Jedro

Dejstvo, da je določena gradnja na zasebnem zemljišču, samo po sebi še ne pomeni, da ne more iti za gradnjo infrastrukture.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Radovljica št. 3541-191/2018 z dne 13. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku za novogradnjo objekta za lastne potrebe ..., na naštetih zemljiščih, odmeril komunalni prispevek v višini 3.058,60 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 6. 6. 2018 podal vlogo za novogradnjo objekta za lastne potrebe .... Izračun za odmero komunalnega prispevka je naredil na podlagi projektne dokumentacije PGD .... Investitor je dolžan plačati komunalni prispevek na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka v Občini Radovljica.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in se v obrazložitvi, v zvezi z obveznostjo tožnika, skliceval na 216. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), Odlok o merilih za odmero komunalnega prispevka v Občini Radovljica in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč v Občini Radovljica. V zvezi s predlogom za oprostitev plačila komunalnega prispevka za ceste, glede na s strani tožnika zgrajen cestni priključek v letu 1988, pa navaja, da cesta od ... do križišča z državno cesto ... predstavlja njegov individualni priključek, ker ni bila prenesena v last občine s pogodbo o opremljanju, zato ne gre za morebitna vlaganja investitorja v javno komunalno infrastrukturo. Zavrača tudi navedbe, da je organ prve stopnje zmotno uporabil materialni predpis. Pri izračunu komunalnega prispevka je uporabil faktor 1,00 po dejavnosti 1274, ne pa faktor 0,80, ki je predpisan za dejavnost 12120, saj je upošteval klasifikacijo, kot je določena v projektu PGD.

3. Tožnik v tožbi navaja, da komunalni prispevek ni obračunan pravilno. Cestni priključek, na katerega se navezuje predmetni gradbeni objekt, se neposredno priključuje na regionalno cesto ..., ki je državna cesta in je v lasti Republike Slovenije. Komunalni prispevek pa ne zajema prispevka za graditev državnih cest. Cestni priključek, na katerega se navezuje novogradnja, se nahaja na parcelah, ki so vse v lasti investitorja, razen ene parcele, ki je javno dobro in je v lasti Občine A.. Na tem priključku toženka ni izvedla nobenih del v smislu graditve cestnega omrežja, pač pa so bila vsa dela v zvezi s tem organizirana, izvedena in plačana s strani tožnika. Celotna trasa ceste je dolga 1.140 m. Z vloženimi sredstvi je prispeval tudi zemljišče za cesto. Njegov prispevek bi bilo treba upoštevati. Gre za investicijo za izgradnjo povezovalne ceste kot sekundarnega cestnega omrežja, zaradi česar je odmera komunalnega prispevka iz tega naslova neupravičena. Podrejeno predlaga, da se postavi izvedenec gradbene stroke, ki bo ocenil vrednost zemljišča, ki je last toženke, v razmerju do vrednosti celotne investicije in na tej osnovi odmeril zgolj sorazmerni del komunalnega prispevka. Toženka je zmotno uporabila materialno pravo. V izpodbijani odločbi ni ugotovila, za kakšno vrsto objekta oziroma za novogradnjo gre. Navedla je, da je upoštevala klasifikacijo projektanta, vendar to ne odveže toženke, da pravilno ugotovi dejansko stanje. V tabeli 2, ki je vsebovana v 8. členu Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka v Občini Radovljica, je dejavnost campinga, ki je primarna dejavnost tožnika, razvrščena v šifro dejavnosti 12120. Iz tega razloga bi moral biti odmerjeni komunalni prispevek za 20 % nižji. Iz predložene dokumentacije je jasno razvidno, da gre za pomožni objekt v zvezi z opravljanjem dejavnosti - gradnja nadstreška, in da torej ne gre za nikakršno nestanovanjsko stavbo po kriteriju 1274. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje stališče iz drugostopenjske odločbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Uvodoma sodišče poudarja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo, ko je svojo odločitev o odmeri komunalnega prispevka oprl na določila ZPNačrt, saj je odločal o vlogi tožnika z dne 6. 6. 2018, od 1. 6. 2018 pa je v veljavi ZUreP-2, ki ureja odmero komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ se je sicer pri obravnavi pritožbe oprl na prvi odstavek 216. člena ZUreP-2, vendar kot izhaja iz dejanskega stanja, povzetega v obeh odločbah, bi moral uporabiti 217. člen ZUreP-2 (odmera komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo in ne za novo komunalno opremo). Izpodbijane odločbe se že iz tega razloga ne da preizkusiti, to ima tožnik prav.

7. Tožnik je v vlogi zahteval oprostitev plačila komunalnega prispevka za cestno omrežje, ker je vlagal v traso ceste, za katero meni, da je povezovalna in jo je šteti za sekundarno cestno omrežje. Na podlagi tretjega odstavka 228. člena ZUreP-2 občina lahko pri odmeri komunalnega prispevka za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme predpiše delno ali celotno upoštevanje preteklih vlaganj za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme v primeru vlaganja zavezanca v izgradnje posamezne vrste komunalne opreme, bodisi v obliki finančnih ali drugih sredstev.

8. Ali je tožnik zgradil cesto, ki ima naravo sekundarnega omrežja in javne komunalne infrastrukture, kar bi ga opravičevalo do delne ali celotne oprostitve plačila komunalnega prispevka v delu, ki se nanaša na cestno omrežje, pa je med strankama sporno. Toženka zavrača tožnikove ugovore iz razloga, ker je priključek v lasti tožnika in ga ta v skladu z 78. členom ZPNačrt ni prenesel v last občine kot javno infrastrukturo, zato mu vlaganj v izgradnjo priključka ni upoštevala. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodba X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019 izhaja, da element lastništva ni edini odločujoči v primerih izgradnje infrastrukture, ki jo za potrebe priključitve zgradi investitor.

9. Tudi po ZUreP-2 je komunalni prispevek namenska dajatev, ki se obračuna glede na možnost priključitve na določeno vrsto komunalne opreme, ki je morala v trenutku odmere prispevka že obstajati, ali pa je morala biti zgrajena v kratkem obdobju po odmeri. Dolžnost občine je, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo) in dolžnost investitorja (oziroma lastnika objekta), da zagotovi izgradnjo priključka oziroma priključkov na to komunalno opremo. Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne komunalne infrastrukture) razlikuje ne zgolj glede lastništva (kot meni toženka), temveč tudi glede temeljne funkcije. Za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil izgrajen ločeno od posamezne gradnje, za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) ali že zgrajenih objektov.

10. Materialnopravno pomembne razmejitve in s tem povezane relevantne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi, v zvezi s sporno izgradnjo povezovalne ceste, kot je bilo razloženo v zgornjih odstavkih, niso bile narejene. Toženka je izhajala iz razlage, da gre v primeru sporne ceste v vsakem primeru zgolj za priključek in to materialnopravno nepravilno iz razloga, ker cesta ni bila prenesena v občinsko last, torej ker gre za zasebno lastnino sporne ceste. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo zato morala razčistiti, ali je sporni priključek dejansko namenjen le parcelam, na katerih se bo izvajala novogradnja, ali pa gre za cesto za več uporabnikov, torej tako, ki bi lahko pomenila javno infrastrukturo. Dejstvo, da je določena gradnja na zasebnem zemljišču, sama po sebi glede na povedano še ne pomeni, da ne more iti za gradnjo infrastrukture. V primeru, da bo toženka ugotovila, da ima sporna cesta naravo komunalne opreme - sekundarnega cestnega omrežja, pa bo morala uporabiti tretji odstavek 228. člena ZUreP-2. 11. Neutemeljen pa je ugovor tožnika, da je prvostopenjski organ zmotno uporabil materialni predpis, ko je pri izračunu komunalnega prispevka uporabil faktor 1, 00 za dejavnost 1274, ne pa faktor 0,80, ki je predpisan za dejavnost 12120. Namreč organ je pri izračunu dolžan upoštevati klasifikacijo, kot jo določi projektant v projektu PGD. Tožnik zato napačno ugovarja s tem v zvezi nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Neutemeljeni so v tej zvezi tudi vsi ugovori, zakaj bi moral biti pravilen faktor 0,80, glede na predvideno gradnjo. Tožnik lahko, kolikor meni, da je projekt v tem pogledu napačen, oznako dejavnosti popravi.

12. Ker je bilo v dosedanjem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.