Jedro

Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 30. 1. 2023 odpravilo v 1. točki izreka. Odločbo št. ... z dne 12. 10. 2022 je odpravilo in tožniku priznalo nadomestilo med začasno nezmožnostjo za delo za mesece maj, junij, julij, avgust in september 2022. Odločbo št. ... z dne 27. 3. 2023 je odpravilo v 1. točki izreka. Odločbo št. ... z dne 1. 3. 2023 je odpravilo v delu zavrnitve zahteve za izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 10. 2022 do 14. 10. 2022, od 16. 11. 2022 do 30. 11. 2022 in od 1. 12. 2022 do 5. 12. 2022 in tožniku priznalo nadomestilo med začasno nezmožnostjo za delo v obdobjih od 1. 10. 2022 do 14. 10. 2022, od 16. 11. 2022 do 30. 11. 2022 in od 1. 12. 2022 do 5. 12. 2022 (I. in II. točka izreka). V preostalem (na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 1. 3. 2023 v delu zavrnitve izplačila nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 15. 10. 2022 do 15. 11. 2022 in na priznanje nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo v obdobju od 15. 10. 2022 do 15. 11. 2022 ter na odpravo odločbe št. ... z dne 30. 1. 2023 v 2. in 3. točki izreka in na odpravo odločbe št. ... z dne 27. 3. 2023 v 2. in 3. točki izreka ter na povrnitev stroškov predsodnega upravnega postopka) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške je toženec dolžan nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da v kolikor bi tožnik, ki je prestajal hišni zapor, dejansko želel opravljati svoje delo, bi že ob začetku prestajanja hišnega zapora zaprosil za dovoljenje. Očitno je, da tožnik ni imel namena opravljati svojega dela. Tudi če je bil tožnik ob nastopu prestajanja hišnega zapora začasno nezmožen za delo, bi moral zaprositi za dovoljenje za delo izven kraja prestajanja hišnega zapora, v kolikor je imel namen, da po končanem bolniškem staležu prične z opravljanjem dela. Po stališču toženca čakanje na zaključek bolniškega staleža ni sprejemljivo. Sodišče bi dovolilnico, kljub bolniškemu staležu, lahko izdalo. Tožnik dovoljenja za delo ni zahteval niti v času, ko je bil delno začasno nezmožen za delo v trajanju po štiri ure dnevno, kar kaže na njegovo neaktivnost v smislu opravljanja svojega dela. Po mnenju toženca je bilo ravno prestajanje hišnega zapora edini razlog za to, da tožnik ni opravljal svojega dela. Posledično pa ni upravičen do izplačila nadomestila plače. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu kot neutemeljen v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Ponovno navaja, da ni delal zaradi bolezni. V kolikor pa bi svoje delo lahko opravljal, pa bi zaprosil sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovolilnice za oddaljitev iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 30. 1. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 10. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za mesece maj, junij, julij, avgust in september 2022. Nadalje je presojalo dokončno odločbo z dne 27. 3. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 1. 3. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za mesece oktober, november in delno december 2022. 7. V zadevi je sporno vprašanje, ali je bil tožnik v spornih obdobjih upravičen do izplačila nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik. V času od 1. 5. 2022 do 5. 12. 2022 je prestajal hišni zapor. Tožnik je bil od 2. 12. 2021 dalje v polnem bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela, enako tudi v obdobju od 1. 1. 2022 do 21. 12. 2022, razen v obdobju od 15. 10. 2022 do 15. 11. 2022 je bil začasno nezmožen za delo po štiri ure dnevno.

9. Toženec je zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo zavrnil iz razloga, ker tožnik, ki mu je bila izrečena zaporna kazen 9 mesecev zapora, ki se izvršuje s hišnim zaporom, ni zaprosil za dovolilnico za odhod iz prostora izvrševanja hišnega zapora za opravljanje dela. Po mnenju toženca tožnik s tem ni izkazal namena, da bi opravljal delo (oziroma dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan). Posledično po mnenju toženca ni upravičen do priznanja pravice do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo.

10. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ).2 Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Sodišče prve stopnje tudi pravilno razloguje, da samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža. 11. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo, od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.

12. Glede pritožbenih navedb, da tožnik tudi kasneje, ko je bil začasno nezmožen za delo po štiri ure dnevno, ni zaprosil za izdajo dovolilnice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje omenjeno upoštevalo pri svoji odločitvi. Zavrnilo je namreč njegov tožbeni zahtevek za priznanje nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo za obdobje, ko je bilo ugotovljeno, da je zmožen opravljati svoje delo oziroma dejavnost po štiri ure dnevno.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na pritožbeno odločitev.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo s spremembami.