Jedro

Zmoten je izračun vtoževanega zneska na podlagi pretvorbe tolarske protivrednosti v tuji valuti postavljenega zahtevka v evre na dan vložitve tožbe. S tem je kršeno načelo monetarnega nominalizma, saj je terjatev tožeče stranke nastala v avstrijskih šilingih in, ker gre za čisto denarno terjatev, je ta po določbi 1. odstavka 320. člena ZOR, kakor tudi po 2. odstavku 905. paragrafa ODZ prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa domači monetarni predpisi ne prepovedujejo. Sodišče prve stopnje bi moralo zato spremembo tožbenega zahtevka tožeče stranke sprejeti kot pravilno in dopustiti valutno pretvorbo vtoževane terjatve po menjalnem razmerju 1 EUR = 13,7603 ATS, obrestni del zahtevka pa ustrezno spremeniti tako, da obresti tečejo od ustreznih zneskov glede na datum avstrijskega prevzema skupne evropske valute.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 23.400,07 EUR s 15,9% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi, oboje za obdobje od 21. 7. 1998 dalje do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da glede na sorazmerno majhen uspeh v pravdi, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča izpodbija 1. in 2. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa uveljavlja vse pritožbene razloge in izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti.

Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se vrednost glavnega zahtevka določi v slovenskih tolarjih na dan vložitve tožbe, kljub temu da tolar 28. 4. 2008 (ko je sodišče prve stopnje odločalo) ne obstaja več. Izpodbijana sodba je zaradi navedenega „valoriziranja“

očitno napačna. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 103/05-24 z dne 18. 5. 2006, iz katere naj bi izhajalo, da je (na enak način kot sodišče prve stopnje v predmetnem postopku) napačno preračunavalo z uporabo metode „koliko je znašala vrednost v tuji valuti postavljenega tožbenega zahtevka v valuti, veljavni v Sloveniji, na dan vložitve tožbe,“ tudi Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotovljeno glavnico vtoževane terjatve v znesku 418.807,93 ATS preračunati v evre z uporabo menjalnega razmerja 1 EUR = 13,7603 ATS in ugotoviti, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati 30.435,95 EUR s pripadajočimi obrestmi od 21. 7. 1998 dalje do plačila. Kot neutemeljen pa bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 1.058,48 EUR s pripadajočimi obrestmi od 21. 7. 1998 dalje do plačila. Ker torej sodišče pri svojem odločanju ni uporabilo Uredbe sveta EU, ki določa, da znaša fiksno in nespremenljivo menjalno razmerje med avstrijskim šilingom in evrom 1 EUR = 13,7603 ATS, čeprav bi jo moralo uporabiti, tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka primarno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je pristojnost slovenskega sodišča dopustilo zato, ker tožena stranka le-tej ni ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Tega niti ni mogla storiti, ker se tožeča stranka v tožbi ni izjavila o krajevni pristojnosti. Navaja, da sta stranki v pogodbi dogovorili izključno krajevno pristojnost sodišča na Dunaju, zato je sodišče ugovor tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da se za stranki uporablja avstrijsko pravo. Stranki namreč tega nista dogovorili ne v pogodbi ne v Splošnih pogojih. Glede na naravo pogodbe (posojilno pogodbo) bi bilo zato treba uporabiti slovensko pravo. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno štelo, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede temelja in višine vtoževanega zneska. Tožena stranka je namreč vtoževani terjatvi nasprotovala, saj je isti dolg od toženca že terjala Z. A., d.d., in sicer iz naslova zastavne pogodbe. Tožena stranka je dokazala obstoj zavarovalnega razmerja med tožečo stranko in zavarovalnico, kakor tudi dejstvo, da je zavarovalnica isti dolg že terjala od tožene stranke. Zaključki sodišča, ki temeljijo na navedbah tožeče stranke, da terja le razliko do celotnega dolga zato niso pravilni. Dokazno breme temelja in višine vtoževanega je na tožeči stranki. Koliko in zakaj je tožeča stranka dobila le toliko od zavarovalnice objektivno ne more biti stvar dokazovanja tožene stranke, temveč tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zavrnilo ugovor zastaranja. Zmotno je namreč štelo, da je plačilo zavarovalnice 23. 2. 1996 vplivalo na pretrganje zastaranja. Gre namreč za plačilo iz razmerja med tožečo stranko in zavarovalnico in ne za plačilo iz razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka je zadnje plačilo izvedla 25. 3. 1994, kar pomeni, da je tožena stranka na račun dolga plačala več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je celoten dolg zapadel, ko je toženec po dodatnem opominu s plačili zamujal več kot šest tednov. Tožeča stranka pa takšnega trenutka ni niti zatrjevala niti dokazovala, sodišče prve stopnje pa tega pri razlogovanju ni upoštevalo, zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu brez razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, na kakšnih podlagah tožeča stranka sploh zahteva vtoževani znesek. Sodišče je nepravilno samo poseglo v tožbeni zahtevek in ga preračunalo v EUR ter priznalo obresti. Pravilno bi moralo k temu pozvati tožečo stranko in nato dopustiti toženi, da se o tem izjavi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pravila ne ultra altertum tantum, o stroških pa je napačno odločilo, saj bi moralo uporabiti načelo uspeha. Zavrnilni del izpodbijane sodbe namreč predstavlja več kot 25 odstotkov celotnega vtoževanega zneska. Tožena stranka meni, da so bile pripravljalne vloge tožeče stranke nepotrebne, saj bi tožeča stranka lahko predstavila vsa dejstva in dokaze le v eni pripravljalni vlogi. Priglaša stroške s pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika V. sodišča R.S. št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi utemeljevala svoj zahtevek z navajanjem, da je dne 27.5.1992 s toženo stranko sklenila pogodbo o posojilu za znesek 400.000 ATS, v skladu s katero se je tožena stranka zavezala, da bo v 60 mesečnih obrokih vrnila 615.780,00 ATS. Prvi obrok je zapadel v plačilo 1. 7. 1993, ker pa tožena stranka svojih obveznosti ni poravnavala v skladu s pogodbenim dogovorom, je tožeča stranka njen dolg na dan 20. 7. 1998 ovrednotila na vtoževani znesek 433.372,93 ATS skupaj s pripadki, ki jih je določala pogodba. Tožeča stranka je navajala, da je bila zaradi neizpolnitve pogodbe oškodovana, saj bi kot kreditna institucija za navedeni znesek lahko sklenila nove posojilne pogodbe za vsaj enako obrestno mero.

O pritožbi tožene stranke: Glede na odločitev sodišča prve stopnje, da delno ugodi tožbenemu zahtevku, tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita napačno stališče glede ugovora krajevne nepristojnosti ter uporabe slovenskega prava, pomanjkanje razlogov v delu odločitve, ki se nanaša na ugovor zastaranja, ter napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu pri odločanju o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Glede ugovora krajevne pristojnosti pritožbeno sodišče po vpogledu v spis pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ga tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 22. člena ZPP ni postavila pravočasno. V skladu z navedeno določbo se mora namreč tožena stranka protiviti tožnikovi izbiri krajevno pristojnega sodišča najkasneje v odgovoru na tožbo. Tega tožena stranka, kakor je razvidno iz njene vloge na list. št. 10 in 11, ni storila, opravičljiv razlog za njeno neaktivnost pa ne more biti (tako kot sama navaja v pritožbi) neobrazloženost stališča tožeče stranke o pristojnosti slovenskega sodišča, saj je očitno in logično, da za podanje ugovora krajevne nepristojnosti zadošča golo dejstvo seznanitve z vložitvijo tožbe pred sodiščem, ki po mnenju tožene stranke za zadevo ni krajevno pristojno – torej procesno dejanje vročitve tožbe.

Neutemeljeno je tudi stališče tožene stranke o pravilni uporabi slovenskega materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so del dogovorjenega pogodbenega statuta med strankama tudi splošni pogoji poslovanja tožeče stranke ter splošni pogoji poslovanja avstrijskih kreditnih bank, na katere odkazuje točka X/3 pogodbe in katere sklenitve ne zanika nobena od strank. Ravno splošni kreditni pogoji avstrijskih kreditnih bank pa za presojo pogodbenega statuta določajo uporabo prava, veljavnega v kraju izpolnitve, kar so po pogodbi poslovni prostori kreditodajalca. Na avstrijsko pravo sicer odkazuje tudi ZUKZ, ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka spornega razmerja. Za pogodbena razmerja namreč v 19. členu kot primarno navezno okoliščino določa dogovorjeno pravo. V 20. členu pa v primeru odsotnosti dogovora kot subsidiarno okoliščino navaja pravo, ki velja v kraju, kjer je potrebno opraviti za pogodbo značilno izpolnitev, če na drugo pravo ne odkazujejo druge okoliščine primera (pravilo koneksnosti oziroma najtesnejše povezanosti). Enake določbe vsebuje tudi ZMZP, ki je začel veljati leta 1998. Za kreditno pogodbo je značilna izpolnitev nedvomno izpolnitev banke, ki je v kreditni pogodbi med strankama dogovorjena kot iskovina. Razen tega je v konkretni zadevi pogodbeno razmerje, katerega nastanek je med strankama nesporen in s kršitvijo katerega je po navedbah tožeče stranke le-tej nastala nedopustna škoda, obstajalo med tožečo stranko kot pravno osebo avstrijskega prava in slovensko fizično osebo, ki se je s pogodbo, sklenjeno v Avstriji na sedežu posojilodajalke, zavezala, da bo izplačan kredit v avstrijskih šilingih tudi vrnila banki kot kreditodajalcu v Avstriji. Drugih okoliščin v smislu 20. člena ZUKS (enako ZMZP), ki bi odkazovalo na drugo pravo, ki bi bilo s pogodbenim razmerjem v tesnejši zvezi, zato v predmetni zadevi ni.

Treba pa je pritrditi pritožniku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do pravne podlage, na kateri tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. V izpodbijani sodbi tako ni razlogov o naravi vtoževane terjatve, tj. ali gre za splošno oziroma poslovno odškodninsko terjatev ali morebiti za terjatev zaradi uveljavitve t. i. kasatorične klavzule, ki pomeni (predčasno) določitev zapadlosti celotnega dolga zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, oziroma za plačilo še neporavnanega seštevka zapadlih anuitet. Od narave vtoževane terjatve je namreč odvisna tako dolžina zastaralnega roka kot tudi začetek njegovega teka. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo prvenstveno opredeliti do trditev tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo, da se je pogodba zaradi pogodbenih kršitev na podlagi Splošnih pogojev poslovanja štela za razdrto. Od dneva odstopa od pogodbe namreč v plačilo zapadejo vse, tudi sicer še nedospele anuitete. Od tega dneva začne teči tudi splošni zastaralni rok in ne več posebni, triletni zastaralni rok za anuitete. Vendar pa takšna določitev zapadlosti dolga seveda ne more zajeti že zastaranih anuitet, torej s pogodbo vnaprej določenih zneskov glavnice in obresti, ki se plačujejo v krajših časovnih obdobjih in ki so že zapadle ter za katere je ob uresničitvi kasatorične klavzule tudi že potekel zastaralni rok. V tem delu je namreč upnikova pravica do plačila anuitetne terjatve ugasnila in obveznost obstaja zgolj še kot naturalna obligacija. Morebitna zapadlost celotnega dolga zato takšne upnikove pravice do plačila ne more več oživiti. Zastaranja posameznih anuitetnih obveznosti dolžnika pa tudi ne more pretrgati dejanje tretjega, ki je namenjeno izpolnitvi obveznosti dolžnika brez njegovega soglasja. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih pravnoodločilnih dejstvih, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, navedeno pa predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku naj se sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj obrazloženimi izhodišči opredeli do vseh pravnoodločilnih dejstev in šele na takšni podlagi odloči o utemeljenosti ugovorov tožene stranke in posledični utemeljenosti vtoževane terjatve. Pri tem naj upošteva, da se mora o krajevni pristojnosti izreči s sklepom ter da mora toženi stranki pravico do obravnavanja oziroma izjave zagotoviti s tem, da glede na podan dokazni predlog za predložitev cesijske pogodbe (primerjaj besedilo na list. št. 54 v sodnem spisu), takšno dolžnost naloži tožeči stranki v skladu z 227. členom ZPP, glede na to, da gre za okoliščino, ki je pravno pomembna za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri presoji o utemeljenosti višine vtoževane terjatve pa naj v obrestnem delu upošteva tudi pravilo ne ultra alterum tantum tako, kot ga ureja avstrijsko materialno pravo, pri čemer mora glede na pogodbeno naravo obresti v konkretnem primeru ustrezne (in pravočasne) trditve o tem seveda podati stranka, ki se na takšno materialnopravno pravilo sklicuje, torej tožena stranka.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je izračun vtoževanega zneska, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje na podlagi pretvorbe tolarske protivrednosti v tuji valuti postavljenega zahtevka v evre na dan vložitve tožbe, zmoten. S tem je namreč kršeno načelo monetarnega nominalizma, saj je terjatev tožeče stranke nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta po določbi 1. odstavka 320. člena ZOR, kakor tudi po 2. odstavku 905. paragrafa ODZ prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa domači monetarni predpisi ne prepovedujejo. Sodišče prve stopnje bi moralo zato spremembo tožbenega zahtevka tožeče stranke sprejeti kot pravilno in dopustiti valutno pretvorbo vtoževane terjatve po menjalnem razmerju 1 EUR = 13,7603 ATS, obrestni del zahtevka pa ustrezno spremeniti tako, da obresti tečejo od ustreznih zneskov glede na datum avstrijskega prevzema skupne evropske valute.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi napake na katere je bilo opozorjeno v obrazložitvi te odločbe, nato pa o zadevi znova odloči. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.