Jedro

ZKP določa, da je sodba vezana na dejanje kot je opisano v obtožnem aktu in ne na historičen dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma ga je ugotovilo sodišče, ki je vezano na ugotavljanje resnice in istočasno tudi na opis dejanja, ki pa je v pristojnosti tožilca. To je pomembno zato, da se obtožencu omogoča učinkovita obramba.

Sprememba elementov v opisu dejanja s strani sodišča samega je dovoljena, če ne posega v samo izvršitveno obliko dejanja.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega A. P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz

1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu spoznalo obtoženega A. P. krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po III. odstavku 183. člena KZ in mu izreklo kazen tri leta zapora, obtoženega J. T. pa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po IV. odstavku 183. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Sodišče prve stopnje je A. P. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, obtoženemu J. T. pa je naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka in nagrado njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: -okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da pritožbeno sodišče obtoženemu A. P. "izreče" višjo zaporno kazen, obtoženemu J. T. pa eno leto in šest mesecev zapora; -in zagovornik obtoženega A. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazni in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Višja državna tožilka S. P. je v svojem pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe zagovornika obtoženega P. in ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev objektivne identitete med obtožbo in sodbo, s čimer naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi prekoračilo obtožbo (člen 371/I točka 9 v zvezi s členom 354 ZKP). Zakon o kazenskem postopku v 354. členu določa, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi in ne na historičen dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma kot ga je ugotovilo sodišče. Čeprav je sodišče vezano na ugotavljanje resnice, je istočasno vezano tudi na opis dejanja, kar pa je v pristojnosti tožilca. Zahteva po objektivni identiteti med sodbo in obtožbo se nanaša na bistvene elemente kaznivega dejanja, to je znake kaznivega dejanja. To pa je pomembno zato, da se obtoženemu omogoča učinkovita obramba. V konkretnem primeru gre za spremembo elementov v opisu dejanja, ki pravno niso pomembni za samo izvršitveno obliko kaznivega dejanja (v to je namreč z spremembo opisa poseglo sodišče) in odgovornostjo obtoženca. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru le preciziralo že opisano izvršitveno obliko, za katero pa pritožnik zatrjuje, da ni bila sploh opisana na ustrezen način (način izrabe položaja). Takšna trditev pritožnika pa ne drži, saj je v obtožbi opisana kot: "svoj nadrejeni odnos nad hčerko izrabljal tako, da je izpolnjevanje njenih vsakdanjih potreb pogojeval z njeno privolitvijo v spolni odnos z njim". Opis, kot ga je v izrek sodbe sprejelo sodišče prve stopnje (pri čemer je svoj nadrejeni položaj zlorabil, saj se ga je hčerka zaradi njegove strogosti bala, on pa ni bil strog do nje in je ustregel njenim običajnim otroškim željam le, če je privolila v spolne odnose z njim), pa v bistvu pomeni enak način izrabe položaja, ki ga je imel obtoženi kot oče oškodovanke.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da nista podani zatrjevani kršitvi, saj obtoženemu s takšno spremembo ni bila kršena pravica do učinkovite obrambe, sam opis v obtožbi očitanega kaznivega dejanja, ki je v pravno- relevantnih dejstvih in količinah povzeto v izreku sodbe, pa vsebuje vse znake kaznivega dejanja.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa pomembna dejstva in okoliščine ugotovilo v zadostni meri, da je lahko ocenilo, ali je obtoženi s spolnim odnosom s hčerko pričel že pred njenim 15 letom. Zatrjevanje pritožnika, da je bila s strani sodišča obtožencu kršena pravica do obrambe, saj mu je bilo onemogočeno, da bi dokazal, da ni z oškodovanko spolno občeval pred njenim 15 letom, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno zaslišanje M. P. (brata oškodovanke). Sodišče prve stopnje je namreč imelo za takšno odločitev dovolj opore v opravičilu te priče, ki ga je sodišču poslal 26.1.2003 in ga je sodišče prejelo 28.1.2003 (list. št. 50) in iz katerega je razvidno, da o dogajanju ne ve nič, ker je bil med tednom v internatu. Poleg tega pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tem opravičilu podal tudi negativno vrednostno oceno o oškodovanki. Zato sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni neutemeljeno zavrnilo, saj je očitno, da njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi relevantnih dejstev in okoliščin. Prav tako je neutemeljeno zatrjevanje pritožnika, da bi moralo sodišče zaslišati Z. T., saj se njena izjava, razvidna iz uradnega zaznamka, ne ujema z izpovedbo priče Z. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za bistvene okoliščine, v katerih se ti dve izjavi razlikujeta. V zvezi z okoliščino, o kateri naj bi izpovedala Z. T., to je, da je bila oškodovanka črna po vratu in rokah, ker se je hotela braniti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta opažanja in zaznave nanašajo na poškodbe, ki jih je oškodovanka lahko utrpela zaradi agresivnega vedenja obtoženca, ki pa ni bilo povezano s samim kaznivim dejanjem, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je oče zaradi nižjih ocen pretepal. V zvezi z zatrjevanjem pritožnika, da bi sodišče za obtoženca moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke, pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se ni pojavil dvom v obtoženčevo prištevnost, kar sprejema tudi pritožnik, za samo ugotavljanje kazenske odgovornosti obtoženega pa zmanjšana prištevnost obtoženega ni bistvena okoliščina ter je zato pritožnikovo zatrjevanje neutemeljeno.

V zvezi z višino kazni pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrača kot neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevalo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine, na katere opozarjata pritožnika. Dejstvo, da ni bila uporabljena fizična sila, ne more biti olajševalna okoliščina. Ne drži pa trditev, da ni bil podan poniževalni odnos, saj je obtoženi v pričo oškodovanke drugoobtoženemu J. T. govoril "glej mlado meso", kar kaže na njegov povsem nesprejemljiv odnos do otroka, za katerega bi moral skrbeti, ga vzgajati in varovati pred posegi drugega.

Sodišče tudi opozarja, da dejstvo, da obtoženi ni pokazal nobene kritičnosti, ne more biti obteževalna okoliščina, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za preprostega in slabo izobraženega obtoženca, ki ima slabo razvit vrednostni sistem. Zatrjevanje okrožne tožilke v pritožbi, da bi sodišče moralo obtoženemu J. T. izreči namesto pogojne obsodbe zaporno kazen, pa ni utemeljeno in tudi ni podprto z nobenimi konkretnimi okoliščinami ali dejstvi, ampak opozarja na okoliščine, katere je sodišče prve stopnje že ocenjevalo in jih po mnenju pritožbenega sodišča tudi ustrezno ovrednotilo in upoštevalo pri določanju kazenske sankcije.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je obtoženi A. P. brez zaposlitve in je prijavljen na zavodu za zaposlovanje ter bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo ogroženo njegovo preživljanje, ga je sodišče plačila teh stroškov oprostilo v skladu z določilom člena 98 v zvezi s členom 95/IV ZKP.