Jedro

V sami naravi dejavnosti, s katero se prva toženka profesionalno ukvarja, so (pogosto) zajeti primeri, ko bo z izvrševanjem zakonskih pooblastil, posest tretjih oseb motena. Zato bi v motenjskih sporih dopuščanje pasivne legitimacije družbam, ki se poklicno ukvarjajo z zasebnim varovanjem, onemogočilo nemoteno opravljanje njihove osnovne dejavnosti, saj bi bile nenehno izpostavljene možnosti, da bo zoper njih vložena tožba zaradi motenja posesti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep v 1., 2., 3. in 5. točki izreka: - v delu, ki se nanaša na prvo toženko spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne, tožnici pa se naloži plačilo pravdnih stroškov prve toženke v višini 582,73 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, - v delu, ki se nanaša na drugo toženko razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice in druge toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženki motili posest tožnice v prostorih na naslovu O. in sicer tako, da je druga toženka dala nalog in pooblastila prvo toženko, da objekt varuje tako, da zapre dostop do vhodnih vrat, da vanj ne bo mogel nihče vstopiti, prva toženka pa je takšen nalog dne 14. 10. 2007 izpolnila in preprečila vstop vsakomur (1. točka izreka). Drugi toženki je naložilo prenehanje motenja tako, da tožnici izroči kodo varnostne naprave, ki dovoljuje in omogoča vstop v objekt in s tem omogočiti nemoten vstop v objekt in njegovo uporabo (2. točka izreka). Dalje je sodišče prve stopnje toženkama prepovedalo motenje posesti v bodoče na način, kot je opisan v 1. točki izreka ali na kakšen drug, podoben način (3. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. točka izreka) in vsaki od toženk naložilo, da morata tožnici povrniti 556,18 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (5. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje prva toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in tožbeni zahtevek v razmerju do nje zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je pogodbo o varovanju podpisala šele potem, ko ji je druga toženka izkazala, da ima v lasti objekt, katerega varovanje je želela naročiti. Zato prva toženka ne more biti pasivno legitimirana, saj ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Meni, da niti eden od štirih pogojev, ki jih je sodišče navedlo na 9. strani sklepa, ni podan. Glede samovoljnega in protipravnega ravnanja ponavlja preverjanje lastništva druge toženke. Pod 28. točko obrazložitve sodišče niti z besedo ne utemelji samovoljnega in protipravnega ravnanja, s čimer ima sodba (pravilno sklep) takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Ker je prva toženka izvajala varovanje po naročilu druge toženke, gre za podjemno razmerje in izvajalec naročene aktivnosti izvaja po nalogu naročnika v njegovem imenu in za njegov račun, zaradi česar prva toženka ne more biti stranka, zoper katero bi bilo mogoče nasloviti zahtevek iz naslova motenja posesti. Sodna praksa je takšno stališče že zavzela. Po 26. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) nima posesti, kdor izvršuje oblast nad stvarjo za drugega. Glede na to določbo je bila prva toženka v celoti podrejena posestnemu gospodarju – to je drugi toženki in s posestno tožbo ne more biti tožena. Prva toženka je bila v dobri veri, da ima naročnik varovanja lastniško posest. V času, ko je prva toženka izvajala varovanje, to je v dopoldanskih urah dne 14. 10. 2007 tožnica ni bila motena v svoji posesti. Takrat nihče od tožeče stranke ni nameraval vstopiti v objekt, niti takšne želje ni izrazil. Ker nihče ni želel niti nameraval vstopiti, prva toženka ni nikomur preprečila vstopa. Da bi kdo od članov tožnice želel vstopiti, tožnica ni niti navajala, niti dokazala. Opozarja na dejstvo, da podatki o registraciji sedeža tožnice niso dokaz o obstoju posesti. Napada tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

3. Zoper sklep se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje druga toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 184. in 185. člena ZPP, ko je dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka. O tem, ali dovoli spremembo ali ne, sodišče ni odločalo na obravnavi s procesnim sklepom, s čimer je sodišče drugi toženki odvzelo pravico do potrebnega časa za pripravo na obravnavanje spremenjene tožbe. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s spremembo tožbe, zgolj „precizirala“ tožbeni zahtevek. Ker tožnica s spremembo spreminja istovetnost tožbenega zahtevka poleg tega pa obstoječemu zahtevku dodaja nov zahtevek, saj poleg vstopa zahteva tudi pravico uporabe, gre po mnenju druge toženke za spremembo tožbe, za dopustitev katere pa bi bilo potrebno soglasje toženk. Tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je po zatrjevanem motilnem ravnanju v objekt skušala vstopiti in da sta ji to toženki preprečili. Ker je motilno ravnanje prenehalo, oziroma je prvotno stanje vzpostavljeno nazaj, tožnica nima več interesa za to pravdo. Katerikoli član tožnice bi lahko kadarkoli vstopil v objekt, vendar tega nikoli niti niso poizkusili. Tožnica niti ni zatrjevala, da v objekt ne more več, še zlasti ne zato, ker nima kode alarmne naprave. Druga toženka opozarja tudi na zastaranje pravic, ki jih tožnica uveljavlja z modificiranim tožbenim zahtevkom (pravico nemotene uporabe). Poleg tega je bilo s sodbo opr. št. I P 2787/2008 z dne 7. 9. 2009 že odločeno, da tožnica nima služnostnih upravičenj do uporabe sporne nepremičnine. S tem v zvezi druga toženka meni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve napačno glede odnosa petitorne pravde do predmetne posesorne pravde. Druga toženka opozarja, da ima kot lastnica nepremičnine vsa lastninsko pravna upravičenja. Varovanje je bilo uperjeno zgolj zoper nepooblaščene osebe. Ravnanje z dne 14. 10. 2007 ni bilo zavestno usmerjeno v tožečo stranko s tem, ko je prva toženka deložirala osebo, ki je prespala v spalni vreči. Glede na vsebino izreka „motili posest tožeče stranke v prostorih na naslovu...“ je takšen izrek nerazumljiv, saj ni jasno v zvezi s čim tožnica sploh uveljavlja in zatrjuje svojo posest. Sodišče je neutemeljeno tudi ugotovilo, da je tožena stranka preprečila vstop v objekt vsakomur. Če ga je preprečila L. G., še ne pomeni, da ga je preprečila vsakomur. Glede tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z razlogi, oziroma razlogov glede tega odločilnega dejstva ni. Glede na to, da je tožnica trdila, da je imela v posesti le dvorano s pisarnami in otroške sobe, izrek pa se glasi na celotno nepremičnino, je tudi s tem bistveno kršen pravdni postopek. Sama alarmna naprava nikomur ne onemogoča oziroma preprečuje vstopa v objekt, temveč le signalizira vstop v objekt, zgolj signalizacija vstopa v objekt pa po mnenju druge toženke ne more biti motilno ravnanje. Če alarmna varnostna naprava predstavlja motilno ravnanje, pa se zastavlja vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Zakoniti zastopnik tožnice je namreč izpovedal, daje bil objekt z alarmno napravo opremljen že prej. Nasprotje je tudi v samem izreku. Medtem ko sodišče v 1. točki ugotavlja, na kakšen način naj bi toženki motili posest tožnice, v 2. točki nalaga izročitev kode alarmne naprave, ki je v prvi točki niti ne zajema, v 3. točki pa nalaga toženkama prepoved motenj, kot izhajajo iz 1. točke izreka. Nejasno je tako s čim naj bi bila posest motena in kako naj toženki z motenjem prenehata. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pred motilnim ravnanjem posestnica. V zvezi s tem je napačno dokazno ocenilo izpoved direktorje druge toženke in ni imelo razloga, da njegovi izpovedi ni verjelo. Glede na to, da sta priči V. in G. izpovedovali, da so prostore uporabljali od leta 1997 ali 1998, medtem ko iz registracijskih listin izhaja, da je bila tožnica ustanovljena šele leta 2003, sta neverodostojni tudi njuni izpovedi.

4. Tožnica je vložila odgovor na pritožbi, v katerem predlaga zavrnitev pritožb. Glede pritožbe prve toženke navaja, da ne drži, da prva toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da objekt ni bil prazen. Tudi med tožnico in prvo toženko je obstajalo razmerje, ki sicer ni bilo pogodbeno, nedvomno pa je obstajalo naročilo za varovanje, kar izpodbija navedbe v pritožbi prve toženke, da je varovanje v korist druge toženke izvajala v dobri veri. Ker je bilo dne 14. 10. 2007 prepovedan vstop L. G., ter zamenjana ključavnica, s čimer je bil preprečen vstop v objekt, je bila posest tožnice vsekakor motena. Tožnica je svojo posest dokazovala s številnim dokaznimi predlogi, s čimer šteje za izpodbite navedbe prve toženke, glede neobstoja tožničine posesti. V zvezi s pritožbo druge toženka pa tožnica navaja, da druga toženka očitno spregleda dejstvo, da je bila modifikacija tožbenega zahtevka posledica navedb druge toženke na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Odvečne so tako pripombe druge toženke o tem, da je tožnica izvedela za dejstvo obstoja alarmne naprave že prej. Navaja, da je prisotnost varnostnikov in vozil bilo enkratno motilno ravnanje, ki pa je imela za posledico preprečitev nadaljnje možnosti uporabe zaradi istočasne zamenjave ključavnice.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi prve toženke.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica na spornih nepremičninah imela posest. To dejstvo je bilo ugotovljeno na podlagi številnih dokazov, katerih oceno je sodišče prve stopnje opravilo celovito in jo tudi obširno obrazložilo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanjo. Prva toženka sicer pravilno navaja, da podatki o registraciji sedeža tožnice sami po sebi ne dokazujejo obstoja posesti tožnice na spornih prostorih, vendar v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj posesti tožnice, upoštevajoč vrsto drugih dokazov (glej 15. točko in 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), takšna pritožbena navedba ni odločilna. Prav tako pa dvoma v pravilnost dokazne ocene izpovedi prič V. in G. ne vzbudi dejstvo, da je bila tožnica ustanovljena kasneje, kot sta uporabo prostorov zatrjevali navedeni priči. Od kdaj je tožnica poslovne prostore uporabljala v obravnavanem postopku niti ni odločilno, poleg tega pa ob siceršnji skladnosti izpovedb navedenih prič z ostalimi dokazi, ni mogoče slediti pritožbenemu očitku v zvezi z nepravilno dokazno oceno le-teh.

7. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, da posest tožnice dne 14. 10. 2007 ni bila motena, saj tistega dne po pritožbenih navedbah toženk, nihče ni želel vstopiti v sporni objekt. Navedeno ne izhaja niti iz izpovedi priče M., varnostnika pri prvi toženki, ki je povedal, da je »neki moški«, šlo je za L. G., člana tožnice, želel vstopiti v objekt, kar mu je bilo s strani priče prepovedano. S tem, ko so varnostniki prve toženke članu tožnice preprečili in prepovedali vstop v objekt ter ga označili kot nepooblaščeno osebo, so tožeči stranki, ki je svojo posest izvrševala preko svojih članov, preprečili izvrševanje posesti na sporni nepremičnini v obsegu in na način, kot jo je izvrševala dotlej. Navedbe druge toženke v smeri, da varovanje in preprečevanje vstopa nepooblaščenim osebam ni bilo usmerjeno proti tožnici oziroma njenim članom tako ne držijo.

8. Kljub pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnica imela posest, ter da je bila le-ta dne 14. 10. 2007 motena oziroma odvzeta, in kljub nesporni ugotovitvi, da je bilo motilno ravnanje izvršeno preko delavcev prve toženke, pa je pritrditi prvi toženki, da v njenem ravnanju ni protipravnosti. Prva toženka je po svojih delavcih izvršila motilno ravnanje, za takšno ravnanje pa je imela podlago v pogodbi o fizičnem varovanju premoženja, ki jo je sklenila z drugo toženko. Pred samo sklenitvijo pogodbe o varovanju je prva toženka tudi preverila lastništvo druge toženke na objektu varovanja. S sklenitvijo takšne pogodbe je prva toženka pridobila pravico izvajati varovanje spornega objekta v obsegu, kot ga predvideva pogodba in na način, kot je predviden z Zakonom o zasebnem varovanju, ki je veljal v času motilnega ravnanja (v nadaljevanju: ZZasV). Ta pa daje varnostniku, kot osebi, ki neposredno izvršuje varovanje, med drugim tudi pravico, da pod določenimi pogoji osebam prepreči vstop oziroma izstop iz varovanega območja (43. člen ZZasV). Takšni zakonski okviri delovanja prve toženke kažejo na to, da so v sami naravi dejavnosti, s katero se prva toženka profesionalno ukvarja (pogosto) zajeti primeri, ko bo z izvrševanjem zakonskih pooblastil, posest tretjih oseb motena. Zato bi v motenjskih sporih dopuščanje pasivne legitimacije družbam, ki se poklicno ukvarjajo z zasebnim varovanjem, onemogočilo nemoteno opravljanje njihove osnovne dejavnosti, saj bi bile nenehno izpostavljene možnosti, da bo zoper njih vložena tožba zaradi motenja posesti. Ker je torej poseg v tožničino posest prva toženka izvršila v okviru zakonskih pooblastil, četudi na pogodbeni podlagi, je v obravnavanem primeru mogoče protipravnost njenega ravnanja izključiti na podlagi tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki v določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem temelji na zakonu.

9. Prva toženka v obravnavanem primeru kljub temu, da je motila tožničino posest po svojih delavcih, tudi sicer ni pasivno legitimirana, saj je ob dejstvu, da je varovanje opravljala v korist in na račun druge toženke ter po njenem naročilu, pasivno legitimirana slednja. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji utemeljenosti zahtevka proti prvi toženki zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanjo spremenilo tako, da je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP).

10. Posledično je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroškovno odločitev sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na dolžnost prve toženke, da povrne tožnici 556,18 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, spremenilo tako, da je tožnici naložilo povračilo stroškov prve toženke. Prva toženka je uspela v celoti, zato ima pravico do povračila stroškov postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 582,73 EUR in zajemajo stroške odgovora na tožbo (300 točk oziroma 137,70 EUR), zastopanje na narokih dne 4. 1. 2008 (150 točk oziroma 68,85 EUR), dne 18. 4. 2008 (300 točk oziroma 137,70 EUR) in dne 29. 11. 2011 (150 točk oziroma 68,85 EUR) in stroške končnega poročila stranki (50 točk oziroma 22,95 EUR), povečano za 20% DDV (87,21 EUR) ter stroške sodnih taks (59,47 EUR).

11. Povračila pritožbenih stroškov prva toženka ni opredeljeno uveljavljala, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.

O pritožbi druge toženke

12. Obravnavani postopek se je začel na podlagi tožbe, s katero je tožnica z restitucijskim zahtevkom zahtevala, da se drugi toženki naloži preklic naročila za varovanje na način, da v objekt ne bo mogoč vstop tožnici ter njenim članom, prva toženka pa je dolžna umakniti svoje vozilo, ki blokira vstop v objekt in odstraniti svoje varnostnike z objekta ter dopustiti nemoten vstop tožnici in njenim članom.

13. Med postopkom je prva toženka pojasnila, da varnostnikov na objektu ni več, prav tako pred vhodom v objekt ni več vozil (takšna oblika varovanja naj bi se po navedbah prve toženke, prenehala izvrševati kmalu po motilnem ravnanju, zajetem v prvotnem restitucijskem zahtevku), se pa varovanje objekta izvaja z alarmno napravo in odzivom varnostnikov v primeru aktiviranja le-te. Tožnica je na podlagi tako zatrjevanega dejanskega stanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo restitucijski del tožbenega zahtevka spremenila tako, da je od druge toženke zahtevala izročitev kode varnostne naprave, ki dovoljuje in omogoča vstop v objekt in njegovo nemoteno uporabo ter opustitev vseh dejanj fizičnega varovanja in fizičnega preprečevanja vstopa in uporabe prostora tožnici in njenim članom.

14. Sodišče prve stopnje je takšno procesno aktivnost tožnice napačno obravnavalo kot preciziranje tožbenega zahtevka, ne pa kot spremembo tožbe. Zakon o pravdnem postopku v 184. členu določa, da gre za spremembo tožbe, kadar se spremeni istovetnost tožbenega zahtevka, kadar se poveča obstoječi zahtevek ter kadar stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja drug zahtevek. O spremembi istovetnosti zahtevka in s tem o spremembi tožbe je v skladu s teorijo(1) in sodno prakso(2) vedno govora, kadar se spremeni tožbeni predlog. Četudi sodna praksa v zvezi s tožbami zaradi motenja posesti v nekaterih primerih spremembe tožbenega predloga obravnava zgolj kot preciziranje zahtevka(3), v obravnavanem primeru takšno stališče ni pravilno. Ne le, da se je s spremembo tožbe spremenil tožbeni predlog in je tožnica namesto enega načina vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, zahtevala drugi način. Takšni spremembi je botrovala tudi sprememba trditvene podlage. Tožnica svojega zahtevka namreč ni več utemeljevala (zgolj) na podlagi motilnega ravnanja, s katerim sta toženki motili njeno posest 14. 10. 2007. Temu je dodala novo motilno ravnanje storjeno kasneje in na drugačen način in v zvezi s tem ravnanjem v 2. točki tožbenega predloga zahtevala sodno varstvo.

15. Ker sta toženki takoj po spremembi tožbe le-tej nasprotovali, bi sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP moralo odločiti o tem, ali bo spremembo tožbe dopustilo ali ne. S tem, ko se je kljub odsotnosti takšne odločitve sodišče prve stopnje spustilo v vsebinsko obravnavanje spremenjene tožbe, je odločalo preko meja postavljenega zahtevka. Dokler sodišče prve stopnje ne odloči, da predlagano spremembo tožbe dovoli (ali, da odloči, da je ne dopusti), zahtevek, ki ga sprememba tožbe vključuje, ne more biti predmet vsebinskega odločanja sodišča. 16. Ker je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar smiselno opozarja druga toženka v pritožbi s tem, ko očita sodišču prve stopnje, da bi ob nasprotovanju toženk spremembi tožbe o dopustnosti le-te moralo odločiti, je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP pritožbi drugo toženke ugodilo in sklep v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točki izreka), ki se nanaša na drugo toženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo, glede na nasprotovanje druge toženke spremembi tožbe, najprej odločiti o smotrnosti le-te, nato pa obravnavati tožbo upoštevajoč to odločitev.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice in druge toženke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Na koncu je dodati še, da glede na izrecno določbo tretjega odstavka 350. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi le na zahtevo stranke, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa glede prve toženke ni razveljavilo, saj prva toženka te kršitve ni uveljavljala. Zahtevek je v delu, ki se nanaša nanjo, pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo in v zvezi z njeno pritožbo odločilo, kot izhaja iz 6. do 11. točke obrazložitve ter prve alineje I. točke izreka tega sklepa.

(1) D. Wedam Lukić; Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga; Uradni list: GV Založba, 2005, str. 201. (2) Prim. VSL sklep I Cp 392/2011,VSL Sklep I Cp 2481/2010, VSL Sklep I Cp 4185/2009. (3) Prim. VSL sklep I Cp 1347/2003, VSL sklep II Cp 1321/2010, VSL sklep I Cp 3557/2010.