Jedro

Že na podlagi prosilčeve vloge in nato podatkov, dobljenih v pospešenem postopku, je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) sledilo utemeljitvi tožene stranke v delu, v katerem ugotavlja, da je treba prošnjo tožnika za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno, ker iz njegove prošnje izhaja, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. del 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil). Sodišče prve stopnje pa je še navedlo, da podatki v upravnih spisih vzbujajo resen dvom o verodostojnosti njegove izpovedbe, da je v izvorni državi preganjan. Sam je navedel, da je bil večkrat legalno v Sloveniji, sedaj pa je zaradi pritiskov srbskih nacionalistov moral zbežati v Slovenijo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Vztraja pri svoji trditvi, da je bil preganjen v izvorni državi in sicer s strani službe državne varnosti in nekega policista, zato tudi ni možno pričakovati, da bi bil deležen učinkovite zaščite s strani policije. Grožnje zoper njega so že začeli uresničevati in je zato moral nemudoma zapustiti BiH, ne da bi si tokrat uspel urediti dovoljenje za začasno prebivanje, čeprav izpolnjuje vse pogoje. Organ odločanja, ki ga veže načelo materialne resnice, bi ga moral zaslišati in po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari ter v ta namen priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožnik je tudi pojasnil, da je poročen s slovensko državljanko, da je oče dveh otrok, slovenskih državljanov, da živi v Sloveniji že nekaj let, da je bil aktiven udeleženec v vojni v Republiki Srbski in da so ga ob njegovih zadnjih obiskih v BiH, ko si je urejal dokumente za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje v Sloveniji, poskušali srbski ekstremisti, ki želijo etnično čisto Republiko Srbsko, vključiti v njihove vrste. Ker se ekstremistom ni pridružil, so mu začeli groziti in so celo fizično obračunali z njim. Zato je nemudoma zapustil BiH, dovoljenje za prebivanje, ki bi ga sicer po ženi lahko dobil, pa zaradi nujnosti ni mogel pridobiti.

Vrnitev v BiH bi resno ogrozila njegovo osebno varnost in zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v izvorni državi ni bil preganjan. Njegova prisilna vrnitev v izvorno državo bi pomenila tudi kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka lahko že iz same tožnikove prošnje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji utemeljeno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, svojo odločitev pa je v pospešenem postopku obrazložila z razlogi, katerim je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS tudi po stališču pritožbenega sodišča lahko sledilo in v izogib ponavljanju razlogov ni ponavljalo. Tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, namreč, da je na podlagi podatkov v upravnih spisih prišlo do prepričanja o neverodostojnosti tožnikovih izjav, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno. Tožnikova izjava ob podaji prošnje in podatki v upravnih spisih, ki jih je pridobila tožena stranka v postopku, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na neverodostojnost tožnikovih izjav o preganjanju v izvorni državi.Zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Zavrniti je treba tudi pritožbeni ugovor, da je bilo tožniku z odreditvijo zapustitve Republike Slovenije poseženo v njegove temeljne človekove pravice - načelo nevračanja. Načelo nevračanja pomeni, da ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Tega pa, kot je že bilo navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal in zato ne obstajajo razlogi, da se pravnomočna sodba o zavrnitvi prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji ne bi tudi izvršila z vrnitvijo tožnika v izvorno državo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.