Jedro

Tožba je bila zavržena. Stranki je mogoče priznati stroške postopka, če v sporu uspe in posledično nasprotno stranko zavezati k povračilu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Vendar pa po 68. členu ZDSS-1 do povračila stroškov nikoli ni upravičena tožena stranka, saj v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialne varnosti vedno sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za povračilo stroškov, kot neutemeljen zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožnik trpi sam svoje stroške postopka.“ Dediči po pokojnem tožniku trpijo sami stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevano odpravo odločb št. ... z dne 27. 8. 2012 in iste opr. št. z dne 9. 11. 2012 o negativni uskladitvi pokojnin. Zaključilo je, da več ni izkazane pravne koristi za vodenje sodno socialnega spora (I. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper stroškovno odločbo citiranega sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Meni, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejansko procesno stanje, da bi o priglašenih stroških postopka bilo mogoče odločati po prvem odstavku 158. člena ZPP, saj tožba ni bila umaknjena. S tem, ko je tožba zavržena, je po njenem mnenju potrebno šteti, da stranka v sporu ni uspela, zato naj ne bi bilo niti podlage za odločanje po 154. členu ZPP. V kolikor bi tožena stranka priglasila stroške postopka, bi ji namreč ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP morala te stroške povrniti tožeča stranka.

Podredno uveljavlja še absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni mogoče niti preizkusiti, saj v obrazložitvi ni utemeljitve, kako so bili dosojeni stroški po višini.

Pooblaščena odvetniška družba v odgovoru na pritožbo najprej navaja, da je tožnik 17. 8. 2014 umrl, zato namesto njega vstopajo dediči, ki sicer še niso znani, saj zapuščinski postopek ni končan. Hkrati prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke, meni, da njeno stališče ni vzdržno in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka pravilno poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za procesni dejanski stan iz prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), da bi bilo mogoče o priglašenih stroških odločati na tem pravnem temelju.

Nobenega dvoma namreč ni, da ni prišlo do ustavitve postopka zaradi morebitnega umika tožbe, da bi bilo mogoče o stroških postopka odločati na navedenem pravnem temelju. Iz izpodbijane I. točke izreka sklepa, ki je že pravnomočna, jasno izhaja, da je tožba iz procesnih razlogov zavržena. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da več ni pravnega interesa za predmetni sodno socialni spor. Ob takšni pravnomočni rešitvi spora o glavni stvari, pa seveda ni mogoče šteti, da bi tožeča stranka v tem sodno socialnem sporu uspela, kar bi bilo edino odločilno za pozitivno odločitev o povračilu njenih stroškov postopka.

Načeloma je namreč mogoče stranki priznati stroške postopka, če v sporu uspe in posledično nasprotno stranko zavezati k povračilu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Vendar pa po 68. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) do povračila stroškov nikoli ni upravičena tožena stranka, saj v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialne varnosti vedno sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.

Izhajajoč iz prvega odstavka 154. člena ZPP po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene stroške postopka, pa ob uporabi argumenta a contrario to v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožnik, ki v sporu ni uspel, ni upravičen do povračila svojih stroškov postopka. Ob pravilni uporabi te določbe na dejansko procesno stanje v konkretni zadevi, bi moralo torej že sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za povračilo stroškov, kot neutemeljen zavrniti.

Ker tega ni storilo in je ob nepravilni uporabi 158. člena ZPP toženo stranko neutemeljeno zavezalo k povračilu stroškov tožeči stranki, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ob pravilni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP, na temelju 3. točke 365. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Hkrati je bilo potrebno odločiti, da trpijo dediči po pokojnem tožniku sami stroške odgovora na pritožbo. Priglašenega izdatka glede na 155. člen ZPP ni mogoče šteti za potrebnega, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.