Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kontrolor na igralnih avtomatih. Ravnanje tožnice, ko je vzela predmet gosta (neuporabljeno žensko majico) in si jo prisvojila, kljub temu da jo je po pozivu takoj vrnila, je šteti za naklepno ravnanje, s katerim je hudo kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od 8. 5. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom vseh mesečnih plač, od zneskov obračunati in plačati prispevke in davke in izplačati neto plače z zapadlostjo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tudi vpisati v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije“ (točka I izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V konkretnem primeru je sporno ali gre za tak primer, ki rezultira v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali za lahkomiselno dejanje. Ocena sodišča prve stopnje glede tega, ali je mogoče kljub vsemu delovno razmerje nadaljevati, je po mnenju tožnice preveč subjektivna in zaobhaja interese strank pogodbe o zaposlitvi v celoti. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da tožena stranka pisnih navodil o ravnanju z izgubljenimi predmeti res ni imela, po prepričanju sodišča pa so zaposleni vedeli, kako v takih primerih ravnati, poleg tega pa sodišče ugotavlja, da so zaposleni glede izgubljenih predmetov tudi ravnali na podoben način. Zaključki sodišča so protispisni. Pri toženi stranki ni bilo nobenih navodil niti ustaljenih načinov ravnanja. Vrečka se je nahajala na recepciji in nihče ni ukrenil ničesar. Tožnica v skoraj 7 letni praksi v podjetju, kjer je imela vsakodnevno opravka z velikimi količinami denarja, ni zagrešila ničesar takega, kar bi ji bilo možno očitati. Izredna odpoved ji je bila podana kot najstrožji možni ukrep na podlagi enega samega dogodka, ko si je prilastila majico, za katero je zmotno mislila, da nima lastnika in bo romala v koš. Ne držijo razlogi, da bi dejanje tožnice škodovalo dejavnosti tožene stranke. Podjetje tudi ni utrpelo hujših posledic, sporni gost pa je v preteklosti že imel prepoved vstopa v casino. Na konkretnem primeru je razvidno, da zaposleni sploh niso vedeli kako ravnati z izgubljenimi stvarmi oziroma so delovali vsak malo po svoje ali pa niso naredili ničesar, tako kot v tem primeru, ko je gost na recepciji pozabil na vrečko. Več receptorjev, ki bi morali javiti pozabljeno vrečko nadrejenim je imelo dosti časa in možnosti to storiti, vendar pa tega nihče ni storil. Tožnica tistega večera, ko je gost pozabil vrečko ni bila v službi. Neverodostojne so izpovedi direktorja A.A. in priče B.B.. Direktor je izpovedoval o določenem redu v hiši, kar je najprej naznanitev najdenega predmeta nadrejenemu. Zaposleni se opisanega „hišnega reda“ niso posluževali. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe in navaja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnica ne izpostavlja, v čem naj bi prišlo do bistvenih kršitev. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

V skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

Tožena stranka je tožnici 20. 5. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici očitala, da si je v času od 16. 4. 2013 do 28. 4. 2013 neupravičeno prisvojila žensko majico, ki je bila v lasti gosta, ki se je 28. 4. 2013 vrnil v prostore tožene stranke in zahteval vrnitev stvari, ki jih je pozabil 16. 4. 2013. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved pravočasna, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora, da je tožnica kršitev, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi storila in dejanje tudi priznala in da je glede na sporno ravnanje tožnice tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so bila pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem prekršila pogodbeno obveznost, ker je bila poleg dolžnosti opravljanja dela vestno, strokovno, odgovorno, dolžna tudi skrbeti za poslovne interese delodajalca. Ravnanje tožnice, ko je vzela predmet gosta (neuporabljeno žensko majico) in si jo prisvojila, kljub temu, da jo je po pozivu takoj vrnila, šteti za naklepno ravnanje, s katerim je hudo kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno navajanje, da tožena stranka ni imela pisnih navodil o ravnanju z izgubljenimi predmeti ne pomeni, da pri toženi stranki niso obstajala nenapisana pravila ravnanja v primeru izgubljenih predmetov. Zaslišane priče so skladno izpovedale kakšno je bilo ravnanje v primeru izgubljenih predmetov. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnici dokazana očitana kršitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prehud ukrep. Ravnanje tožnice vsekakor pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti, kot je to ugotovila že tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega pa nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni bilo možno do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke do tožnice je izredno pomembna okoliščina, zato je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bo z njo nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Ravnanje tožnice, ki si je samovoljno prilastila sicer pozabljen predmet last gosta, se ne more šteti za zanemarljivo kršitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi spora (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).