Jedro

Kot izhaja iz razlogov v napadani sodbi ni dvoma, da sme pooblaščena uradna oseba namesto sankcije kršitelja le opozoriti, to pa sme storiti le takrat, če je prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba istočasno oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo v konkretni zadevi tudi zadosten ukrep, kajti prekršek neznatnega pomena je tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oz. ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le ta neznatna (člen 6.a ZP-1). Povedano pomeni, da tudi opozorilo sme uradna oseba izreči le takrat, če je prekršek zanesljivo ugotovljen in ob predpostavki, da je storjen v posebnih okoliščinah, te pa ne morejo biti dvom pooblaščene uradne osebe o tem, ali je prekršek sploh storjen, kot navaja tudi pritožba.

Iz izpodbijane sodbe v tej zvezi izhaja, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega dejanja in dejstvo o kaznivosti in nesprejemljivosti obtoženčevega ravnanja kot uradne osebe v statusu policista, ko bi kot uradna oseba nedvomno moral biti vzgled in vzor zakonitega, korektnega in etičnega ravnanja, kar je po prepričanju prvega sodišča še posebej zavržno. Takšna utemeljitev prvega sodišča pa tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba pomeni, da je prvo sodišče zakonski znak kaznivega dejanja (status uradne osebe) štelo kot obteževalno okoliščino, kar je nepravilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena zaporna kazen ob sicer nespremenjeni preizkusni dobi zniža na 10 (deset) mesecev zapora.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku člena 257 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi tretjega odstavka člena 257 KZ-1 določilo zaporno kazen 11 (enajst) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s členom 74 in 75 KZ-1 je obtožencu odvzelo pridobljeno premoženjsko korist v višini 50,00 EUR, v skladu s četrtim odstavkom člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

2. Taki odločitvi nasprotuje obtoženec, ki v pravočasno vloženi pritožbi, vloženi po zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačno uporabo materialnega prava, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da se napadena sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je le delno utemeljena (v odločbi o kazenski sankciji).

5. Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbeno uveljavljenih razlogov pokaže, da je prvostopno sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe KZ-1, pri tem pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni zagrešilo nobeno izmed pritožbeno uveljavljenih procesnih kršitev določb kazenskega postopka.

6. Pritožba z navedbami, da sodbeni izrek ne vsebuje vseh zakonitih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja, saj iz njega ne izhaja, da bi obtoženec moral odrediti tehtanje tovora, ki ga je prevažal voznik K., prav tako pa ni imel nobene dolžnosti, da tehtanje tovora odredi, ker je obstajala velika verjetnost, da tovor sploh ni pretežak, zato mu je izrekel le opozorilo namesto sankcije za prekršek neznatnega pomena in se na ta način tudi izognil zapletov s tehtanjem v času vikenda, uveljavlja pritožbeni razlog kršitve zakona, vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno.

7. Natančno branje sodbenega izreka skladno z razlogi v izpodbijani sodbi (točka 22) pokaže, da je očitek obtožencu, da je kot uradna oseba izrabil svoj uradni položaj in ni uporabil uradne dolžnosti, temelji na ugotovitvi, da je obtoženec vozniku K., kot domnevnemu kršitelju ob zaustavitvi predstavil svoje ugotovitve glede zaznanega prekrška (pretežak oz. nepravilno naložen tovor) in mu hkrati prikazal, da mora za storitev prekrška plačati globo v višini 100,00 EUR. Voznik K. pa mu je ob svojem poznavanju sistema plačila glob v Republiki Sloveniji izročil bankovec za 50,00 EUR in bil takrat tudi prepričan, da za storjen prekršek plačuje polovičko globe. Zato ni mogoče soglašati s pritožbo, da obtoženec kot uradna oseba prekrška ni ugotovil, zaradi česar tudi ni bil dolžan odrediti tehtanja tovora. Takšno naziranje pritožbe, ki najprej meri na neobstoj prekrška, za katerega je bil celo obtoženec v dvomih, če je sploh podan, po drugi strani pa obtoženčevo ravnanje ob opustitvi tehtanja za tovrstne prekrška skuša ekskulpirati z izrekom opozorila, je povsem nesprejemljivo in v nasprotju z osnovami poznavanja prekrškovnega prava. Kot izhaja iz razlogov v napadani sodbi ni dvoma, da sme pooblaščena uradna oseba namesto sankcije kršitelja le opozoriti, to pa sme storiti le takrat, če je prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba istočasno oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo v konkretni zadevi tudi zadosten ukrep, kajti prekršek neznatnega pomena je tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oz. ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le ta neznatna (člen 6.a ZP-1). Povedano pomeni, da tudi opozorilo sme uradna oseba izreči le takrat, če je prekršek zanesljivo ugotovljen in ob predpostavki, da je storjen v posebnih okoliščinah, te pa ne morejo biti dvom pooblaščene uradne osebe o tem, ali je prekršek sploh storjen, kot navaja tudi pritožba. V primeru, če je pooblaščena uradna oseba v dvomu, ali je prekršek sploh storjen, mora storiti vse, da se odločilna dejstva v zvezi s storitvijo prekrška ugotovijo. Ali še drugače; v dvomu, ki ga izpostavlja pritožba, pooblaščena uradna oseba sploh ne sme izreči opozorila, saj v tem primeru prekršek ni storjen.

8. Protispisno je torej navajanje pritožbe, da iz izreka sodbe ne izhaja, kaj je obtoženec kot uradna oseba opustil, kajti sodbeni izrek ob predpostavki, da je obtoženec vodil prekrškovni postopek z voznikom, kar je ta tako tudi dojel, vsebuje tudi očitek, da je obtoženec zaradi ugotovitve v zvezi s storitvijo prekrška na podlagi člena 109 Zakona o cestah (ZCes) opustil uradno dejanje, torej tehtanje tovora, ki bi ga, če je bil v dvomu glede teže tovora moral in tudi smel odrediti. Izrek opozorila pa navedene opustitve, četudi je bil obtoženec v dvomu, ali je voznikov tovor sploh pretežak, kot to zmotno trdi pritožba, ne sanira, saj je pri tem ključno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, da je obtoženec v prekrškovnem postopku z voznikom K. prejel znesek 50,00 EUR, ga obdržal zase in ga nikjer ni evidentiral v dokumentih o opravljenih nalogah policijske patrulje tega dne. Po povedanem pritožbeni razlog o kršitvi zakona ni utemeljen.

9. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi glede trditev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju prvega sodišča. Ne drži očitek pritožbe, da prvo sodišče ni prepričano, kako je sploh tekel postopek med obtožencem in voznikom K. in da je zmotna ugotovitev, da je voznik K. obtožencu izročil 50,00 EUR, pri čemer pa pritožba napada predvsem dokazno oceno izpovedi policista J., za voznika K. pa trdi, da naj bi o plačilu polovičke globe (50,00 EUR) ta priča začela izpovedovati šele po posredovanju tožilke, problematizira pa tudi način sporazumevanja voznika K. z obtožencem.

10. Prvo sodišče je v nasprotju s pritožbenimi navedbami natančno in analitično razčlenilo izpovedi obeh ključnih prič, to je policista J. in voznika K., takšno dokazno oceno, ki pa nima pomanjkljivosti, ki jih izpostavlja pritožba, pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi na podlagi ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi zaslišanih prič, zlasti J. in K. ter listinskih dokazov (delovni nalog patrulje, v kateri sta bila obtoženec in policist J.kritičnega dne) pritožbeno neproblematizirano izhaja, kako je obtoženec zaznal voznika K., ki naj bi imel naložen pretežak tovor, zato sta s policistom J. zapeljala za njim, nato pa je na bencinskem servisu ... je obtoženec z voznikom opravil postopek. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je v tej zadevi pomembna ugotovitev, da je obtoženec vozniku K. očital okoliščine v zvezi s pretežkim tovorom in v postopku kot plačilo globe za ugotovljen prekršek prejel 50,00 EUR, jih obdržal zase, vozniku pa izrekel opozorilo, ni pa mu izdal nobenega plačilnega naloga oziroma potrdila o plačilu.

11. Take zaključke pritožba problematizira, vendar se ni strinjati s pritožbenimi navedbami, da je izpoved voznika K. neprepričljiva. Prvo sodišče je (točki 10 do 11) ob dejstvu, da je bila ta priča zaslišana v postopku kar trikrat in pri tem ves čas glede ključnega dejstva, to je izročitve 50,00 EUR izpovedovala enako, torej, da je obtožencu bil izročen znesek 50,00 EUR, misleč, da plačuje globo (polovičko), tej priči, ki ni izkazovala nobene težnje po procesiranju obtoženca, utemeljeno poklonilo vero. Zato je nerelevantno ugibanje pritožbe, da ni mogoče, da bi imel voznik v tranzitu pri sebi le tako majhno količino denarja (50,00 EUR) in da je pri delodajalcu izgubil službo. Prvo sodišče je namreč prepričljivo utemeljilo, zakaj ni dvoma, da je voznik K. postopek, ki ga je z njim vodil obtoženec, razumel kot prekrškovni postopek, kajti obtožencu je izročil pred tem vso dokumentacijo (prometno in vozniško dovoljenje), ki jo je obtoženec tudi pregledal, ko pa je obtožencu izročil 50,00 EUR, pa je bil prepričan, da plačuje polovičko globe. Zato tako prepričljive in ves čas identične izpovedi te priče o ključnih okoliščinah pritožba po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati niti pritožbeno navajanje, da priča slovenskega jezika ni razumela, kajti ob zaslišanju na sodišču (pa tudi v delovnem sporu) je bil prisoten ves čas sodno zapriseženi tolmač, s pomočjo katerega se je sodišče dodobra prepričalo glede razumevanja te priče o celotnem dogajanju glede vodenja prekrškovnega postopka z njim ter o poznavanju priče o plačevanju glob za prekrškovne postopke v Republiki Sloveniji, pri tem pa tudi ni relevantno, kako dobro je ta priča seznanjena s kaznivostjo pravne osebe za istovrstni prekršek, saj pravna oseba tudi ni bila procesuirana, čeprav je obstajala tudi pravna podlaga za izrek globe pravni osebi.

12. Prvo sodišče pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi prepričljivo sledilo izpovedi priče J., ki je glede na postopek, ki ga je vodil obtoženec z voznikom K. sklepal, da je obtoženec od tega voznika prejel 50,00 EUR. Res je, da tega ni neposredno videl, je pa na prejem denarja posumil iz okoliščin celotnega dogajanja (izrek opozorila za prekršek, zaradi katerega je sicer predpisan izrek globe 400,00EUR, brez odreditve tehtanja tovora, zaznava bankovca za 50,00 EUR ob nakupu cigaret neposredno po dogodku). Prvo sodišče zato tudi ni podvomilo v izpovedi obeh ključnih prič (K. in J.), ker sta obe priči ob siceršnji osebnem nepoznavanju in nepovezanosti ter ob odsotnosti njunega motiva za obtoženčevo sankcioniranje, bili skladni v ključnem segmentu, to je v delu, da je obtoženec od voznika K. prejel 50,00 EUR, kar pa obtoženec ni nikjer zavedel in je ta znesek obdržal zase. Takšnih prepričljivih zaključkov v izpodbijani sodbi pa ni mogoče omajati niti s siceršnjimi nerelevantnimi neskladnostmi v izpovedih obeh navedenih prič, kot to znova izpostavlja pritožba. Prvo sodišče se je namreč tudi do teh, sicer nepomembnih razlik (točka 15) opredelilo in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljilo, da so za presojo verodostojnosti obeh izpovedi ključne bistvene okoliščine, na podlagi katerih je zanesljivo ugotovilo, da obtoženčev zagovor, da od voznika K. ni prejel denarja, ne drži, zato tudi pritožbenim navedbam o špekulaciji sodišča, da obtoženec od voznika ni terjal 400,00 EUR, ker se mu je zdel ta znesek previsok, za razsojo v tej kazenski zadevi sploh niso relevantne. Bistveni je namreč očitek, da je obtoženec s strani voznika K. prejel znesek 50,00 EUR in ga obdržal, v uradne dokumente o poslovanju policijske patrulje v tistem času pa tega zneska ni zavedel. Po povedanem zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pritožbeno uveljavljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

13. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, ker naj bi bila izrek sodbe in njena obrazložitev v nasprotju, vendar pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži, ne neobrazložene pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovora ne more podati.

14. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zaradi izrečene sankcije, s katero se ne strinja in trdi, da obteževalna okoliščina, kot jo opisuje sodišče, da je obtoženi storil kaznivo dejanje kot uradna oseba v statusu policista, ne more biti obteževalna okoliščina, kar je zakonski znak kaznivega dejanja. V tem delu je pritožba utemeljena.

15. Drži sicer, da v primeru, ko je določena okoliščina tudi zakonski znak obtožencu očitanega kaznivega dejanja, le-ta hkrati tudi ne more biti obteževalna okoliščina. Iz izpodbijane sodbe v tej zvezi izhaja, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega dejanja in dejstvo o kaznivosti in nesprejemljivosti obtoženčevega ravnanja kot uradne osebe v statusu policista, ko bi kot uradna oseba nedvomno moral biti vzgled in vzor zakonitega, korektnega in etičnega ravnanja, kar je po prepričanju prvega sodišča še posebej zavržno. Takšna utemeljitev prvega sodišča pa tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba pomeni, da je prvo sodišče zakonski znak kaznivega dejanja (status uradne osebe) štelo kot obteževalno okoliščino, kar je nepravilno. Zato je bilo potrebno v tem delu na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 394 ZKP pritožbi ugoditi in sodbo prvega sodišča v odločbi o kazenski sankciji tako spremeniti, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen zniža in se ob nespremenjeni preizkusni dobi poslej določi zaporna kazen v trajanju 10 mesecev. Tako izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo 10 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let pa je po prepričanju pritožbenega sodišča ob upoštevanju vseh ostalih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že prvo sodišče ustrezna in primerna sankcija, skladno tudi z načelom individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij.

16. V preostalem delu upoštevaje vse zgoraj navedeno je bilo potrebno tako pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zaznalo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

17. Obtoženec je s pritožbo delno uspel, zato se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi.