Jedro

Pri odločanju o tem, kdo od razvezanih zakoncev ostane v stanovanju, se upoštevajo stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok ali drugih oseb, če skupaj živijo ter druge okoliščine primera. Sodišče je za te okoliščine pravilno štelo: premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema. Primerjava vseh okoliščin primera pokaže, da je predlagateljica izkazala večje potrebe po dodelitvi najemniškega stanovanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 10. 2019 za najemnico stanovanja v stanovanjski hiši ..., na A., določilo predlagateljico. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se izseli v roku 90 dni. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2. S sklepom z dne 11. 12. 2019 je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in mu odredilo, da jo lahko plača v roku šestih mesecev.

3. Proti sklepu o določitvi najemnice stanovanja, in sicer predlagateljice, se pritožuje nasprotni udeleženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V stanovanju, ki je trisobno, bivata na podlagi najemne pogodbe. Najemna pogodba je bila sklenjena med pritožnikom in Občino A., kot uporabniki pa so bili navedeni tudi predlagateljica in trije otroci. Po razvezi pa tam bivata sama. Predlagateljica je zaposlena, do upokojitve ji manjkata še dve leti. Pritožnik pa se je upokojil že septembra 2013 invalidsko in nima svojega nepremičnega premoženja, prihrankov in ne osebnega avtomobila. Stranki imata v Bosni v kraju B. stanovanjsko hišo, ki še ni v celoti zgrajena in nima ogrevanja. V Bosni je zato največ mesec dni. V stanovanju pa živita pretežno vsak v svoji sobi, skupaj pa uporabljata skupne prostore. Sobi imata zaklenjeni. Takšen način uporabe je več let. Med njima ne tečejo kakšni postopki zaradi nasilja. Odločitev bi bila razumljiva, če bi šlo za enosobno stanovanje, na pa za trisobno. Sodišče je zavrnilo vse predlagane dokaze, zato dejansko stanje ni razčiščeno. Sodišče ni upoštevalo, da je slabega finančnega stanja in prejema le invalidsko pokojnino, ki je nižja od plače predlagateljice. Ni upoštevalo njegovih zdravstvenih težav. Osebnega zdravnika ima v Zdravstvenem domu A. in ta mu večkrat napiše napotnico za pregled pri specialistih, zato ni pravilen sklep, da ima predlagateljica večji interes bivati v predmetnem stanovanju. V B. ni zdravstvenega doma, saj je oddaljen več kot 10 km, on pa nima avtomobila. Na A. ima bančni račun, kamor prejema pokojnino. Predlagateljičino materialno stanje je bistveno boljše od njegovega. Ukvarja se z vnuki, zatrjuje, da jih ima v varstvu v stanovanju. Vsa leta je prispeval k skupnim stroškom. V zadnjem času pa plačuje preko trajnika na bančnem računu najemnino, predlagateljica pa mu vrača razliko. Želi, da uspešno organizirano sobivanje v stanovanju ostane. Na Občini A. je podal prošnjo za rešitev zadeve, vendar so ga zavrnili. Predlagateljica pa se je za določeno obdobje preselila k hčerki in pri njej bivala.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlaga zavrnitev. Nasprotni udeleženec ravna samovoljno in brezkompromisno, predlagateljica pa se mu samo umika, čisti in pospravlja. Težave pri uporabi skupnih prostorov so bile. Skupno življenje je neznosno in nesprejemljivo. Kupnino za stanovanje, ki ga je prodal brez predlagateljice, je v celoti zadržal. Prepovedal je vpogled v svoj zdravstveni karton in ni ugotoviti, da bi imel kakšne zdravstvene težave, pač pa je predlagateljica upokojena za štiri ure invalidsko. Večino časa je nasprotni udeleženec v hiši v B. v Bosni.

5. Proti sklepu o taksni zavrnitvi se pritožuje nasprotni udeleženec in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče je utemeljilo svojo obrazložitev, ker ima še nepremičnino na naslovu H. To je prodal in o tem predlaga dokazila. Pogodba je sklenjena 7. 12. 2015, le vpis v zemljiško knjigo še ni bil zaključen. Pred prodajo stanovanja na H. je bil obremenjen s posojilom, zato je moral stanovanje prodati. V prošnji ni ničesar zamolčal, saj ni lastnik tega stanovanja.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu z dne 11. 12. 2019:

7. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo predlog pritožnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, pod točko II izreka pa mu odobrilo obročno odplačevanje na šest mesecev. Pravilno je ugotovilo, da je pravna podlaga za rešitev te zadeve 11. člen ZST-1. Do oprostitve celotne sodne takse je upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Ta pa v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj ne bi brez škode za svoje socialno stanje in stanje svoje družine, zmogla stroškov sodnega postopka. Po 14. členu pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnopravnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. 8. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožnik prejema pokojnino 530,57 EUR in varstveni dodatek v znesku 55,99 EUR. Na banki ima tri račune, na prvem ima minus 1.316,96 EUR, na drugem ima plus 1,90 EUR in na tretjem 370,00 EUR. Sam je povedal, da je lastnik nedokončane stanovanjske hiše v Bosni v vrednosti 15.000,00 EUR.

9. Zmotno je sicer sodišče štelo, da je še lastnik stanovanja na naslovu H. ki je po podatkih geodetske uprave bilo vredno 35.582,00 EUR. Zaslišan kot stranka, in v pritožbi to ponovi, je navajal, da je to stanovanje prodal. Vendar je tudi v pritožbi priznal, da je ta denar porabil za plačilo kredita.

10. Tudi brez stanovanja na naslovu H., ima pritožnik dovolj sredstev, da plača sodno takso za pritožbo, ki znaša 32,00 EUR. Sodišče mu je še odobrilo plačilo na šest mesecev, kar pomeni, da bo mesečno plačeval 3,83 EUR. Glede na njegove prihodke, to ni takšen znesek, ki bi pomenil, da je lahko njegovo preživljanje ogroženo. Pritožnik ne preživlja družinskih članov. Tako se izkaže, da je na ugotovljeno dejansko stanje (tudi brez stanovanja, ki ga je vmes prodal), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo ZST-1 in mu odobrilo obročno odplačevanje sodne takse. Procesnih napak med postopkom, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bilo zaslediti. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti.

O pritožbi proti sklepu z dne 3. 10. 2019:

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na določbo 110. člena SZ-1. Sodišče je pravilno zapisalo, da se pri odločanju o tem, kdo od razvezanih zakoncev ostane v stanovanju, upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok ali drugih oseb, če skupaj živijo ter druge okoliščine primera. Sodišče je pri tem pravilno štelo za te okoliščine: njuno premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema.

12. Pritožnik meni, da sodišče ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja. Ta očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe pravdni stranki invalida, s tem da je predlagateljica tretje stopnje, pritožnik pa druge stopnje. Nasprotni udeleženec se je protivil predlaganim dokazom in sicer pribavi zdravstvenega kartona in navajal, da gre za varovanje osebnih podatkov. Tudi predlaganim pričam je nasprotoval, ker so v medsebojnih sporih, otroci pa da sledijo v odnosih predlagateljici oziroma materi. Predlagateljica je med drugim predlagala, da se pri osebnem zdravniku poizve, kdaj je bil pri zdravniku v letih 2018 in 2019, vendar se je pritožnik temu protivil (list. št. 16). Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da je sodišče določene dokaze zavrnilo, vendar ne pove, na katere dokaze meri in kaj bi ti dokazi pripomogli k rešitvi sporne zadeve. Zato ni pravilen očitek sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagateljica ne more priti do drugega stanovanja oziroma nima drugih možnosti; pritožnik pa je velik del leta v Bosni. Sodišče je pribavilo podatke od upravnika stavbe in ugotovilo, da je v stanovanju prijavljena le predlagateljica in da za nasprotnega udeleženca ne plačujejo stroškov. Zato ni verjelo navedbam nasprotnega udeleženca, da je le en mesec v Bosni; verjelo je predlagateljici, da je večino leta v Bosni in da pride le tri zimske mesece na A. 14. Nasprotni udeleženec nadalje trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je predlagateljica zaposlena in ima boljše finančno stanje. Sodišče je primerjalo dohodke obeh in ugotovilo, da so dohodki predlagateljice le nekoliko višji (ima 800,00 EUR plače, nasprotni udeleženec pa 530,00 EUR pokojnine in 55,99 EUR varstvenega dodatka). Tako se izkaže, da so predlagateljičini prihodki za približno 200,00 EUR višji, vendar je tudi ona pred upokojitvijo in invalid tretje stopnje. Tudi ob upoštevanju njenih prihrankov na banki, to ne pomeni, da je njeno materialno stanje bistveno boljše od njegovega, saj pritožnik biva skoraj devet mesecev v Bosni v hiši. Pritožnik navaja, da v B. ni zdravstvenega doma in da je ta oddaljen 10 km in da so prevozna sredstva slaba. Ker ni dovolil vpogleda v zdravstveni karton, sodišče ni moglo ugotoviti ali res nujno rabi zdravnika na A., ali pa hodi k zdravniku v času, ko je v Bosni. Zato teh navedb ni mogoče preveriti. Sicer pa bo moral pritožnik na A., če želi še tja prihajati, najti kakšno sobo, ki si jo bo lahko plačal iz svoje sicer res skromne pokojnine. Sicer pa je sodišče prve stopnje štelo, da bo bival tako kot sedaj, to je v kraju B. 15. Za pritožnika je še pomembno, da se predlagateljica razume s hčerko in da so vnuki kdaj v stanovanju. Na to je treba odgovoriti, da tega dejstva ni mogoče šteti predlagateljici v slabo. Tudi če se je v določenem obdobju umaknila k hčerki (izpovedala je, da zaradi slabih odnosov s pritožnikom), to ne pomeni, da stanovanja ne rabi več. Tako je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo vse okoliščine primera in ugotovilo, da je za najemnico treba določiti predlagateljico. Dejstvo, da gre za trisobno stanovanje, ne vpliva na rešitev te zadeve. Po določbi 110. člena SZ-1 ni pravno pomembno dejstvo, da je stanovanje trisobno. Treba je tudi ugotoviti, da si predlagatelj pravzaprav ne želi spremembe stanja in si želi, da ostaneta oba v stanovanju in da se takšno življenje nadaljuje. Vendar po zakonu in po navedbah predlagateljice ne more sodišče prisiliti predlagateljice, da vztraja v tem načinu življenja, če so za njo razmere takšne, da ne more več živeti z nasprotnim udeležencem v istem stanovanju, pa čeprav imata sobi zaklenjeni.

16. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 36. členom ZNP).