Jedro

Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 650.251,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila prva toženka in navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo. Drugi toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje škodo zaradi odstopa od pogodbe. Bistveno (in pritožbeno) sporno je, ali je med strankama prišlo do sklenitve ustne pogodbe o odkupu pogodbe z družbo A. d. o. o., predvsem, ali je imel B. B., ki se je po zatrjevanju tožeče stranke na njeni strani dogovarjal o sklenitvi spornega posla, pooblastilo takratne zakonite zastopnice tožeče stranke C. C. za sklenitev posla. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da B. B. takega pooblastila ni imel, saj je bil oseba, ki se je pri tožeči stranki sicer vsebinsko vse dogovarjal, dokazni postopek pa je nedvomno pokazal, da je bila edina pooblaščena za sklepanje poslov takratna zakonita zastopnica tožeče stranke, ki pa je izrecno izpovedala, da B. B. ni podala nobenega pooblastila. Tožeča stranka po zaključku sodišča prve stopnje z ničemer ni izkazala obstoja pooblastila B. B. za sklepanje poslov v imenu tožeče stranke, prav tako pa ni niti zatrjevala, še manj dokazala, da bi C. C. zatrjevano sklenitev ustne pogodbe pozneje kadarkoli odobrila (73. člen OZ). Ker tožeča stranka ni izkazala sklenitve ustne pogodbe s toženo stranko, ji zatrjevana premoženjska škoda v višini pričakovane kupnine iz prodaje pogodbe v posledici krivdnega ravnanja tožene stranke ni nastala. Prav tako ni upravičena do povrnitve stroškov (ki jih niti ni konkretizirano uveljavljala), ki bi ji nastali v zvezi z dalj časa trajajočimi pogajanji, pri čemer pogajanja (niti poštena niti nepoštena) k sklenitvi pogodbe ne zavezujejo, izpolnitveni interes (nobene od strank) pa med pogajanji ni pravno varovan. Prav tako po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka ni upravičena do povrnitve dobička, ki bi ga dosegla na podlagi pogodbe, ki bi jo (morebiti) sklenila z drugo osebo, pa je od pogajanj s to osebo odstopila, ker je menila, da bodo pogajanja z nepošteno stranko uspešna, saj je tveganje neuspešnih pogajanj običajno poslovno tveganje.

6. Tožeča stranka zaključke sodišča prve stopnje primarno izpodbija z navedbami, da bi sodišče v dokaznem postopku moralo zaslišati B. B. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da navedene priče ni zaslišalo, ker tožeča stranka (kljub opozorilom tožene stranke med celotnim postopkom na prvi stopnji) ni konkretizirala temelja povezave med njim in tožečo stranko oziroma njegove konkretne vloge. Navajala je zgolj to, da je bil B. B. pooblaščena oseba tožeče stranke, ne da bi pojasnila pravno podlago tega pooblastila ter konkretno kdo, kdaj in na kakšen način naj bi ga pooblastil za sklepanje poslov v imenu (in za račun) tožeče stranke.

7. Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.

8. Ne gre spregledati niti tega, da je tožeča stranka med postopkom na prvi stopnji spreminjala navedbe glede statusa B. B. in svojih trditev niti v pritožbi ni razjasnila. V postopku na prvi stopnji je v zvezi s položajem B. B. navajala, da je bil „zastopnik družbe“, „predstavnik družbe“, „pooblaščenec“, v pritožbi pa še, da bi mu pooblastilo lahko podelil nekdo, katerega je pred tem za to pooblastila C. C., lahko bi imel pooblastilo že iz obdobja, preden je bila C. C. imenovana za direktorico, lahko pa bi bil tudi pooblaščenec po zaposlitvi. Ničesar od navedenega ne pojasnjuje povezave tožeče stranke in B. B., še manj, da je slednji imel pooblastilo za sklenitev domnevnega posla. Prav tako ni nobene materialnopravne podlage za pritožbeno sklepanje, da naj bi tožeča stranka pooblastilo za sklepanje posla naknadno odobrila z vložitvijo tožbe (73. člen OZ), navedbe, da je B. B. pooblastilo obsegalo vodenje in sklepanje poslov, da je bilo dano ustno in da ga je dala C. C. (kar je slednja izrecno zanikala), pa so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). C. C. je jasno povedala, da kot edina zakonita zastopnica tožeče stranke B. B. ni podelila nikakršnega pooblastila (ne ustnega ne pisnega) in tega pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Izpoved C. C. je jasna in prepričljiva, v celoti pa jo potrjuje tudi pričevanje D. D. Priča je zaposlena pri tožeči stranki, na njeno izpoved pa se večkrat sklicuje (in jo sicer povsem izven konteksta interpretira) celo tožeča stranka v svojih pritožbenih navedbah. Zato višje sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, ki C. C. deloma celo poskušajo diskreditirati, še manj navedb, ki za potrebe pritožbe spreminjajo njeno izpoved. Za odločitev so tudi povsem nerelevantne pritožbene navedbe, da je bil B. B. višje rangiran od C. C., da ga je sama štela za „nekakšnega lastnika“ in da ji je bila poznana organizacijska struktura pri tožeči stranki. Ničesar od navedenega namreč ne izpodbija prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da C. C. B. B. ni podelila nikakršnega pooblastila za sklepanje zatrjevanega posla, prav tako pa v ničemer ne pojasnjuje, kdo in kdaj naj bi mu takšno pooblastilo dal. Odveč in neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je (zgolj) zato, ker B. B. ni zaslišalo, podan dvom v njegovo nepristranskost. 9. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da se je zmotno ukvarjalo s povračilom škode zaradi nepoštenih pogajanj, čeprav tožeča stranka vtoževani znesek zahteva zaradi nerealizirane ustno sklenjene pogodbe. Tožeča stranka je do naroka 23.11.2021 zatrjevala, da ustna pogodba ni bila sklenjena, saj je trdila, da ravnanje tožene stranke predstavlja nepošten odstop od pogajanj oziroma, da je tožena stranka enostransko odstopila od pogajanj, ne da bi za to navedla utemeljen razlog. Tožbeni zahtevek je sprva izrecno utemeljevala na 20. členu OZ in šele v nadaljevanju postopka spremenila trditveno podlago, zaradi česar je sodišče prve stopnje njene navedbe pravilno presojalo tudi na tej podlagi.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na elektronska ter SMS sporočila, tožeča stranka v ničemer ni konkretizirala, pač pa je navedla le, da korespondenca ni relevantna. Višje sodišče se zato zaradi pomanjkljivih pritožbenih navedb do njih ne opredeljuje.

11. Glede na navedeno višje sodišče v celoti pritrjuje jasni, pregledni in logični obrazložitvi sodišča prve stopnje. Njegova dokazna ocena, ki ne temelji le na verodostojnosti prič, pač pa predvsem na vsebini njihovih izpovedb in na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka sklenitve pogodbe ni dokazala, je zgrajena na pravilno izvedenem dokaznem postopku, sama dokazna ocena pa je prepričljiva in jo je mogoče preizkusiti. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.