Jedro

Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za finance RS št. ... z dne 24. 6. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 9. 11. 2002, s katero je carinski urad blago, ki ga je prijavila družba BBB d.o.o. iz A pri Izpostavi A s prihodnim carinskim manifestom št. ... z dne 4. 8. 2001 in za katerega je družba CCC d.o.o. vložila vhodno dispozicijo št. ... z dne 6. 9. 2001 v zabojnikih z oznakami: ..., ..., ..., ... in ... odvzela v korist Republike Slovenije. Pri carinskem pregledu je bilo namreč ugotovljeno, da se v omenjenih kontejnerjih nahaja 194 zabojev teže 48 ton orožja in vojaške opreme. Po mnenju tožene stranke je pritožbo vložila neupravičena oseba. Podlage za odločanje o zadevi so bile določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 49/99, v nadaljevanju CZ), določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) in določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je najprej preizkusila pravico tožnika, da se mu prizna status stranke v upravnem postopku, ki se je vodil pred Carinskim uradom v A in v katerem je bila izdana prvostopna odločba, zoper katero je stranka družba CCC d.o.o. vložila pritožbo, pri čemer je bil pritožbeni postopek v času sprejema predloga in pritožbe tožnika še v teku. Določba 142. člena ZUP določa način presojanja zahteve za vstop stranke tekom postopka. Na podlagi 142. člena ZUP tožena stranka ugotavlja, da po izdaji odločbe (kar je primer v obravnavani zadevi) lahko zahteva vstop v postopek stranka le s pritožbo, vendar le dokler je odprt rok za pritožbo, za katero od strank v postopku, sicer pa s predlogom za obnovo postopka. Besedna zveza "kadarkoli med postopkom" pomeni med postopkom na prvi stopnji. Zato je vložitev zahteve za priznanje statusa stranke obravnavana v okviru odločanja o sami pritožbi. Po določbi 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Stranke so lahko tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Ker te pravice in obveznosti določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja, se po materialnih predpisih presoja vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. Materialni predpis, ki določa pravice in obveznosti, v katerih se odloča v carinskem postopku je Carinski zakon. Po vpogledu v spis zadeve, v kateri se odloča o pritožbi družbe CCC d.o.o. zoper prvostopno odločbo, tožena stranka ugotavlja, da je z blagom razpolagala družba CCC d.o.o., ki je tudi navedena v vseh listinah in zato tudi določena za stranko v postopku. Ker je bilo blago nezakonito vneseno, saj je bila prijavljena druga vrsta blaga (rabljeni stroji) in ne blago, ki je bilo dejansko vneseno v ekonomsko cono (orožje in oprema), za katero ni bilo izdano dovoljenje pristojnega organa za vnos blaga na carinsko območje Republike Slovenije, je bilo blago odvzeto v skladu z določbama 43. in 57. člena CZ. Nadalje je bilo po mnenju tožene stranke ugotovljeno, da se tožnik nikjer ne navaja kot lastnik blaga ali oseba, ki je razpolagala z blagom ali bila v kakršnikoli zvezi z zadevnim nezakonito vnesenim blagom na carinsko območje Republike Slovenije. Tožnik zanika, da je omenjenima družbama (CCC d.o.o. in BBB d.o.o.) dal kakršnokoli pooblastilo za zastopanje v kakršnemkoli postopku. Ker se vprašanje položaja stranke v upravnem postopku presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje prvostopne odločbe, je prvostopni organ določil kot stranko postopka pravno osebo družbo CCC d.o.o., ki je po podatkih carinskih listin (carinski manifest in vhodna dispozicija), torej listin, ki jih carinski organ lahko upošteva v carinskem postopku, razpolagala z zadevnim blagom. Po prevzemu blaga in prijavi v ekonomsko cono ter v času kontrole blaga s strani carinskih organov, je bila družba CCC d.o.o. dejanski posestnik blaga in zato tudi odgovorna za pravilnost postopka. Takšnemu stališču je pritrdil tudi pritožbeni organ v svoji odločbi št. ... z dne 24. 6. 2003. Tožnik ni naredil ničesar v zvezi z blagom v razmerju do carinskih organov, ni zahteval vstopa v postopek, čeprav mu to omogoča določba 142. člena ZUP. Carinski organ, glede na razpoložljivo dokumentacijo v spisu, ki je pravno relevantna v carinsko upravnih postopkih, ni imel pravnega temelja, da ga po uradni dolžnosti določi za stranko ali stranskega udeleženca. Na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati navedba tožnika, da je lastnik zadevnega blaga. Po mnenju tožene stranke ni mogoče uveljavljati položaja stranke s sklicevanjem, da je lastnik blaga, saj s takimi navedbami tožnik ne izkazuje pravnega interesa, da bi lahko bil stranka v postopku, pač pa le dejanski interes. Dejanski interes pa za priznanje lastnosti stranke ne zadošča. Zato po mnenju tožene stranke tožnik nesporno ni in ne more biti stranka v navedenem upravno carinskem postopku. Nadalje je tožena stranka še ugotavljala, ali bi se tožniku lahko priznal status stranskega udeleženca. Po določbi 6.e člena CZ mora vlagatelj pritožbe, ki ni stranka v postopku, dokazati, da ima pravni interes. Ker CZ ne opredeljuje pojma pravnega interesa je treba glede na določbo 6. člena CZ in 4. odstavka 1. člena ZDavP to vprašanje obravnavati po določbah ZUP. Po določbi 43. člena ZUP pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da vložnik pritožbe s svojo vlogo ni izkazal pravne koristi. Ni vsaka korist tudi že pravna korist. Pri pravni koristi, ki je predmet odločanja v upravnem postopku ne gre za splošno korist, temveč osebno korist, ki je hkrati neposredna in pravna. Po mnenju tožene stranke s predloženim računom, pravni interes, ki je pogoj za odločanje o pritožbi, ni izkazan. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da pogoji za priznanje statusa stranskega udeleženca niso izpolnjeni, tudi zaradi nepravočasnosti vloge (229. člen ZUP), ker pa je pritožbo vložila neupravičena oseba, se ni spuščala v formalni preizkus pritožbe glede njene pravočasnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi predvsem navaja, da so vsi organi v postopku ignorirali dejstvo, da je tožnik lastnik spornega blaga, kar je bilo znano iz izjav v medijih, kot tudi iz podatkov v preiskovalnem spisu zoper obdolženca DD (Okrožno sodišče v A, opr. št. Kpd ... in Kpr ...). Policija in carinski organi so ves čas tesno sodelovali, zoper DD je bila razpisana tiralica in opravljen odvzem svobode. Zato je nesmiselno navajati, da carinski organi niso bili seznanjeni z ugotovitvami v kazenskem postopku, zlasti glede lastništva spornega blaga, saj so carinski organi pri pregledu blaga sodelovali in poznali listine, ki so izkazovale lastništvo blaga. V kazenskem spisu je tožnik predložil vrsto dokumentov, ki dokazujejo lastništvo blaga: pogodbo s prodajalcem o nakupu blaga, listino o vkrcanju blaga za tožnika v E, popis blaga naslovljen na tožnika od FFF, pooblastila, ki jih je tožnik dal osebam za opravljanje poslov v kraju nabave in tudi v A ter špediciji GGG. Pomembno je tudi uvozno dovoljenje za našteto orožje s strani ministra za notranje zadeve države H, kar dokazuje, da tožnik ni imel protipravnih namenov za dobavo orožja v državi I in J, kar so kazenski organi zatrjevali medijem. V kazenskem spisu je tudi korespondenca med tožnikom in prodajalcem, saj se je dobava kupljenega blaga zavlačevala. Vsi ti dokumenti jasno dokazujejo lastnino na odvzetih stvareh, videli so jih policisti, jih tudi popisali in izročili sodišču. Kljub temu pa je v carinskem postopku lastnik odvzetega blaga "neznan". Dejstvo pa je, da je bila o tožniku kot lastniku preko medijev seznanjena vsa slovenska javnost in javnost države, za kar prilaga kopije člankov. Na ta način je bilo po mnenju tožnika nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se tudi ne strinja s pravno podlago, na podlagi katere je bilo blago odvzeto, saj ni naveden način nezakonitega vnosa blaga v državo (43. člen CZ). V obravnavanem primeru je bilo blago prijavljeno že ob prihodu ladje v A. V postopku nikdar ni bilo ugotovljeno, da je Ministrstvo za obrambo RS izdalo zavrnilno odločbo v zvezi s tranzitnim dovoljenjem. Odločba prve stopnje je nepopolna, saj ne navaja adresata, lastnika odvzetih stvari. Nadalje je tudi Ministrstvo za notranje zadeve RS s sklepom št. ... z dne 28. 3. 2003 postopek za izdajo dovoljenja za tranzit orožja prekinilo, dokler se ne ugotovi, ali obstaja kaznivo dejanje v zvezi z navedenim orožjem, ker gre za obvezno predhodno vprašanje. Prvostopna odločba je nična, saj ne določa, katero blago se odvzame, torej ni izvršljiva. Kršeno je materialno pravo in pravila postopka. Tudi Ustava RS v 33. členu varuje pravico do zasebne lastnine. S tem je lastnina varovana v dejanskem in pravnem pogledu. Tožnik je predložil kupno pogodbo in tudi ladijsko nakladalnico v njegovo korist, torej je dokazoval pravne temelje lastnine in s tem pravni interes, s posegom v blago pa je bil kršen tudi dejanski interes, saj je bilo blago odtujeno tožnikovemu razpolaganju. Povsem nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da ni mogoče uveljavljati položaja stranke s sklicevanjem na to, da je nekdo lastnik blaga. Odrekati procesne pravice nosilcu lastninske pravice, ki je med najstarejšimi ustavnimi pravicami, bi prevedlo pravno stanje v državi v anarhično stanje, zlasti še na carinskem področju. Vsi carinski ukrepi posegajo v lastninsko pravico. Opuščeno je bilo zaslišanje stranke, s čimer je bilo poseženo v tožnikove pravice po 22., 25. in 33. členu Ustave RS. Tako je bila tožniku odrečena udeležbe v postopku. V izpodbijani odločbi ni utemeljenega razloga, da bi se s 6.e členom CZ zmanjševal obseg pravice do pritožbe. Pravica do pritožbe je opredeljena v Ustavi RS, dana je zoper odločbe, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih subjektov. Tako široko opredeljeno ustavne pravice ne more ožiti noben zakon, razen v ustavno določenih primerih po 15. členu Ustave RS, kar pa ni obravnavani primer. Napačno je stališče tožene stranke glede 142. člena ZUP, ko meni, da je možno zahtevati vstop kot stranka le v postopku pred prvo stopnjo. Ustavne pravice naj ne bi bile prekludirane v kasnejših postopkih. Tudi 2. odstavek 142. člena ZUP določa, da oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom, torej ne glede na stanje postopka. Sicer pa tožena stranka ni izvajala postopka, kakor ga predpisuje 3. odstavek 142. člena ZUP. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da po javni obravnavi in na njej izvedenih predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje in da tožniku prizna položaj stranke v postopku ter da toženi stranki naloži, da stvari, ki so bile tožniku odvzete s prvostopno odločbo do pravnomočnosti tega postopka na lastne stroške shrani tako, da bo onemogočeno razpolaganje z njimi in njihova raba ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 18. 9. 2003. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali je tožnik lahko stranka v postopku. Tožnik je predlog za priznanje lastnosti stranke, skupaj s pritožbo vložil pri toženi stranki v času teka pritožbenega postopka zoper prvostopno odločbo Davčnega urada A št. ... z dne 9. 11. 2001, ki jo tudi sam napada. Ob takem stanju stvari pa je treba po presoji sodišča za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP). Navedeno tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer navede, a opravi presojo vprašanja lastnosti stranke po določbi 142. člena ZUP, kar pa je po presoji sodišča napačno in v nasprotju z določbami ZUP. Kot podrejeno tožena stranka presodi še pogoje za priznanje tožnika kot stranskega udeleženca po 43. členu ZUP ter 2. odstavku 229. člena ZUP in sklene, da tudi pogoji za priznanje statusa stranskega udeleženca niso izpolnjeni. Po presoji sodišča je tožena stranka napačno uporabila določbe postopka, saj bi morala v obravnavanem primeru vlogo tožnika za priznanje lastnosti stranke v postopku obravnavati po določbi 229. člena ZUP (tako z vidika stranke, kot stranskega udeleženca) ter v primeru, da niso izpolnjeni pogoji iz tega člena, tožnika na podlagi 67. člena ZUP pozvati na dopolnitev vloge v smislu 5. odstavka 235. člena ZUP (predlog za obnovo postopka) ter vlogo tudi tako obravnavati. Tožena stranka ima sicer prav, ko zatrjuje, da se pravni interes stranke v postopku ugotavlja na podlagi materialnih predpisov, ki so podlaga za odločanje v obravnavani zadevi, vendar pa je tožena stranka v obravnavanem primeru določbe postopka napačno uporabila. Prav ima tožeča stranka, ko ugovarja kršitev načela zaslišanja stranke. Tožena stranka bi morala tožeči stranki dati možnost, da svoj položaj pojasni, predvsem z vidika presoje vprašanja, komu se po določbah carinskih predpisov blago odvzame na podlagi 43. in 57. člena CZ, upoštevajoč posebnosti carinskega postopka v obravnavanem primeru.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena tega zakona.

Zahtevek tožeče stranke v zvezi s hrambo odvzetega blaga je v tem upravnem sporu preuranjen, saj je bistvo tega spora vprašanje priznanja tožnikove legitimacije v upravnem postopku in se o zadevi ne odloča meritorno.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.