Jedro

Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku.

Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 11.a člena ZP-1.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilke N. M. in plačilni nalog Policijske postaje Maribor II št. 114711798 z dne 20. 4. 2018 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper navedeno storilko zaradi prekrška po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1) na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ustavilo, ker obstajajo okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku zoper storilko, saj je bila kazenska ovadba zoper zavržena. Odločilo je, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve po 3. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 11.a člena ZP-1. Sodišču prve stopnje očita, da je v sodbi poenostavljeno in posledično pravno zmotno razlagalo prepoved ponovnega obravnavanja v isti stvari (_ne bis in idem_) z vidika izida in razlogov za sprejeto odločitev v kazenski zadevi, ki lahko preprečujejo nadaljnji prekrškovni postopek zoper storilca za isti dogodek. Nobene pozornosti ni namenilo dejstvu, da podlaga za zavrženje kazenske ovadbe v obravnavani zadevi ni bila v njenem vsebinskem obravnavanju, ampak v ugotovitvi, da ni podan predlog oškodovanca za pregon kot formalni pogoj za vodenje kazenskega postopka, česar ni mogoče enačiti z vsebinsko izčrpanostjo kazenskega pregona pred sodiščem. Oškodovančev predlog za pregon ni pogoj za vodenje prekrškovnega postopka, poleg tega pa se konkretni prekršek (po ZJRM-1) in sprva očitano kaznivo dejanje (po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) nanašata na varstvo različnih pravnih dobrin. Po mnenju vložnika je treba obravnavano procesno situacijo oceniti z vidika tistega dela določbe drugega odstavka 11.a člena ZP-1, ki dopušča vodenje kasnejšega prekrškovnega postopka, če ga razlogi za prej sprejeto odločitev (konkretno, za zavrženje kazenske ovadbe) ne izključujejo. Vložnik uveljavlja stališče, da ponovno obravnavanje (t.i. „_bis_“) ne more biti prepovedano, če v kazenskem postopku ni prišlo do pravnomočne vsebinske odločitve o (kasnejši prekrškovni) zadevi. Glede umika predloga za pregon pa zahteva zastopa stališče, da tako dejanje oškodovanca ne more imeti posledic za vodenje prekrškovnega postopka, še posebej, če ne gre varstvo enakih dobrin.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec z zahtevo načenja vprašanje vpliva oškodovančevega umika predloga za pregon v kazenskem postopku na vodenje kasnejšega prekrškovnega postopka. Glede na relevantna dejstva obravnavanega primera je treba presoditi, ali zavrženje kazenske ovadbe iz razloga, ker je oškodovanec umaknil predlog za pregon, predstavlja izključitveni razlog za vodenje kasnejšega postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 11.a člena ZP-1. 5. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da zavrženje kazenske ovadbe zoper storilko zaradi načela _ne bis in idem_ (31. člen Ustave RS) izključuje vodenje kasnejšega prekrškovnega postopka, saj se očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in prekršek po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZJRM-1 nanašata na isti historični dogodek, načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pa je kršeno ne le ob dvakratnem kaznovanju, temveč tudi ob dvakratnem obravnavanju osebe zaradi istega dejanja. Takšno odločitev utemeljeno graja vložnik, ki sodišču prve stopnje v bistvenem očita pomanjkljivo presojo kriterijev za uporabo načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj se izpodbijana sodba osredotoča na presojo iste stvari (t.i. „_idem_“) v kazenskem in prekrškovnem postopku, pri tem pa zanemari preostale vidike omenjenega načela, ki jih sprejema sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in ki veljajo tudi v domači pravni ureditvi.

6. Po ustaljeni praksi ESČP se presoja, ali je v določeni zadevi prekršeno načelo _ne bis in idem_, kot ga določa 4. člen Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), opravlja v več korakih. Ugotoviti je treba: (1) ali sta oba obravnavana postopka po naravi kazenska, (2) ali je bila sprejeta pravnomočna odločba (_final decision_), (3) ali gre za isto zadevo (_idem_) in (4) ali gre za ponovno obravnavanje (_bis_). V dosedanji praksi ESČP se je uveljavilo razumevanje, da zadeva šteje za pravnomočno razsojeno, če je pridobila učinek _res iudicata_.1 Razjasnjeno je bilo tudi, da končanje postopka zaradi odločitve državnega tožilca ne pripelje do obsodilne ali oprostilne sodbe, zato 4. člen Protokola št. 7 k EKČP v teh primerih ni uporabljiv.2

7. Ob upoštevanju navedenih kriterijev je jasno, da načelo _ne bis in idem_, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek zoper storilko, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku. Pri tem z vidika prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari ni ključno razlikovanje med vsebinskimi in formalnimi razlogi za zavrženje kazenske ovadbe, ki ga izpostavlja vložnik, temveč je odločilen že sam način rešitve konkretne kazenske zadeve in učinek sprejete odločitve, ki ga ni mogoče enačiti s sodnim obravnavanjem zadeve, ki bi izčrpal kazenski pregon storilca in izključeval nadaljnji postopek o prekršku v isti stvari.

8. Po določbi drugega odstavka 11.a člena ZP-1 se v primeru, da je bila kazenska ovadba zavržena, postopek o prekršku zoper storilca vodi le, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo. Načelna prepoved ponovnega sojenja v isti stvari, glede na zgoraj pojasnjeno, prekrškovnega postopka zoper storilko v konkretni zadevi ne izključuje. Naslednje vprašanje, ki se zastavlja ob vložnikovih navedbah pa je, ali izključitveni razlog v smislu navedene zakonske določbe predstavlja oškodovančev umik predloga za pregon, upoštevaje, da je oškodovanec kaznivega dejanja na ta način izrazil voljo, da se storilke ne preganja.

9. Kot utemeljeno navaja že zahteva, predlog oškodovanca za pregon predstavlja formalni pogoj (procesno predpostavko) za vodenje kazenskega postopka, ne pa tudi pogoja za vodenje prekrškovnega postopka. Prekrškovna zakonodaja na normativni ravni oškodovančeve volje pri pregonu prekrškov ne upošteva, posebej pa razmerja med prekrški in predlagalnimi delikti ne ureja niti določba 11.a člena ZP-1. Strokovna literatura se ob veljavni zakonski ureditvi, ki je s strani nekaterih avtorjev označena za logično sporno, zavzema za upoštevanje oškodovančeve volje tudi pri prekrškovnih postopkih, zlasti v primeru prekrivanja kaznivega dejanja in prekrška, in sicer kot vsebinski razlog, ki izključuje postopek o prekršku.3 Vložnik pa opozarja, da relevantne določbe kazenske in prekrškovne zakonodaje v konkretni zadevi varujejo različne pravne dobrine, kar utemeljuje tudi drugačen namen obravnavanja in sankcioniranja storilcev v kazenskem in prekrškovnem postopku, zato oškodovančevega predloga pri pregonu prekrška ni mogoče upoštevati.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so argumenti, ki jih v prid zahtevi navaja vložnik, utemeljeni. Iz podatkov spisa je razvidno, da se je storilki v obravnavani zadevi po podani kazenski ovadbi očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki varuje telesno celovitost posameznika, v katero je poseženo z izvršitvijo kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje je namenjeno zaščiti osebne dobrine posameznika, s katero lahko slednji (deloma) prosto razpolaga, zakon pa njegovo voljo pri pregonu storilca upošteva že z umestitvijo tega kaznivega dejanja med predlagalne delikte. Vrhovni državni tožilec ima prav, da prekršek po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje), ki se je storilki očital v kasnejšem prekrškovnem postopku, ščiti drugačno pravno dobrino, in sicer javni red in mir, ki je samostojna pravna vrednota. Gre za dobrino, s katero posameznik ne more razpolagati, zato se tudi rešitev, po kateri bi se morala oškodovančeva volja za pregon kaznivega dejanja upoštevati tudi pri pregonu za prekršek, izkaže kot neprepričljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca, kar je stališče, kot ga po vsebini z zahtevo uveljavlja tudi vložnik.

11. Vrhovno sodišče glede na obrazloženo sprejema očitke vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekršilo materialne določbe zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku (3. točka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 11.a člena ZP-1), saj v obravnavani zadevi po zavrženju kazenske ovadbe (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) niti načelo _ne bis in idem_ niti umik oškodovančevega predloga za pregon kaznivega dejanja nista izključevala prekrškovnega postopka zoper storilko zaradi prekrška, ki se nanaša na isti historični dogodek kot podana kazenska ovadba.

C.

12. Ker je bila zahteva vložena v storilkino škodo, je Vrhovno sodišče samo ugotovilo kršitev zakona po 3. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 11.a člena ZP-1, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Prim. sodba ESČP v zadevi _Nikitin proti Rusiji_ z dne 20. 7. 2004 (prit. št. 50178/99), točka 37. obrazložitve. Enako tudi Obrazložitveno poročilo k Protokolu št. 7. k EKČP, točki 22. in 29. Primerljivo stališče je uveljavljeno v sodni praksi Sodišča EU v kazenskih zadevah s čezmejnim elementom, glej sodbo v zadevi C-491/07 z dne 22. 12. 2008 (kazenski postopek proti Vladimirju Turanskýju). 2 Sodba v zadevi _Marguš proti Hrvaški_ z dne 27. 5. 2014 (prit. št. 4455/10), točka 120. obrazložitve, sklep v zadevi _Smirnova in Smirnova proti Rusiji_ z dne 3. 10. 2002 (prit. št. 46199/99 in 48183/99) in sklep v zadevi _Harutyunyan proti Armeniji_ z dne 7. 12. 2006 (prit. št. 34334/04). 3 L. Selinšek: komentar k 11.a členu ZP-1, v: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem (ur. P. Čas, H. Jenull, N. Orel), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 92. Enako L. Selinšek: Uvodna pojasnila, v: Zakon o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 38. Glej tudi J. Potisk: Kako se izogniti kršitvi načela ne bis in idem, v: Zbornik Dnevi prekrškovnega prava 2018, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 28.