Jedro

Ko je oškodovanec odstranil mrežasta vratca na stroju, skozi katera je dostop do nevarnih, gibljivih delov stroja, in se z gornjim delom telesa nagnil v obratovalno območje stroja, prav tedaj pa je takratni upravljalec stroja stroj aktiviral, kar je bilo usodno, zato po oceni revizijskega sodišča nikakor ni ravnal s povprečno pazljivostjo delavca, vajenega dela s takšnim strojem in je s svoje strani soprispeval k nesreči in posledicam.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 192.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.3.1992 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke kot neutemeljeni zavrneta".

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravde v znesku 79.812,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožničin sin, M.D. se je dne 6.10.1989 pri delu smrtno ponesrečil. V tej pravdi njegova mati vtožuje odškodnino za škodo zaradi sinove smrti. Prvostopno sodišče je njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ob upoštevanju okoliščin, v katerih je prišlo do nesreče, in pokojnikovega ravnanja pred nesrečo je ocenilo, da je delno sam kriv za nezgodo. Njegovo sokrivdo je ocenilo na 40%. Od odškodnine 400.000,00 SIT, priznane tožnici zaradi prizadetosti ob sinovi smrti, bi bila zato tožnica upravičena le do 60% tega zneska. Po odbitku že plačanega, valoriziranega dela odškodnine v znesku 88.000,00 SIT pa je tožnici prisodilo 152.000,00 SIT z obrestmi od 25.3.1992 dalje. Po pritožbah obeh strank proti tej sodbi je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ker je prišlo do zaključka, da tožničin sedaj pokojni sin ni sokriv za nesrečo, temveč da zanjo polno odgovarja njegovo podjetje, stranski intervenient v pravdi. Po sodbi pritožbenega sodišča naj bi tako tožnica prejela 312.000,00 SIT odškodnine s pripadajočimi obrestmi, medtem ko je bila pritožba tožene stranke v celoti zavrnjena.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je nato tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je zaključek pritožbenega sodišča, da oškodovancu - pokojnemu tožničinemu sinu ni mogoče očitati nobene sokrivde za nesrečo, v popolnem nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka pred prvim sodiščem. Po mnenju tožene stranke je bilo ravnanje oškodovanca naravnost lahkomiselno, drzno in povsem nekritično, ko je kot strojnik, poučen o delovanju stroja, brez vednosti takratnega upravljalca stroja, posegal v zaščiteni notranji in nevarni del stroja. Posledica tega napačnega zaključka pritožbenega sodišča je napačna odločitev o temelju tožničinega odškodninskega zahtevka. Tožena stranka trdi, da bi moralo biti sorazmerje odgovornosti 40% : 60% v njeno korist. Poleg tega pa je priznana odškodnina tudi po višini pretirana. Tožena stranka zato predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu njenih predlogov, ali vsak tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Procesne revizijske razloge tožena stranka neutemeljeno uveljavlja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločilnih dejanskih ugotovitev in zaključkov prvega sodišča. Le materialnopravno jih je drugače vrednotilo kot prvo sodišče, ko je ocenilo, da oškodovančevo ravnanje ni bilo takšno, da bi mu lahko naložili del krivde za nastali škodni dogodek (člen 177/3 ZOR). Revizijska izvajanja o nasprotju med podatki dokaznega postopka in odločitvijo pritožbenega sodišča je zato revizijsko sodišče obravnavalo v okviru drugega uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

V tej smeri pa je revizija delno utemeljena. Stroj za izdelavo cementne opeke, pri katerem se je tožničin sin ponesrečil, je nedvomno stvar povečane nevarnosti, kot sta ugotovili že obe nižji sodišči. Stranski intervenient in zanj tožena stranka je zato za nastalo škodo objektivno odgovorna (člen 173 in 174 ZOR). Poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi utemeljeno opozarja tudi na krivdno ravnanje lastnika stroja. Ker je bila po obravnavani nezgodi izdana ureditvena odločba republiškega inšpektorja za delo o dodatnem zavarovanju z avtomatskim stikalom, že to dokazuje, da manjkajoče dovoljenje za obratovanje stroja in manjkajoča tehnična dokumentacija niso tako nepomembni kot poskuša prikazati tožena stranka. Zato tudi revizijsko sodišče na strani lastnika stroja ugotavlja krivdno odgovornost. Vendar pa drugače kot pritožbeno sodišče ocenjuje oškodovančevo ravnanje. Pritožbeno sodišče sklepa, da oškodovanec ni mogel biti poučen o nevarnostnih stroja, ker pri stroju v času nezgode sploh ni bilo Navodil za varno delo in da je tik pred nezgodo ravnal tako, kot bi katerikoli drug delavec. S tem očitno meni povprečno discipliniranega in previdnega delavca pri enakem delu. Revizijsko sodišče pa s temi zaključki pritožbenega sodišča ne more soglašati. Dejstvo, da ob nezgodi pri stroju ni bilo pismenih navodil za varno delo, za ocenjevanje oškodovančeve sokrivde ne more biti odločilnega pomena, če upoštevamo ugotovitev prvega sodišča, da sta oškodovanec in J.D. s hidromatom skupaj delala že daljše obdobje. Ne glede na pismena navodila sta torej oba, zaradi delovnih izkušenj s strojem, delovanje stroja in njegove nevarnosti morala dobro poznati. Ko je oškodovanec kljub temu odstranil mrežasta vratca na stroju, skozi katera je dostop do nevarnih, gibljivih delov stroja, in se z gornjim delom telesa nagnil v obratovalno območje stroja, prav tedaj pa je takratni upravljalec stroja stroj aktiviral, kar je bilo usodno, zato po oceni revizijskega sodišča nikakor ni ravnal s povprečno pazljivostjo delavca, vajenega dela s takšnim strojem. Najmanj, kar bi od odškodovanca lahko pričakovali, bi bilo, da sodelavcu strojniku jasno pove, kaj namerava storiti, in da ga opozori, naj začasno izklopi elektriko ali takrat stroja vsaj ne aktivira. Posebno še, ker bi kot poznavalec stroja moral tudi vedeti, da ga strojnik morda ne vidi. Ko je pri svojem posegu v nevarno področje stroja vse to opustil, je s svoje strani soprispeval k nesreči in posledicam (že navedeni čl. 177/3 ZOR). Za razliko od prvostopnega sodišča revizijsko sodišče le nekoliko nižje ocenjuje oškodovančevo sokrivdo. Ob upoštevanju objektivne odgovornosti stranskega intervenienta in dejstva, da je za obravnavano nezgodo tudi krivdno odgovoren, ocenjuje revizijsko sodišče oškodovančevo sokrivdo oz. njegov prispevek k nesreči z deležem 30%. V tem smislu je zato spremenilo izpodbijano sodbo in s tem sodbo sodišča prve stopnje ter v tem obsegu ugodilo reviziji tožene stranke. V ostalem delu je revizija iz že navedenih razlogov neutemeljena.

O višini odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi sinove smrti pa revizijsko sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin o medsebojni navezanosti in o tožničini prizadetosti ter ob upoštevanju določb iz 2. odstavka 200. člena ZOR, enako kot obe nižji sodišči ugotavlja, da ni pretirana. Tožnica je tako upravičena do 70% odškodnine, odmerjene na 400.000,00 SIT in nato zmanjšane za že prejeto odškodnino, ovrednoteno na 88.000,00 SIT. To znese 192.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe dalje, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Tožena stranka je v pravdi kot stroške uveljavljala sodno takso, ki jo je plačala za odgovor na tožbo, za pritožbo in za revizijo v skupnem znesku 12.137,00 SIT. Stroški tožeče stranke na prvi in drugi stopnji, upoštevajoč število točk za posamezna opravila in sedanjo vrednost točke (čl. 16 odvetniške tarife) ter uveljavljane materialne izdatke, pa znesejo 119.218,00 SIT. Po uspehu v pravdi je tožeča stranka upravičena do 70% svojih stroškov in tožena stranka do 30% svojih, ker sta v takšnem obsegu v pravdi uspeli (čl. 154 ZPP). Tožeči stranki tako pripada 83.453,00 SIT, toženi pa 3.641,00 SIT. Po poračunu plača tožena stranka tožeči stranki za stroške pravde razliko v znesku 79.812,00 SIT.