Jedro

Po določbi 9. točke 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predvidena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana delavcu pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi določbe 109. člena ZDR, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ne glede na to pa je takšna odpravnina po navedeni določbi ZDoh-2 obdavčena z dohodnino v celoti, če je izplačana delavcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba, ali če je izplačana delavcu, ki je tudi povezan z delodajalcem. Vendar pa je potrebno pri opredelitvi neobdavčenega zneska ob izplačilu odpravnine iz poslovnega razloga poleg zneska, ki je določen kot pravica iz določbe 109. člena ZDR, upoštevati tudi pravilo, da neobdavčen znesek ne sme presegati 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji.

Tožena stranka je dolžna tožnici (ki ji je ob odpovedi pogodbe priznala odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih plač) izplačati pripadajočo odpravnino v celotnem znesku, ki je zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka skladno s pravilno uporabo navedenih določb ZDoh-2 in ZDR ni imela podlage, da je tožnici od pripadajočega zneska odpravnine odtegnila znesek na račun dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v znesku 580,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 2012 dalje do plačila; da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.590,79 EUR, ki tečejo od 31. 12. 2012 do 22. 1. 2013; in da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 806,87 EUR, ki tečejo od 31. 12. 2012 do 11. 3. 2013, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 71,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da davčna zakonodaja veže pravice delavca pri izplačilu odpravnine na minimalno zakonsko višino odpravnine, saj določa višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), pri čemer omejuje neobdavčeni del odpravnine z maksimumom 10-ih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Tožena stranka se sklicuje na določbo 9. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 111/2006 in spremembe) in v tej zvezi navaja 4 možne načine obdavčitve oziroma neobdavčitve dohodnine v primeru odpravnine, ki pripada delavcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Meni, da je v primeru tožnice razlika med minimalno odpravnino v višini 4/5 povprečne plače, t.j. med zneskom 1.327,64 EUR, ter zneskom obračunane odpravnine v višini 4.978,65 EUR, obremenjena z obračunom dohodnine. V konkretnem primeru tako niso izpolnjeni pogoji, ki so določeni v navedeni določbi ZDoh-2, da bi bila izplačana odpravnina izvzeta iz davčne osnove dohodka iz naslova delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 9. točke 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predvidena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana delavcu pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi določbe 109. člena ZDR, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ne glede na to pa je takšna odpravnina po navedeni določbi ZDoh-2 obdavčena z dohodnino v celoti, če je izplačana delavcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba, ali če je izplačana delavcu, ki je tudi povezan z delodajalcem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v primeru tožnice zadnje ni izkazano.

Vendar pa je potrebno pri opredelitvi neobdavčenega zneska ob izplačilu odpravnine iz poslovnega razloga poleg zneska, ki je določen kot pravica iz določbe 109. člena ZDR, upoštevati tudi pravilo, da neobdavčen znesek ne sme presegati 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. To pomeni, da se - če je znesek odpravnine, ki delavcu pripada po določbi 109. člena ZDR presega znesek 10-ih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji - za neobdavčen znesek šteje znesek 10-ih povprečnih takšnih plač. Tako se znesek izplačane odpravnine v delu, ki presega neobdavčen znesek v skladu z določbo 2. odstavka 44. člena Zdoh-2, všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Zato pritožbeno sodišče sprejema odločitev v izpodbijani sodbi, da je bila tožena stranka dolžna tožnici (če ji je ob odpovedi pogodbe priznala odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih plač) izplačati pripadajočo odpravnino v celotnem znesku 4.978,65 EUR, ki je zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka skladno s pravilno uporabo navedenih določb ZDoh-2 in ZDR ni imela podlage, da je tožnici od pripadajočega zneska odpravnine odtegnila znesek 580,99 EUR na račun dohodnine.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).