sklenjeni sporazum ne vpliva. Meni, da je na podlagi veljavnega sporazuma pravilno odjavila tožnico iz zavarovanj, stališče, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pa bi pomenilo neveljavnost sporazuma in posledično podlage za dogovor o odmeni v višini neupravičeno izplačanega regresa. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti odjave iz delovnega razmerja in obveznih zavarovanj 18. 11. 2022 ter toženki naložilo, naj tožnico od 18. 11. 2022 do 18. 12. 2022 prijavi v delovno razmerje in obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Kot odločilno je štelo, da je bila tožnica ob poteku odpovednega roka 18. 11. 2022 v bolniškem staležu, zato ji delovno razmerje ni moglo prenehati na ta dan, tako kot sta se s toženko dogovorili v sporazumu o skrajšanju odpovednega roka. Tako materialnopravno stališče je glede na relevantne okoliščine v zadevi zmotno.

6. Pravno pomembna dejstva v predmetni zadevi, ki med strankama niso sporna, so: - da je toženka tožnici 2. 11. 2022 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s 34-dnevnim odpovednim rokom, ki bi se iztekel 4. 12. 2022, - da sta stranki 17. 11. 2022 sklenili pisni sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s katerim sta se dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022 (naslednji dan), - da je bila tožnica od 17. 11. 2022 (dan sklenitve pisnega sporazuma o skrajšanju odpovednega roka) do 18. 12. 2022 v bolniškem staležu, - da je toženka tožnico 18. 11. 2022 odjavila iz delovnega razmerja oziroma obveznih zavarovanj na podlagi delovnega razmerja.

7. Člen 96 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ta dogovor pa mora biti v pisni obliki. Tožnica in toženka sta tak sporazum sklenili 17. 11. 2022 in se v njem dogovorili, da se odpovedni rok skrajša, da se veljavna pogodba o zaposlitvi razveže 18. 11. 2022, da se s tem dnem tožnico odjavi iz obveznih socialnih zavarovanj ter da ji pripada nadomestilo za skrajšanje odpovednega roka v višini preveč izplačanega regresa za letni dopust za leto 2022 ter se ti terjatvi pobotata. Za veljavnost tega sporazuma, sklenjenega v času trajanja odpovednega roka, sta izpolnjena pogoja pisnosti in dogovora o ustreznem denarnem povračilu namesto dela odpovednega roka. Stranki ne zatrjujeta neveljavnosti sporazuma.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno štelo, da se ne glede na sklenjeni sporazum določba tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 upošteva tako, da tožnici delovno razmerje ne preneha skladno s sporazumom 18. 11. 2022, temveč z dnem zaključka bolniškega staleža. Ni namreč upoštevalo, da je tožnica sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan, ko je že bila v bolniškem staležu, da je torej kljub temu soglašala s skrajšanjem odpovednega roka tako, da se je ta končal 18. 11. 2022. V primeru, da je delavec v času odpovednega roka začasno nezmožen za delo in mu je zato odobren bolniški stalež, pa vseeno sklene z delodajalcem sporazum o skrajšanju odpovednega roka, s tem izrazi voljo, da kljub začasni nezmožnosti za delo želi, da mu preneha delovno razmerje skladno s sporazumom. Zahteva po upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po kateri bi delavcu prenehalo delovno razmerje šele po zaključku bolniškega staleža (ali najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka), bi v takem primeru izničila namen sklenjenega sporazuma, še posebej, če delodajalec v času sklepanja sporazuma z bolniškim staležem sploh ni seznanjen (tako kot v tej zadevi).

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je toženka pravilno odjavila tožnico iz obveznih socialnih zavarovanj na dan, ki je bil določen v veljavno sklenjenem sporazumu o skrajšanju odpovednega roka, ki ga je tožnica sklenila, ko je že bila v bolniškem staležu, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odjave ter za prijavo še za obdobje do 18. 12. 2022. Glede na to, da tožnica ni uspela z glavno stvarjo, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Ker tožnica v postopku ni uspela, toženka ni zavezanka za plačilo sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Izrek o zavezancu za plačilo sodne takse je zato odpadel, saj gre za spor o prenehanju oziroma obstoju delovnega razmerja, v katerem tožnica kot delavka ni taksna zavezanka.