Jedro

Komunalni prispevek je treba plačati tudi v primeru že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku na pritožbo tožnikov, je občinski upravni organ pritožbi ugodil in odločbo, št. 4260-26/2011 z dne 19. 9. 2012 o odmeri komunalnega prispevka odpravil (1. točka izreka) ter z 2. točko izreka tožnikoma odmeril komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo za legalizacijo stanovanjskega objekta na parc. št. 476/1 k. o. … v višini 6.051,00 EUR. S 3. točko izreka je bilo odločeno, da je potrebno komunalni prispevek plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja na tam naveden TRR, v 4. točki pa je upravni organ odločil, da se bo po predložitvi dokazila o plačilu komunalnega prispevka tožnikoma izdalo potrdilo o plačilu le-tega, da ga lahko predložita pristojni upravni enoti. Iz obrazložitve citirane prvostopne odločbe je razvidno, da sta tožnika nasprotovala odmerjenemu komunalnemu prispevku (odločba št. 4260-26/2011 z dne 19. 9. 2012), ker sta sama vlagala v komunalno infrastrukturo, med drugim v delno izgradnjo vodovodnega omrežja, v protiprašno asfaltiranje ceste, odstopila sta zemljišče za cesto v javno dobro, financirala sta tudi ulično razsvetljavo ter priključek kabelske televizije in telefonije. Za navedena vlaganja sta predložila tudi dokazila in sicer pogodbo o sofinanciranju asfaltiranja ceste ter pogodbo o zbiranju prispevkov za vodovodne priključke. Plačevala sta tudi vse faze krajevnega samoprispevka v občini in sta zato prepričana, da sta s komunalnim prispevkom še enkrat neupravičeno obremenjena. Upravni organ je njuni pritožbi ugodil in zadevo z izpodbijano odločbo rešil tako, da je pri odmeri komunalnega prispevka upošteval vsa vlaganja investitorjev v komunalno opremo Občine Miklavž na Dravskem polju. Tako je upoštevaje Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za obstoječo komunalno opremo za območje Občine Miklavž na Dravskem polju (MUV, št. 20/08, v nadaljevanju: Odlok o opremljanju stavbnih zemljišč) in Odlok o komunalnem prispevku v Občini Miklavž na Dravskem polju, št. 20/08, 4/09, v nadaljevanju Odlok) ter v postopku predložena dokazila odstop parcele v javno dobro (72 m2, parc. št. 476/2 k. o. …), ovrednotil na 428,40 EUR (16. čl. Odloka), ki se odšteje od odmerjenega komunalnega prispevka za cesto. Tožnika sta s pogodbama izkazala tudi vrednost ostale komunalne opreme, ki sta jo delno sama zagotovila in sicer je iz pogodbe o sofinanciranju asfaltiranja znašal njun vložek 271,24 EUR, kar se prav tako odšteje od odmerjenega komunalnega prispevka za cesto. Na podlagi pogodbe o zbiranju prispevkov za vodovodne priključke, ki potrjuje poravnavo obveznosti iz naslova krajevnega samoprispevka za vodovod, se zato komunalni prispevek za vodovod ne odmeri. Prav tako se ne odmeri komunalni prispevek za kanalizacijo, ki sta ga tožnika poravnala iz naslova krajevnega samoprispevka za kanalizacijo. Zavrnjena so bila vlaganja v kabelsko omrežje in omrežje telefonije, ker to ne predstavlja komunalne opreme, za katero se plačuje komunalni prispevek. Prav tako ni bilo možno ovrednotiti zatrjevanih vlaganj v javno razsvetljavo, ker zanje nista predložila ustreznih dokazil. Prav tako ne gre plačila odvoza odpadkov enačiti z investicijskimi vložki občine v zbirni center in na tej podlagi zahtevati oprostitev plačila komunalnega prispevka.

Navedeno odločitev je potrdil tudi Župan Občine Miklavž na Dravskem polju z odločbo št. 4260-26/2011 z dne 10. 2. 2012. V obrazložitvi odločbe odgovarja tudi na pritožbene ugovore, da gre v njunem primeru za pridobivanje gradbenega dovoljenja na podlagi legalizacije obstoječega objekta, ki ga že več desetletij uporabljata v nespremenjenem stanju in ob nespremenjeni komunalni opremi (vodovod, kanalizacija, cestno omrežje), zato naj ne bi bila dolžna plačati komunalnega prispevka. Odlok v 4., 5. in 7. členu določa, da se za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, podatki o površini parcele, neto tlorisni površini in opremljenosti parcele s komunalno opremo povzamejo iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Upravni organ prve stopnje je zato pravilno iz PGD št. 2719-315/2011, avgust 2011, ki ga je izdelal A. d.o.o., za odmero komunalnega prispevka povzel neto tlorisno površino objekta in površino parcele ter opremljenost s komunalno opremo. Prav tako PGD izrecno navaja soglasja za priključitev, ki so potrebna za izdajo gradbenega dovoljenja, ker za objekt na parc. št. 476/1 k. o. … še niso bila pridobljena. Dejanska priključitev objekta na komunalno opremo brez soglasja ne opravičuje oprostitve plačila komunalnega prispevka, zato je zatrjevanje, da ne gre za nove priključke, neutemeljeno. Ugotavlja tudi, da so bila tožnikoma pri odmeri komunalnega prispevka upoštevana vsa vlaganja, ki sta jih poravnala z raznimi dajatvami.

Tožnika vlagata tožbo v kateri nasprotujeta odmeri komunalnega prispevka, ker naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer Odlok, s katerim je tožena stranka določila merila za odmero komunalnega prispevka ter zavezance za plačilo navedenega prispevka. V točki 3.2. člena navedenega Odloka je kot zavezanca za plačila komunalnega prispevka opredelila investitorja oziroma lastnika objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo in ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali ki spreminja njegovo namembnost na obračunskem območju, ki ga določa ta Odlok. V skladu s to določbo torej tožnikov ni mogoče opredeliti za zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, saj sta na obstoječo lokalno cesto priključena že deset let, v ničemer ne spreminjata tlorisne površine svojega objekta, niti ne spreminjata njegove namembnosti. Tožnika le legalizirata obstoječo gradnjo z vsemi že obstoječimi komunalnimi priključki. Da je dopustno odmerjati komunalni prispevek le pod pogoji, ki jih določa navedena temeljna določba spornega Odloka, je mogoče posredno ugotoviti tudi iz določbe drugega odstavka 4. člena, ki med drugim določa obveznost odmere komunalnega prispevka za obstoječi objekt le, če se na novo priključuje na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma jo bo uporabljal. Enako ureditev obremenjevanja s komunalnim prispevkom je mogoče povzeti tudi iz določbe člena 5/3, člena 7/7, člena 8/4, člena 10 ali člena 14 navedenega Odloka. Citiranimi določbam je skupno izhodišče novo priključevanje na komunalno infrastrukturo, tako v primeru novogradenj kot obstoječih zgradb. Tožena stranka je zato ob nespornem dejanskem stanju neutemeljeno odmerila komunalni prispevek, ker je zmotno razlagala lokalni predpis. Tožeča stranka ne sprejema pravne argumentacije drugostopne odločbe, ko se sklicuje na tekst spornega Odloka. Meni, da je te določbe prvenstveno potrebno povezati z določbo v točki 3. 2. člena Odloka, v kateri je kot zavezanec za plačilo komunalnega prispevka izrecno določeno, da gre za novo priključitev na komunalno opremo, povečanje neto tlorisne površine objekta ali spreminjanje njegove namembnosti. Če bi sledili razlogovanju tožene stranke, bi lahko vsakega lastnika nepremičnin (tudi kmetijskih zemljišč), na katerih so lahko objekti, ki jih je dopustno graditi brez gradbenega dovoljenja, pa so priključeni na javno cestno infrastrukturo, obremenili s plačilom komunalnega prispevka. Enako velja za gradbene objekte, ki jih je zaradi njihove starosti zakonodajalec legaliziral. Takšno retroaktivno obremenjevanje lastnikov pa je tudi v nasprotju z Ustavo (155. člen Ustave RS). Ne strinja se tudi z dejstvom, da je tožena stranka zavrnila njen zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 421,20 EUR. Tožena stranka teh stroškov glede na dejstvo, da je njeno pritožbo zavrnila, ni priznala. Ker pa je bila njena odločitev po mnenju tožeče stranke nepravilna, je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve teh stroškov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega postopka v znesku 421,00EUR kot tudi povrnitev stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih argumentih iz izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje. Povzema potek postopka na prvi in drugi stopnji. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da zavezanca za komunalni prispevek določa Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Ta v 80. členu določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Tako ni utemeljen ugovor, da legalizacija objekta ne predstavlja podlage za odmero komunalnega prispevka, saj se le-ta obračunava v vseh primerih gradnje, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in gre za objekt, ki se priključuje na javno infrastrukturo. Legalizacija njune nelegalno zgrajene stanovanjske stavbe je v bistvu izenačena z novogradnjo, kar pomeni, da se sedaj z legalizacijo objekta na novo priključujeta na objekt in omrežja komunalne infrastrukture, zaradi česar sta tudi zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Postopek legalizacije črne gradnje je namreč povsem enak postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za novogradnjo. Lastnik mora pridobiti vsa potrebna soglasja, plačati komunalni prispevek, druge prispevke in kazni, ki jih določa zakon (nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora). Prav tako zavrača tožbeni ugovor, da gre v konkretnem primeru za retroaktivno obremenjevanje tožnikov s komunalnim prispevkom, glede na to, da tožnika šele sedaj pridobivata potrebno gradbeno dovoljenje in da predhodno nista pridobila nikakršnih pravic, v katere bi posegala tožena stranka z odmero komunalnega prispevka. Zato je odločitev v zvezi z odmero komunalnega prispevka pravilna in zakonita. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tudi v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2012 tožnika ponavljata pritožbene in tožbene ugovore v zvezi z neutemeljeno odmero komunalnega prispevka, saj naj bi kljub pomanjkanju gradbenega dovoljenja izpolnila vse svoje obveznosti v zvezi s priključitvijo na javno infrastrukturo, ker sicer teh priključkov ne bi pridobila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalnega prispevka za obstoječi objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je gradnjo komunalne opreme dolžna zagotoviti občina. V skladu z drugim odstavkom istega člena se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Zato je občina v obliki komunalnega prispevka, ki ga plača zavezanec, upravičena do povrnitev dela stroškov gradnje komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Gre za plačilo tistega dela gradnje komunalne opreme, ki je potrebna, da se stavbno zemljišče, na katerem bo gradil investitor (zavezanec), šteje za opremljeno stavbno zemljišče. Pogoj za dopustnost naložitve plačila komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je v skladu z 80. členom ZPNačrt investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. V zadevi ni sporno in to izhaja tudi iz navedb tožečih strank, da sta vložili vlogo za odmero komunalnega prispevka v zvezi z legalizacijo gradnje stanovanjske hiše na parc. št. 476/1 k. o. … in ji priložili tudi vodilno mapo PGD. To pomeni, da je obveznost plačila komunalnega prispevka nastala zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Kakšna gradnja je načrtovana oziroma se zanjo zahteva izdaja gradbenega dovoljenja, pa je razvidno iz PGD, ki mora biti priložen zahtevi za gradbeno dovoljenje (1. točka drugega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), za izdajo katerega mora biti izpolnjen pogoj plačanega komunalnega prispevka (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Enako velja v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

Iz navedenega izhaja, da je obveznost plačila komunalnega prispevka določena z zakonom in da so za odmero komunalnega prispevka relevantne značilnosti gradnje, v zvezi s katero mora biti ta prispevek plačan. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor da tožnika nista zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, ker obstoječo komunalno opremo uporabljata že več deset let in torej ne gre za novo priključitev na posamezno vrsto komunalne opreme.

V zadevi tudi ni sporno, da se nelegalno zgrajen objekt tožnikov po Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč nahaja v obračunskem območju opremljenim s cesto, vodovodom, kanalizacijo in zbirnim centrom. Iz predloženega PGD pa je razvidno, da je tožnikoma priključitev na to vrsto komunalne opreme omogočena. Tožnika prav tako ne ugovarjata višini stroškov opremljanja določeni v skladu z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč.

Upoštevaje vse navedeno je bil tako po presoji sodišča tožnikoma komunalni prispevek utemeljeno odmerjen izključno za komunalno opremo, ki jo je zagotovila tožena stranka (cesta in zbirni center). V skladu z merili iz Odloka so bila ustrezno ovrednotena in upoštevana tudi vlaganja tožnikov v cestno infrastrukturo, zato je tožbeni ugovor o ustavno nedopustnem retroaktivnem obremenjevanju neutemeljen.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.