Jedro

Sodna praksa res stoji na stališču, da je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, četudi je njen obseg neobičajno večji zaradi osebnega stanja oškodovanca, vendarle pa v konkretni zadevi nima opore v izvedeniškem mnenju, saj ne gre primer neme patologije oškodovanke, ki bi se izrazila šele s škodnim dogodkom, temveč gre pri prvotožnici za bolezenske spremembe, ki so se v celoti razvile že pred nesrečo. Izvedeniško mnenje je življenjsko logično, notranje skladno pa tudi strokovno verodostojno, tako da izvedencu ni moč očitati kakršnihkoli pomanjkljivosti, nejasnosti, mnenje samo s seboj ni v nasprotju, niti se ne poraja utemeljen dvom v njegovo pravilnost, kar pa je nujni pogoj za ponovitev dokaza s postavitvijo drugega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka prvotožnici plačati odškodnino v višini 13.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, drugotožnici odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.2006 dalje do plačila in tretjetožnici odškodnino v višini 1.000,00 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.2006 dalje do plačila, tožeči stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.243,85 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ji je sodišče odvzelo pravico do izvedbe dokazov, s čimer je poseglo v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Ker je bilo mnenje postavljenega izvedenca zanjo neugodno in so bili dvomi v njegovo pravilnost podani, bi sodišče moralo imenovati drugega izvedenca iste stroke. Sodišče je ignoriralo argumentirano nasprotovanje izvedenskemu mnenju in zgolj pojasnilo, da ga sprejema kot verodostojnega, strokovnega in objektivnega. Pritožba še posebej izpostavlja, da izvedenec v zvezi z vprašanjem, ali je šele trk vozil povzročil manifestnost prvotožničinih bolezenskih sprememb, ni podal argumentirane obrazložitve. Sodna praksa je v zvezi s tem vprašanjem zavzela stališče, da v kolikor so se degenerativne spremembe pojavile šele s škodnim dogodkom, je celoten obseg škode z njim v vzročni zvezi. Napačna je odločitev o odškodnini za strah, saj gre za samostojno obliko nepremoženjske škode, ne glede na to, ali je nedopustno ravnanje povzročilo tudi telesne ali duševne bolečine. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vprašanje nastalih telesnih poškodb prvo in drugotožnice pravilno presojalo skozi prizmo vzročne zveze, torej ali je vtoževana škoda v zvezi s škodljivim dejstvom (prometno nezgodo), pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da vzročna zveza in s tem odškodninska odgovornost tožene stranke v predmetni zadevi ni podana (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker je sodišče prve stopnje tak zaključek sprejelo predvsem na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ponovitvi dokaza z novim izvedencem. Prvotno izdelanega mnenja ne sprejema in trdi, da mu je argumentirano nasprotovala, sicer pa so se pojavili tudi dvomi v njegovo pravilnost (drugi in tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Slednjemu ni mogoče pritrditi. Po eni strani pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje niso bile v nobenem smislu konkretizirane, saj je ta zgolj navedla, da izvedenec ni odgovoril na glavna vprašanja (ne pa tudi, česa ni pojasnil), da so njegova pojasnila pavšalna ter da izvedeniško mnenje ne vsebuje strokovnih podatkov, po drugi strani pa se z njenimi ugovori tudi vsebinsko ni mogoče strinjati. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč ocenil, da je bila hitrost ob trku vozil maksimalno 15 km/h, torej je šlo le za oplaženje, ki je imelo značilnost manjšega bočnega zanihanja vozila tožeče stranke. Izvedenec sodne medicine pa je na tej osnovi, pregledu ostale spisne dokumentacije in zdravstvenih kartonov tožnic (pa tudi izkušenj kot zdravnik in povsem osebnih izkušenj) zaključil, da jakost primarnih sil ni bila dovolj močna, da bi lahko povzročila zatrjevane poškodbe, ker se je večji del sile ob trčenju kompenziral z delno deformacijo pločevine vrat in delom vzmeti. Nadalje je pojasnil, da tudi ob predpostavki, da bi do nihajne poškodbe prišlo, bi ta povzročila le blag nateg obvretenčnih vratnih mišic (poškodba, ki je tožeča stranka ne zatrjuje), ki ob fizioterapiji izzvenijo v treh tednih in ne puščajo posledic, nikakor pa ne vtoževanih telesnih poškodb. Prav tako je odgovoril na (zgolj navidezen) razkorak v odnosu do medicinske dokumentacije prvo in drugotožnice, kajti iz mnenja povsem jasno izhaja, da je bila sicer napotna diagnoza pri obeh zvin vratne hrbtenice vseskozi prisotna, čeprav je iz ugotovitev pri opravljenih pregledih razvidno, da je šlo kvečjemu za blag nateg mišic ob vratnih vretencih. V dopolnitvi mnenja je še dodal, da bi bile poškodbe vratne hrbtenice (torej tudi zvin) vidne z RTG slikanjem, vendar takšna poškodba ni bila ugotovljena, zato je zapis v zdravstvenih kartonih prvo in drugotožnice ter dejstvo, da sta obe opravili tudi fizioterapijo, posledica njunih subjektivnih navajanj o bolečinah v vratu. Takšno mnenje je povsem življenjsko logično, notranje skladno pa tudi strokovno verodostojno, tako da izvedencu ni moč očitati kakršnihkoli pomanjkljivosti, nejasnosti, mnenje samo s seboj ni v nasprotju, niti se ne poraja utemeljen dvom v njegovo pravilnost, kar pa je nujni pogoj za postavitev drugega izvedenca (prim. II Ips 1093/2008, II Ips 561/2007, II Ips 1002/2006, II Ips 399/2005, II Ips 1211/2008).

Tak zaključek gre sprejeti tudi v zvezi z ugotovljenimi degenerativnimi spremembami hrbtenice prvotožeče stranke, ki vztraja na stališču, da so te v celoti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodna praksa sicer res stoji na stališču, da je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, četudi je njen obseg neobičajno večji zaradi osebnega stanja oškodovanca, vendarle pa v konkretni zadevi nima opore v izvedeniškem mnenju, saj ne gre primer neme patologije oškodovanke, ki bi se izrazila šele s škodnim dogodkom (prim. II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Cp 2964/2009, II Cp 2703/2009, II Cp 3979/2009). Izvedenec medicinske stroke namreč pojasnjuje, da gre pri prvotožnici za bolezenske spremembe, ki so se v celoti razvile že pred nesrečo, težave v tej zvezi pa je morala čutiti že pred njo, čeprav zaradi njih ni obiskala zdravnika. Tožeča stranka ni uspela vzpostaviti dvoma v pravilnost izvedeniškega mnenja, v tej smeri ni podala niti kakšnih konkretnejših trditev, zato je sodišče prve stopnje mnenju utemeljeno sledilo in zaključilo, da vtoževana škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da je strah samostojna oblika nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ), ki se jo lahko priznava tudi v kolikor oškodovanec ni utrpel telesnih ali duševnih bolečin, vendar spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevek za strah zavrnilo zato, ker tožeče stranke niso dokazale, da so ga utrpele, torej niso dokazale obstoja protipravne škode. Upoštevajoč majhno hitrost ob trku vozil in dež, ki je še dodatno zadušil zvok, stopnja strahu pri vseh treh tožnicah ni mogla doseči tolikšne intenzitete, da bi ga bilo mogoče ovrednotiti kot pravno priznano obliko škode.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku.