Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je toženka, s tem ko je zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše, tožniku onemogočila pred tem nemoten dostop in ga pri tem motila v izvrševanju njegove soposesti stanovanjske hiše, ki jo je do takrat izvrševal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu o motenju posesti (I.) odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vgraditi na glavnih vhodnih vratih stanovanjske hiše na naslovu ..., ki leži na nepremičnini s parc. št. 756/1 k.o. ..., ključavnico, ki je bila vgrajena pred zamenjavo ključavnice 8. oktobra 2021, ali pa tožeči stranki izročiti ključe nove ključavnice in ji omogočiti nemoten vstop v stanovanjsko hišo na naslovu ..., ki leži na nepremičnini s parc. št. 756/1 k.o. ..., in nemoteno posest stanovanjske hiše na naslovu ..., ki leži na nepremičnini s parc. št. 756/1 k.o. ...; (II.) odločilo, da se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke na stanovanjski hiši na naslovu ..., ki leži na nepremičnini parc. št. 756/1 k.o. ..., zlasti se ji prepoveduje, da bi zamenjala ključavnico na glavnem vhodu v stanovanjsko hišo na naslovu ..., ki leži na nepremičnini s parc. št. 756/1 k.o. ...; in (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 851,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Toženka meni, da je sklep sodišča o motenju posesti povsem nepotreben, saj nobena ključavnica kot taka ni bila zamenjana, ampak je bila spremenjena le koda, pa še to samo za ena notranja vrata, medtem ko je dostop do hiše povsem tak, kot je bil v preteklosti. Glede na to tožnik še vedno lahko dostopa do stanovanjske hiše nemoteno, v kolikor to želi, in tam opravlja razna dela, kot to navaja v tožbi, čeprav v resnici tam nikoli ni sam ničesar opravljal ali tam stanoval. Koda notranjih vrat je bila spremenjena zaradi osebne varnosti toženke, ki sedaj tam živi in jo bo lahko dobil tudi tožnik, če bo tudi sam hotel živeti v hiši na tem naslovu. Ni pa mogoče, da bo sam po svoji volji tja pošiljal druge ljudi in preko kode za daljinsko upravljanje omogočal dostop komurkoli in kadarkoli. Za toženko je namreč povsem nesprejemljivo, da lahko po hiši hodi kdorkoli, ki ga tja pošlje tožnik, ali da tam opravlja neka dela brez ustreznega nadzora, saj se tudi prej sam objekt nikoli ni uporabljal tako, da lahko vsak pride kadar hoče in tam opravlja neke svoje privatne dejavnosti. Če bo tožnik hotel, bo za svojo uporabo lahko dobil varnostno kodo in bo za sebe tudi lahko uporabljal samo hišo kot tudi svoje stvari, za katere navaja, da so odtujene, kar seveda ni res in so še vedno v garaži. Sodišče je takšnemu nejasnemu ravnanju in zavajanju tožnika o motenju posesti v celoti nekritično sledilo. Prav tako ni jasno, v čem je bilo ravnanje toženke protipravno in samovoljno, kot to navaja sodišče in zahteva od toženke, da tudi v bodoče naj ne posega v posest tožnika na nepremičnini. Toženka tudi ni v ničemer spreminjala dosedanjega načina uporabe nepremičnine, kot to navaja tožnik, razen da se je sama preselila v nepremičnino in sedaj tam živi, kar pa ni prepovedano, še zlasti ker je še vedno lastnica te hiše in ima pravico, da se tja tudi preseli in nepremičnino sama tudi uporablja ne glede na želje tožnika. Glede na vse navedeno toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča v celoti razveljavi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter toženi stranki v plačilo naloži stroške tožeče stranke, ki so ji nastali s pritožbenim postopkom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavni zadevi predstavljajo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o varstvu posesti. Posest je skladno s 24. členom SPZ neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Po 25. členu SPZ posest lahko izvršuje več oseb skupaj, tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je potrebno zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. člen SPZ). SPZ v 34. členu določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. 35. čl. SPZ glede varstva posesti med več posestniki določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno dejanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti pravilno, v skladu s 426. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), omejilo samo na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. V tem členu je namreč izrecno določeno, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo: - da toženka ni prerekala tožbenih trditev, da je bila ključavnica na stanovanjski hiši na naslovu ... (v nadaljevanju: stanovanjska hiša) dne 8. 10. 2021 zamenjana in da je to storila toženka, zato se ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štejejo za priznana; - da je tožnik do 8. 10. 2021 na stanovanjski hiši nemoteno izvrševal posest oziroma soposest in da ni utemeljen toženkin ugovor, da je tožnik posest na stanovanjski hiši izvrševal zgolj in izključno z dovoljenjem toženke ali po njenem naročilu; - da toženka trditev o načinu tožnikovega izvrševanja soposesti ni prerekala.

7. Nedopustne so pritožbene navedbe toženke: (-) da nobena ključavnica kot taka ni bila zamenjana, ampak je bila spremenjena le koda, pa še to samo za ena notranja vrata, medtem ko je dostop do hiše povsem tak, kot je bil v preteklosti; (-) da glede na to tožnik še vedno lahko dostopa do stanovanjske hiše nemoteno, v kolikor to želi, in tam opravlja razna dela, kot to navaja v tožbi, čeprav v resnici tam nikoli ni sam ničesar opravljal ali tam stanoval; (-) da je bila koda notranjih vrat spremenjena zaradi osebne varnosti toženke, ki sedaj tam živi in jo bo lahko dobil tudi tožnik, če bo tudi sam hotel živeti v hiši na tem naslovu; (-) da če bo tožnik hotel, bo za svojo uporabo lahko dobil varnostno kodo in bo za sebe tudi lahko uporabljal samo hišo kot tudi svoje stvari. Ta dejstva namreč toženka podaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne zatrjuje in tudi ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neupošteven njen sklep, da je iz razlogov navedenih dejstev sklep sodišča o motenju posesti povsem nepotreben.

8. Glede na zgoraj obrazložena pravnorelevantna dejstva, ki jih mora sodišče ugotovitvi v sporu o motenju posesti, pa so nepomembne pritožbene navedbe, da je za toženko nesprejemljivo, da lahko po hiši hodi kdorkoli, ki ga tja pošlje tožnik, ali da tam opravlja neka dela brez ustreznega nadzora. Pritožbeno sodišče jih zato v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je toženka, s tem ko je zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše, tožniku onemogočila pred tem nemoten dostop in ga pri tem motila v izvrševanju njegove soposesti stanovanjske hiše, ki jo je do takrat izvrševal. Glede izvrševanja posesti se je sodišče povsem upravičeno oprlo na vsebino izjave priče A. A. in tožnikovo izpovedbo. Pritožbeno sodišče pa poudarja še to, da je sodišče prve stopnje v 4. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da toženka ni prerekala trditev, v dokaz katerih je tožnik predlagal zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E., zaradi česar je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Te trditve, ki jih je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi, pa so trditve o tožnikovem izvrševanju posesti na stanovanjski hiši (na način, kot je opisal v VI. točki te vloge). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta pravdni stranki, ki sta bili v zunajzakonski skupnosti že dlje časa, brez dvoma na stanovanjski hiši skupaj izvrševali soposest in da je na dotedanji način tožnik to soposest izvrševal nemoteno. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožniku, da je stanovanjsko hišo urejal, na njej delal, najemal delavce in jim tudi plačal, da je tam preživljal svoj prosti čas, se družil s prijatelji za rojstne dneve in podobno; tam so tudi vnukinje preživljale počitnice, bili so skupaj, tam ima še vedno svoje osebne stvari. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče nejasnemu ravnanju in zavajanju tožnika o motenju posesti v celoti nekritično sledilo in izdalo sklep o domnevnem motenju posesti tožnika na nepremičnini, ker da nima več dostopa do nepremičnine in ne more izvajati svoje posesti.

10. Ne drži pritožbena navedba, da prav tako ni jasno, v čem je bilo ravnanje toženke protipravno in samovoljno. Dokazni postopek je pokazal, da je toženka, s tem ko je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanjske hiše (in tožniku ni izročila ključa nove ključavnice, kar pritožbeno ni sporno), spremenila dotedanji način uporabe stanovanjske hiše, saj tožnik na dotedanji način (torej na način, da je v stanovanjsko hišo vstopil s ključem, ki ga je pred motilnim ravnanjem imel in ki je omogočal, da se je ključavnica odklenila) stanovanjske hiše ni več mogel imeti v soposesti, ker mu je že dostop vanjo preprečevala zamenjana ključavnica. Toženka kot soposestnica nepremičnine za takšno ravnanje (zamenjava ključavnice) ni imela nobene pravne podlage, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je bilo to ravnanje samovoljno. Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da toženka ni v ničemer spreminjala dotedanjega načina uporabe stanovanjske hiše, razen da se je sama preselila vanjo in sedaj tam živi in jo tudi sama uporablja ne glede na želje tožnika.

11. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno, skladno z določbo 34. člena SPZ, toženki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja na način, kot je povzeto že v 1. točki te obrazložitve, in toženki v bodoče prepovedalo toženki posegati v tožnikovo posest na stanovanjski hiši, zlasti ji prepovedalo, da bi zamenjala ključavnico na glavnem vhodu v to stanovanjsko hišo. 12. Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške , tožniku, ki se je v odgovoru na pritožbo konkretizirano opredelil do pritožbenih navedb, zaradi česar so priglašeni stroški njegove vloge potrebni pravdni stroški, pa je dolžna povrniti 280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 12. člena OT), skupaj tako 280,00 EUR. Ni pa priznalo priglašenega stroška konference s stranko, ker je ta storitev zajeta že v storitvi sestave odgovora na pritožbo. Toženka je tako dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).