Jedro

Vsebino oziroma namen pravice do popravka določa 40. člen URS. Ta daje možnost posamezniku, da se na enakovrednem medijskem mestu odzove na novinarsko obvestilo, ki je objektivno takšno, da posega v njegove materialnopravne pravice oziroma interese. Pravica do popravka je torej namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega, ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrne, v točki II. pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajstih dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 518,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v časopisu A. in na spletni strani www. ... v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe objaviti popravek z naslovom „Koga moti ...“ in z besedilom: „Na naslovnici časopisa A. z dne 21. 1. 2019 ste na moji fotografiji objavili zapis „NA BEGU“ (ob naslovu „...“). V zvezi s tem želim pojasniti, da zoper mene v času objave omenjenega članka niti do danes ni bila izdana nikakršna (pravnomočna) odločba o priporu oziroma nikakršna tiralica, iz katere bi sledil zaključek, da sem na begu. Na naslovnici časopisa ter tudi v podnaslovu oziroma v uvodu članka ste zapisali, da sem „nekdanji ... vodja“. Tudi ta navedba ne drži, še vedno sem namreč predstojnik slovenske ..., kar je razvidno iz uradnega Registra cerkva in drugih verskih skupnosti, ki je objavljen na spletu. Objavili ste tudi fotografijo policijske privedbe na zaslišanje sodišča, ki je stara več kot šest let. Za omenjeni neupravičeni odvzem prostosti sem dobil odškodnino, kazenski postopek zoper mene pa je bil pravnomočno ustavljen (kar ob fotografiji ni pojasnjeno). Prav tako ne drži, da naj bi bil obtožen spolne zlorabe 15-letne učenke, kar piše v vašem članku. Kazenski zakonik govori o zlorabi položaja, ki bi pripeljalo do intimnosti ter o „osebi, stari nad petnajst let“. Tudi mlada ženska, ki naj bi bila domnevna žrtev (kar je sama sicer večkrat zanikala) in ki (nikoli) ni bila članica naše kongregacije, v času, ko naj bi se dejanje zgodilo, ni bila stara 15 let, ampak več. Sam imam prazno kazensko evidenco, tako v Sloveniji kot tudi v Franciji, kar sem že večkrat izkazal. Omenjate še pravdni postopek gospe ... – tudi v tem primeru je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo in odločilo v moj prid. ...“ Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.300,42 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi določbe druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed). Popravek tožeče stranke niti v celoti, niti kot seštevek posameznih delov ne predstavlja zanikanja ali bistvenega dopolnjevanja navedb v obvestilu. Opozarja, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Prvi del popravka se nanaša na dodatek k naslovu na naslovnici časopisa ..., ki se glasi: „Na begu“. V skladu s sodno prakso se naslovnice, naslove in podnaslove člankov presoja upoštevaje kontekst in vsebino celotnega članka. Iz vsebine članka pa je jasno razvidno, da se navedba „Na begu“ iz naslovnice nanaša na to, da se tožeča stranka osebno ne udeležuje narokov pred slovenskimi sodišči in da je slovensko sodišče tožečo stranko že večkrat neuspešno vabilo na glavne obravnave. Članek torej jasno kontekstualizira pripis „Na begu“ iz naslovnice časopisa in nikjer ne zatrdi, da se tožeča stranka izogiba prijetju s strani policije, da se skriva pred tiralico ali kako drugače izogiba prisilni privedbi. Zato se ni mogoče strinjati z mnenjem prvostopnega sodišča, da bi ta del popravka zadostil pogoju bistvenega dopolnjevanja navedb iz obvestila. Tudi del popravka, ki zadeva objavljeno fotografijo ne zadosti pogoju bistvenega dopolnjevanja navedb iz članka. Fotografija je opremljena s pripisom, v članku pa je mogoče prebrati vse podrobnosti primera. Ta del popravka tako ne prinaša nikakršne nove informacije, razen, da je tožnik dobil odškodnino, kar pa ni dejstvo, ki bi bistveno dopolnjevalo navedbe. Navedba sodišča, da navedeni del popravka dopolnjuje navedbe iz obvestila, „ker ni prišlo do privedbe zaradi neudeležbe tožnika na naroku“, eksplicitno ne poudari niti tožnik sam v popravku. Glede dela popravka, ki se nanaša na besedilo, da naj bi bil tožnik obtožen spolne zlorabe petnajstletne učenke navaja, da v splošnem pogovornem jeziku besedna zveza „spolna zloraba“ označuje večino kaznivih dejanj iz 19. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) – kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Z navedbo „spolna zloraba“ ne gre za zavajanje bralca, temveč le za predstavitev informacij na poljuden način. Popravek v katerem je navedena zakonska dikcija očitanega kaznivega dejanja po mnenju prvostopenjskega sodišča predstavlja bistveno dopolnitev danih informacij, vendar je takšna ugotovitev nepravilna. V članku je namreč eksplicitno navedeno kaznivo dejanje iz pravnomočne obtožnice. Zakonska dikcija kaznivih dejanj je torej navedena in to bolj natančno oziroma brez uporabe evfemizmov, kot v popravku. Prvostopenjsko sodišče ne obrazloži zakaj je odstopilo od veljavne sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma zakaj se dejanski stan v primeru sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 154/2015 razlikuje od dejanskega stanu obravnavanega primera, da zadostuje golo zanikanje, da žrtev ni bila stara 15 let, za uresničitev obrambnega namena pravice do popravka. Tudi morebitno formalnopravno članstvo domnevne žrtve v verski kongregaciji, ki jo vodi tožnik, ne predstavlja bistvene dopolnitve navedb iz članka. Tudi tožnikov zapis, da ima prazno kazensko evidenco, tako v Sloveniji, kot tudi v Franciji, ne predstavlja zanikanje niti dopolnjevanje objavljenih navedb. Iz članka ni razvidno, da bi bil tožnik v Sloveniji kadarkoli pravnomočno obsojen. Nebistvena je tudi objava navedb tožnika o razpletu pravdnega postopka v primeru ... Zaključuje, da je sodišče napačno subsumiralo konkretni dejanski stan pod omenjeno določbo 31. člena ZMed. Glavnina navedb iz popravka ne ustreza zakonskim kriterijem. Zato ga tožena stranka nima dolžnost objaviti, saj bi bilo sicer poseženo v njeno ustavno pravico do svobode izražanja in v ustavno pravico do svobode gospodarske pobude.

3. Tožnik je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče odločanja v obravnavanem sporu je v določbi 40. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa vsebino oziroma namen pravice do popravka. Ta daje možnost posamezniku, da se na enakovrednem medijskem mestu odzove na novinarsko obvestilo, ki je objektivno takšno, da posega v njegove materialnopravne pravice oziroma interese. Pravica do popravka je torej namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega, ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti.1

6. Ustava pa varuje tudi drugo stran. Popravek objavljenega obvestila namreč že po svoji naravi nujno poseže v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave). Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da je tudi v tem primeru, tako kot vselej, ko izvrševanje ene pravice nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje med kolidirajočimi pravicami (15. člen Ustave).2 Opraviti je torej treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kolikšnem obsegu. ZMed opredeljuje vsebino popravka, hkrati pa določa tudi njegove omejitve. V 4. odstavku 26. člena vsebino popravka opredeljuje s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma s popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu, ter s popravkom v širšem smislu, to je navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Neizpolnjevanje navedenih meril pomeni odklonilni razlog za objavo popravka. Konkretizacija meril za odklonitev objave popravka, ko torej odgovorni urednik ni dolžan objaviti besedila, ki ne ustreza zakonski definiciji popravka, je navedena v drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Po navedenem določilu lahko odgovorni urednik odkloni objavo popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Namen popravka je torej omogočiti objektivizacijo opisa nekega dogajanja oziroma stanja. Če naj dejansko gre za to, da se sliši druga stran (audiatur et altera pars), če naj gre torej pri novinarskem prispevku in nato pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen avditoriju, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski.3 Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih (1. odstavek 26. člena Zmed), se ima zato pravico o tem izjaviti na enakovrednem medijskem mestu, odgovorni urednik pa mora njegov popravek objaviti, vendar le če sporočilna moč popravka ustreza standardu vsebinskega zanikanja navedb v objavljenem besedilu, določenega v drugi alineji 1. odstavka 31. člena ZMed. V obravnavani zadevi je bilo tako treba presoditi, ali je sporočilna moč konkretnega popravka zadostila navedenemu standardu.4

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izhodišče obravnavanega članka informacija, da je zoper tožnika postala pravnomočna obtožnica storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti zaradi zlorabe položaja, da bi bila lahko tožnikova udeležba v nadaljnjem postopku problematična, kot je bila tudi v kazenskem postopku zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, ki je očitano zastaralo, da je zoper njega že tekel postopek za kaznivo dejanje spolne zlorabe, v katerem je bil leta 2012 aretiran in se je končal z umikom ovadbe, da naj bi bil tožnik v svoji domovini že spoznan za krivega spolnega napada na dva otroka in da zoper njega teče tudi civilni postopek, v katerem ... redovnica od njega zahteva vrnitev zneska 90.000,00 EUR, ki ga je namenila kongregaciji. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedeni članek tak, da se je imel tožnik pravico nanj odzvati (1. odstavek 26. člena ZMed).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi analize vsebine obvestila oziroma novinarskega prispevka in popravka zaključilo, da zahtevani popravek ustreza zakonsko določenemu standardu popravka. Po mnenju pritožbenega sodišča to nedvomno velja za popravek zapisa na naslovnici časopisa, v podnaslovu in v uvodu članka, da je tožnik „nekdanji ... vodja“, kar ne drži, saj je še vedno predstojnik slovenske ... Enako velja glede navedbe v popravku, da ima tožnik prazno kazensko evidenco tako v Sloveniji kot tudi v Franciji, s čemer je zanikan novinarski zapis, da naj bi bil tožnik v domovini pred leti že spoznan za krivega spolnega napada na dva otroka, s čemer se meri na njegovo obsodbo. Prav tako pa tožnik novinarjev zapis, da zoper njega poteka sodni postopek, v katerem ... redovnica trdi, da mu je posodila 90.000,00 EUR za ohranjanje in širjenje ..., da naj bi tožnik posojeni denar v resnici porabil zase in da terja vračilo tega zneska, s popravkom, da je prvostopenjsko sodišče njeno tožbo zavrnilo in odločilo v njegov prid, bistveno dopolnjuje navedeno obvestilo z namenom spodbijanja trditve v novinarjevem prispevku.

9. Tožena stranka v zvezi s popravkom obvestila, ki ga je pogojeval pripis na naslovnici članka „Na begu“ prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo pri svoji presoji upoštevati kontekst in vsebino celotnega članka, da članek jasno kontekstualizira navedeni pripis z naslovnice časopisa in da nikjer ne zatrdi, da se tožena stranka izogiba prijetju s strani policije, da se skriva pred tiralico, ali kako drugače izogiba prisilni privedbi. Meni, da se zato ni mogoče strinjati z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da bi ta del popravka zadostil pogoju „bistvenega dopolnjevanja“ navedb iz obvestila. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen.

10. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih svoje odločitve pravilno poudarilo, da se besedilo spornega članka in besedilo popravka presojata celovito in se ne ocenjuje zgolj posamičnih stavkov, temveč celotno sporočilno vrednost prispevka. Povprečni bralec svoje razumevanje sporočila besedila članka ne omejuje zgolj na besedno zvezo iz naslova, ki že zaradi splošno znanih omejenih možnosti zapisa v naslovu ne more izražati celotnega sporočila članka.5 Sodišče prve stopnje je navedeni del naslova upoštevalo v kontekstu in vsebini celotnega članka. Ta skupaj z delom naslova „Na begu“ meri na tožnikovo izmikanje udeležbi v kazenskem postopku, ki je potekal zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe. Izmikanje pogojuje odreditev ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolženca. S poudarkom v popravku, da takšni ukrepi niso bili potrebni, zato tožnik zanika navedeno sporočilnost novinarskega zapisa.

11. Zakonska merila za objavo popravka pa izpolnjuje tudi popravek v zvezi s objavljeno fotografijo. Iz članka izhaja, da se fotografija vklenjenega tožnika v spremstvu policije nanaša na njegovo aretacijo v letu 2012 zaradi suma spolne zlorabe enega od posvojenih otrok in da je bil zaradi umika prijave oziroma ovadbe tožnik izpuščen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedba končnega sodnega epiloga te kazenske zadeve (ustavitev postopka) in plačilo denarne odškodnine, s katero tožnik poudarja neupravičenost odvzema prostosti v kazenski zadevi za kaznivo dejanje spolne zlorabe otroka, predstavlja informacijo, ki z namenom zanikanja, bistveno dopolnjujejo s strani medija predstavljeno informacijo.

12. Zakonsko določenim merilom za objavo popravka pa ne ustreza zahtevani popravek v delu, v katerem se je tožnik odzval na naslov članka „Spolno zlorabil ...“ in na zapis, da ga čaka postopek zaradi kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, da naj bi bil obtožen zlorabe petnajstletnice, v času, ko je bil njen učitelj. V popravku je navedel, „da ne drži, da naj bi bil obtožen spolne zlorabe petnajstletne učenke, kar piše v članku, da Kazenski zakonik govori o zlorabi položaja, ki naj bi pripeljala do intimnosti ter o osebi stari nad petnajst let. Tudi mlada ženska, ki naj bi bila domnevna žrtev (kar je sama sicer večkrat zanikala) in ki (nikoli) ni (bila) članica naše kongregacije, v času, ko naj bi se dejanje zgodilo, ni bila stara petnajst let, ampak več.“ V popravku torej po njegovem pravilno opredeljuje vsebino očitanega kaznivega dejanja, poudari, da ni šlo za petnajstletnico, in da mladostnica (domnevna žrtev) niti ni bila članica ...

13. Pritožbeno sodišče se ne strinja s prvostopenjskim, da je tožnik z navedbo, da ni obtožen spolne zlorabe, ampak, da kazenski zakonik govori o zlorabi položaja, ki naj bi pripeljala do intimnosti, bistveno dopolnjuje informacijo iz članka z namenom njenega zanikanja. Kot izhaja iz gornjega povzetka zapisa članka, je ta pravilno navedel zakonski naslov kaznivega dejanja (Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja)6 in hkrati uporabil tudi besedno zvezo spolna zloraba. Pritrditi je treba toženi stranki, da besedna zveza „spolna zloraba“ označuje večino kaznivih dejanj iz 19. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) z naslovom „Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost“. Gre za poljudno poimenovanje omenjenih kaznivih dejanj, izraz „spolna zloraba“ pa se v tem pomenu pojavlja tudi v znanstveni publicistiki.7 Tožnik v popravku tudi ni pravilno opredelil kaznivega dejanja Kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. KZ-1 v 1. odstavku 174. člena ne govori o zlorabi položaja, ki naj bi pripeljala do intimnosti, kot tožnik navaja v popravku, ampak da se kaznuje z zaporom, kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje. S tem delom popravka tožnik ni zanikal niti bistveno dopolnil navedb v članku z namenom spodbijanja. Prav tako tožnik zgolj z golim zanikanjem, da oškodovanka ni bila stara petnajst let, ampak več, ni uresničil obrambnega namena pravice do popravka. Iz določbe 2. odstavka 174. člena KZ-1 izhaja, da gre za kaznivo dejanje nad osebo, staro petnajst let in več (in manj od 18 let). Kaznivo dejanje z istimi znaki nad osebo, ki še ni stara petnajst let, je treba umestiti pod drugo kaznivo dejanje.8 Končno tožnik tudi z navedbo, da domnevna žrtev ni in ni bila članica „naše kongregacije“, ni ne zanikal, ne bistveno dopolnil navedbe, da naj bi šlo za njegovo učenko. Na to zgolj iz nečlanstva v verski kongregaciji ni mogoče sklepati. Pritrditi je torej treba pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje glede tega dela popravka napačno uporabilo določbo druge alineje 1. odstavka 31. člena ZMed.

14. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti praviloma vsi zakonski pogoji podani glede vseh posameznih delov iz zahtevanega popravka kot celote. Besedila ni mogoče „secirati“ na del, ki pojmu popravka ustreza in del, ki mu ne; če zakonskih meril ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, je treba zahtevek zavrniti. Urednik praviloma9 ne sme objaviti (v primeru spora pa sodišče ne sme naložiti objave) spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril.10

15. V obravnavani zadevi del popravka ne izpolnjuje opredeljenih zakonskih meril, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Sprememba izpodbijane odločitve je pogojevala tudi spremembo stroškovnega sklepa. Tožena stranka je v postopku uspela, zato ji je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 518,91 EUR. Navedeni znesek predstavlja strošek za sestavo odgovora na tožbo (300 točk), strošek nagrad za oba naroka (75 + 300 točk), poročilo stranki (20 točk), administrativne stroške (8,34 EUR) in DDV (93,57 EUR). Toženi stranki pa pripadajo tudi pritožbeni stroški v znesku 229,50 EUR (strošek sestave pritožbe 375 točk in administrativni stroški 4,50 EUR).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-95/09, Up 419/09 z dne 21. 10. 2010. 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2017, II Ips 85/2015, II Ips 176/2016, II Ips 154/2015 in druge. 3 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2015, II Ips 154/2015. 4 Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. 5 Primerjaj odločbo sodišča Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 507/2006. 6 174. člen Kazenskega zakonika (KZ-1). 7 Primerjaj „Spolne zlorabe mladih žensk v Nemčiji in Sloveniji“, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 56/2005/1, stran 29-32. 8 Spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let, 173. člen KZ-1. 9 Dopustni so zgolj pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja. 10 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 224/2018, II Ips 230/2013, II Ips 62/2013, II Ips 136/2013, II Ips 89/2018 in druge.