Jedro

Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru. Ker meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delni sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka krijeta sama vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - določilo del meje med parc. št. 4007/13 in mejnima parcelama 2895/2, 2889, vse k.o. X, tako, da poteka od točke B3 (tromeja parcel 4007/13, 2895/1, 2895/2, mejnik s kovinskim sidrom, določen s sodno poravnavo 18. 4. 2017, N 208/12) v smeri proti vzhodu preko točke D1 (mejnik s kovinskim sidrom), D2 (mejnik s kovinskim sidrom – tromeja parcel 4007/13, 2895/2, 2889), točke D3 (mejnik s kovinskim sidrom) do točke D4 (tromeja parcel 4007/13, 2889, 2887, mejnik s kovinskim sidrom), - določilo del meje med parc. št. 2889 in mejno parc. št. 2887, obe k.o. X, tako da poteka od točke D4 do točke C1 (mejnik s kovinskim sidrom, določen s sodno poravnavo z dne 18. 4. 2017, N 208/12), - ugotovilo, da sporni mejni prostor med nepremičnino parc. št. 2895/2 in 4007/13, obe k.o. X, obsega 72 m2 in sporni mejni prostor med nepremičnino parc. št. 2889 in 4007/13, obe k.o. X, obsega 43 m2 in - sklenilo, da je skica izvedenca J. D. z dne 14. 12. 2017 sestavni del tega sklepa in pisnih odpravkov dveh delnih sodnih poravnav z dne 18. 4. 2017. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se določi del meje med parc. št. 4007/13 in mejnima parcelama št. 2895/2 in 2889, obe k.o. X, tako, da poteka od točke B3 v smeri proti severovzhodu do točke z1, ter del meje med parc. št. 2889 in mejno parcelo št. 2887, obe k.o. X, tako, da poteka od točke z1 do C1. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je svoje stališče o poteku meje ves čas utemeljeval na napaki zemljiškega katastra, močnejši pravici, lastni in mirni posesti ter mirnem in nespornem uživanju predlagatelja in vseh njegovih pravnih prednikov. Kopije starih katastrskih načrtov edino pravilno izkazujejo potek meje, ki je bila pred posegom leta 1993 ves čas nesporna. Pred posegom je skozi staro vas potekal kolovoz – javna pot 4007/13, širok 2 metra. Do bistvenih sprememb v naravi je prišlo leta 1993, ko je prva nasprotna udeleženka rekonstruirala cesto in pri tem močno posegla v nepremičnino predlagatelja. Novo pot je postavila nekaj metrov s stare trase, cesto je v naravi bistveno razširila, odstopanja so različna od 3 do 5 metrov. Predlagatelj je utemeljeval potek meje, kakršen je bil desetletja pred posegom prve nasprotne udeleženke leta 1993, pa še po tem do leta 2000 nesporen, s svojim zaslišanjem, s starimi mapnimi kopijami, ki se vse do leta 2000 niso spremenile, z mnenjem izvedenca Z. Tudi priča A. P. je pokazala potek meje enako kot predlagatelj. Izvedenec se ni opredelil do nobenih njegovih pripomb glede sprememb v mapnih kopijah. Do leta 2000 spora glede poteka meje ni bilo in je bilo vsem jasno, da je prva nasprotna udeleženka pri rekonstrukciji ceste posegla v nepremičnino predlagatelja, zaradi česar je leta 1999 k predlagatelju prišel župan A. Z. To dokazuje tudi dopis odvetnika K. iz leta 2005. Tudi izvedenec Z. je v mnenju z dne 18. 2. 1994 ugotovil, da je nasprotna udeleženka pri rekonstrukciji poti posegla na nepremičnino predlagatelja parc. št. 2889. Izvedenec D., ki je v predmetni zadevi določil najverjetnejši potek meje, je pri tem določil natančnost +/- 2 metra, kar dejansko pomeni, da lahko meja poteka tudi 2 metra višje od najverjetnejšega poteka meje in v veliki meri tudi tam, kot to ves čas zatrjuje predlagatelj. Predlagatelj je dobil občutek, da je bil izvedenec D. tekom postopka pristranski. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da je v predmetni zadevi bistveno le stanje v katastru in pri določitvi meje ni mogoče uporabiti kriterijev močnejše pravice, zadnje mirne posesti in pravične ocene. Predlagatelj se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na odločbo II Ips 417/1993, po kateri priposestovanja, zgolj zaradi drugačnega katastrskega načrta, ni moč avtomatično izključiti, v kolikor sporni del zemljišča v naravi ni bil nikoli del javne poti, kar tudi ni bil v konkretnem primeru. Predlagatelj je ves čas opozarjal na nepravilnosti v katastru in na stališče sodne prakse, da so izjeme od ureditve meje po katastrski meji mogoče v primeru napak in pomanjkljivosti v katastru. V zvezi s tem je predlagatelj od izvedenca zahteval, naj odgovori na vprašanje, kje bi, glede na umestitev v kataster, predvidoma stala več sto let stara hiša M., saj je glede na njeno starost vsakemu jasno, da ne bi smela stati na javnem dobru. Na napake zemljiškega katastra je predlagatelja opozorilo geodetsko podjetje Z., d.o.o, in sicer, da so mapne kopije pomaknjene točno za 9 m navzdol. To je tudi razlog, da več stoletij stari hiši stojita na javnem dobru. Do tega se izvedenec D. ni opredelil. Izvedenec Z. je na naroku 16. 3. 2012, na izrecno vprašanje sodnice, zakaj se meji ne ujemata, odgovoril, da verjetno zaradi tega, ker so v letu 1982 geodeti naredili napako. Izvedenec D. tudi ni pojasnil, zakaj ocenjuje, da je za določeno mejo natančnost zemljiškega katastra +/- 2 m in ne manjša (+/- 3 m), kot sicer izvedenec ugotavlja, da znaša natančnost katastrskih načrtov v tem delu. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je določilo tak potek meje, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Kot izhodišče za meritve bi moral izvedenec D. upoštevati edini nesporni mejnik, ki je bil postavljen na podlagi sodne poravnave, sklenjene v postopku, ki se je vodil pod opr. št. N 516/1994. Izvedenec ni upošteval, da bi kot zadnji vpisani podatek morala biti evidentirana sprememba podatkov ter meja med parc. št. 251/4 in 2876/3 na eni strani ter 251/72 in 251/73 (nova št. 2876/7) na drugi strani, po sodni poravnavi N 516/94 in v skladu z elaboratom IDPOS 76694/10. Predlagatelj je sodišču predlagal, naj odredi izdelavo elaborata in spremembo v skladu s sklenjeno sodno poravnavo na naroku dne 18. 4. 2017 evidentira v katastru. Imel je tudi pripombe glede velikosti nepremičnine parc. št. 2895/2, k.o. X, ki je bila ob nastanku velika 305 m2, ter glede poteka meje z nepremičnino v lasti G. Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da ni moč vsaj okvirno preizkusiti zatrjevanih razdalj in širin parcel na podlagi mapnih kopij, ki se nahajajo v spisu. Slednje kaže, da v resnici obstajajo napake, na katere je opozarjal. Glede stroškov predlaga, da jih sodišče prve stopnje naloži nasprotni udeleženki v plačilo oziroma primarno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo.

3. Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Predlagatelj je na odgovor prve nasprotne udeleženke odgovoril in vztraja pri pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da pritožnik v pritožbi opozarja, da sodišče v izpodbijanem delnem sklepu ni odločilo o stroških postopka. Izostanek odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku predlagatelja za povrnitev stroškov ni pritožbeni razlog, ampak razlog za izdajo dopolnilnega sklepa, kar primarno predlaga predlagatelj v pritožbi. O predlagateljevemu predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa bo moralo odločiti sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je pri določitvi meje izhajalo iz pravilnega materialno pravnega stališča, da je mejo med zemljiščem, ki je javno dobro ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti, mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lastni upoštevati stanje v katastru.

7. Pritožnik je svoje stališče, da je v okoliščinah konkretnega primera, kljub temu, da ima nepremičnina parc. št. 4007/13, k.o. X, status javnega dobra, bilo mogoče priposestvovati del te nepremičnine, po katerem, po zatrjevanju predlagatelja, ni neposredno potekala javna pot, utemeljeval na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 417/93 z dne 23. 6. 1994. Okoliščine konkretnega dejanskega stanu, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče sprejelo citirano odločitev, so skope in ne omogočajo celovite primerjave konkretnih dejanskih stanov zadev. Je pa iz odločbe VS RS razbrati, da je citirano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je javna pot potekala povsem drugje, kot je to izhajalo iz katastrskih podatkov, medtem ko je v obravnavani zadevi, tudi v kolikor upoštevamo potek meje oziroma ceste1, kot jo je pokazal predlagatelj, ta v delu potekala znotraj koridorja natančnosti najverjetnejše katastrske meje (npr. v okolici točke B3). Prav tako iz poznejše odločbe VS RS, ki so ji sledile odločitve Višjih sodišč, izhaja, da je bilo stališče, sprejeto v citirani odločbi, preseženo.2 Pravilnost stališča, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, je bila potrjena tudi v odločbi VS RS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014. 8. Izjema od tega pravila je, v skladu s sodno prakso3, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa za del meje, ki je bila predmet urejanja v delnem sklepu, ni bilo ugotovljeno.

9. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve res zapisalo, da je severni del javnega dobra ustrezno izhodišče za ugotavljanje najverjetnejše katastrske meje na J delu, vendar je glede poteka najverjetnejše katastrske meje sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca D. Ta je na naroku 22. 11. 2017 pojasnil, da je najverjetnejšo katastrsko mejo določil na podlagi obstoječih zemljiškokatastrskih načrtov (v nadaljevanju ZKN)4, in sicer s pomočjo t.i. papirčkove metode, za potrebe katere je predhodno opravil geodetsko izmero na širšem območju z namenom, da je pridobil čim več identičnih točk iz ZKN. Ugotovil je, da se ZKN ujemajo z današnji stanjem (uživanjem v naravi), saj se uživalne meje na širšem območju (med parcelo predlagatelja in parcelo 2891 ter 2928, 2876/1 ter parc. št. 2894 in mejno parcelo 2879) ujemajo. Izvedenec je tako za izhodišče meritev vzel ZKN na širšem območju, predvsem južno od sporne meje.

10. Na naroku dne 18. 4. 2017 je izvedenec tudi pojasnil, da se za ugotovitev najverjetnejše katastrske meje uporabljajo zadnji vpisani podatki o parcelah ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (drugi odstavek 30. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN) ter, da že urejeni deli meje v predhodnih upravnih ali sodnih postopkih ne predstavljajo osnovo za ureditev dela meje drugih parcel, marveč je treba za ureditev meje t.i. drugih parcel upoštevati primarne podatke zemljiškega katastra. Ugotovil je, da za mejo, ki je predmet ureditve v izpodbijanem delnem sklepu, obstajajo zgolj podatki osnovnih zemljiškokatastrskih načrtov.

11. Glede na navedeno je za določitev spornega del meje pravno nepomembno, da v zemljiški kataster ni bila evidentirana sprememba podatkov ter meja med parc. št. 251/4 in 2876/3 na eni strani ter 251/2, 251/3 (nova parc. št. 2876/7) na drugi strani, saj nesporni mejnik, postavljen na podlagi sodne poravnave N 516/94, ne bi mogel služiti kot izhodišče za določitev meje, ki se ureja z izpodbijanim sklepom.5 Enako velja tudi glede mej, urejenih s sodnima poravnavama, sklenjenima na naroku dne 18. 4. 2017. Ti sta bili upoštevani v točki B3, ki predstavlja tromejo parcel 4007/13, 2895/2 in 2895/1, vse k.o. X, ki med udeleženci ni bila sporna. Ne more pa tako določena meja služiti kot izhodišče za ureditev mej nepremičnine parc. št. 2889, k.o. X. Prav tako tudi ne za določitev nadaljnjega poteka meje med parc. št. 4007/13 in 2895/2, obe k.o. X, kar je izvedenec izrecno pojasnil na naroku 18. 4. 2017 in splošno pravilo iz 30. člena ZEN podkrepil z dodatnim argumentom, da je dogovorjena meja v več delih urejena izven koridorja natančnosti katastrskih podatkov.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenec ni pojasnil, na podlagi katerih okoliščin je ocenil natančnost najverjetnejše katastrske meje v naravi. Iz pojasnila, ki ga je dal na naroku 22. 11. 2017, izhaja, da je to oceno podal glede na uporabljeno metodo ter upoštevaje ujemanje uživalnih mej in najverjetnejših kastastrskih mej, določenih na podlagi ZKN v neposredni bližini spornega dela meje.

13. Za odločitev v predmetni zadevi so pravno nepomembni tudi podatki o velikosti nepremičnine parc. št. 2895/2, k.o. X, saj je pritrditi sodišču prve stopnje, da je površina funkcija urejenih meja in se je na velikost parcele mogoče sklicevati šele, ko so vse meje urejene.

14. Iz mnenja izvedenca tako ne izhaja, da bi bile v katastru za del sporne meje, ki je predmet urejanja z izpodbijanim sklepom, napake. Uživalne meje nepremičnin, ki se nahajajo neposredno (južno) pod spornim delom meje, se ujemajo z najverjetnejšimi katastrskimi mejami, kot izhajajo iz ZKN. Stanje v naravi v tem delu tako ne dokazuje, da bi bili ZKN zamaknjeni za pet oziroma celo 9 metrov navzdol, pri čemer pritožnik vztraja v pritožbi.6 Tega zaključka ne more omajati sklicevanje na položaj več sto let stare hiše M., saj se ta nahaja daleč izven območja, ki je predmet urejanja z izpodbijanim sklepom, v naselju, in je nepremičnina, na kateri predlagatelj zatrjuje, da hiša stoji, na drugem listu ZKN. Vprašanje, ali so v tem delu ZKN napake, bo pravno pomembno, ko se bo urejala meja na tem področju in takrat se bo moral izvedenec tudi opredeliti do zatrjevanih odstopanj med najverjetnejšo katastrsko mejo in uživalno mejo. S tem, ko izvedenec ni odgovoril na vprašanje, na kateri nepremičnini leži hiša M., tako ni bila storjena zatrjevana relativna bistvena kršitev pravil postopka.

15. Tudi sklicevanje na izvedensko mnenje izvedenca Z. v zadevi II P 958/93, ne omaje zaključka, da v katastru za sporni del meje ni napak. Izvedenec Z. je v postopku II P 958/93 izdelal dve različni izvedenski mnenji. Njegova razlaga, da se meji v izvedenskih mnenjih ne ujemata, ker naj bi geodeti v letu 1982 naredili napako, ne omogoča argumentiranega odgovora, saj ni pojasnil za kakšno napako gre in ob kateri priložnosti je bila storjena. Tudi ne drži, da na to navedbo predlagatelja izvedenec D. ni odgovoril, saj je na naroku 22. 11. 2017 pojasnil, da iz ZKN ni razvidno, da bi se ta del meje spreminjal ali bil predmet kakršnekoli geodetske izmere.

16. Pritožnik je dokazoval drugačen potek najverjetnejše katastrske meje, kot jo je ugotovil izvedenec, z mapnimi kopijami pred letom 2000, in z njihovo primerjavo z mapnimi kopijami po letu 2000 dokazoval, da je prišlo pri vzpostavitvi digitaliziranih katastrskih načrtov do (namernih) napak. Na številnih predloženih mapnih kopijah je zarisoval črte in primerjal njihovo dolžino. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da s takšnimi meritvami ni vzbudil dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja. Mapne kopije so izdelane v merilu 1:2880, kar pomeni, da že 1 mm na skici predstavlja 2,88 m v naravi in je merjenje razdalj zarisanih črt podvrženo znatnim napakam. Zemljiškokatastrski prikaz je tudi zgolj slika oblike in medsebojne lege parcele, ki pa se ne sme neposredno uporabljati za ugotavljanje poteka meje po podatkih zemljiškega katastra in ga lahko GURS tudi spreminja zaradi boljše lokacijske predstavitve mej (sedmi odstavek 19. člena ZEN). Izvedenec je najverjetnejši potek katastrske meje določil na podlagi originalnih ZKN iz leta 1902, ki je bil vzdrževan do leta 1975 in ZKN iz leta 1975, ki je bil vzdrževan do leta 2003, ki na spornem delu meje ne izkazujeta sprememb. Torej tudi če je kasneje prišlo do sprememb v mapnih kopijah, to na pravilnost izvedenskega mnenja ni imelo vpliva. Meritev razdalj v predloženih kopijah zemljiškokatastrskih načrtov in njihova primerjava s prikazom parcel, torej ni samo nezanesljiva ampak v konkretnem primeru tudi neprimerna metoda za dokazovanje poteka najverjetnejše katastrske meje in napak v tem delu zemljiškega katastra.

17. Sodni izvedenec je strokovno obrazložil kako je določil najverjetnejšo katastrsko mejo, slednjo pa je določil tudi ob upoštevanju stanja v naravi ter ob seznanjenosti z zatrjevanim potekom meje ne le s strani prve nasprotne udeleženke, temveč tudi s strani predlagatelja in pooblaščenke pete nasprotne udeleženke A. P., ki pa sta pokazala mejo zunaj natančnosti, kot jo dovoljuje kataster7. Očitki o njegovi pristranosti so tako neutemeljeni.

18. Pritožnik torej ni dokazal napak in pomanjkljivosti v ZKN, ki so služili za določitev najverjetnejše katastrske meje. Pri ureditvi sporne meje je tako treba upoštevati stanje v katastru. Ker javnega dobra ni mogoče priposestvovati ter je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak in posledično meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti niti po zadnji mirni posesti, so pritožbene navedbe predlagatelja o dolgoletni mirni, dobroverni in lastniški posesti, za odločitev o poteku sporne meje irelevantne.

19. Ne drži tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo kako je določilo sporno mejo. Za izhodišče je pravilno vzelo najverjetnejšo katastrsko mejo, kot jo je določil izvedenec ter jo, v delu v katerem se odmika od roba asfalta za več kot 0,5 m, upoštevaje določbi šestega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru in 8. člena Zakona o cestah ter stanja v naravi, korigiralo v korist predlagatelja.

20. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

1 List. št. 290. 2 Prim. VS RS II Ips 603/2000 z dne 25. 10. 2001, VSL sodba II Cp 1762/2012 z dne 12. 12. 2012 in I Cp 411/2017 z dne 5. 7. 2017. 3 Prim. VS RS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014. 4 Originala ZKN vzdrževanega od 1902 do 1975 ter originala in matrice ZKN vzdrževana od leta 1975 do 2003. 5 S tem, ko je izvedenec pojasnil, da že urejeni del meje v predhodnih sodnih postopkih ne more služiti za ureditev meje drugih parcel, je odgovoril tudi na pripombe predlagatelja glede upoštevanje tega mejnika kot izhodišča za določitev sporne meje. 6 S tem, ko je izvedenec pojasnil, da se uživalne meje ujemajo, je odgovoril tudi na pripombe pritožnika o zamaknjenosti „mapnih kopij“. Pritožnik pa v pritožbi ni grajal neizvedbe dokaza po zaslišanju geodeta Z., d. o. o. Navedbe v repliki odgovora na pritožbo, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, so tako prepozne. 7 Pokazana točka z1 je odstopala od najverjetnejše katastrske meje za 4,15 m.