Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do spremembe tožbe in iz sodbe tudi ni razvidno, v kakšnem obsegu je tožbeni zahtevek zavrnjen.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora Republika Slovenija kot tožena stranka tožnikom plačati odškodnino, ki jim pripada kot dedičem pokojnega F. P. v zvezi z materialno škodo, ki mu je nastala kot neupravičeno obsojenemu. Odločilo je, da mora tožena stranka plačati P. P., J.P., R.P., M. M. P. in J.P. kot otrokom pokojnega vsakemu 1.140.766,00 SIT, J. P., A.P. in M.D. kot vnukom pokojnega pa vsakemu 380.255,00 SIT, vsakemu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške. Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del in predlagajo spremembo tako, da mora toženka poleg prisojene odškodnine plačati še odškodnino v skupnem znesku 6.644.180,00 SIT, kar je v skladu s tožbenim zahtevkom, postavljenim na zadnji obravnavi dne 3.6.2004. Toženo stranko naj obsodi tudi na plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev.

Bistvena vsebina pritožbe je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so tožniki 15.9.2003 spremenili tožbo tako, da so zahtevali odškodnino za vseh enajst let in deset mesecev in ne le za pet let in deset mesecev kot v prvotni tožbi. Sodišče bi torej moralo odločati o celotnem zahtevku v višini 13.488.775,00 SIT. Predlagajo, naj se upošteva izvedensko mnenje in naj se tožnikom dosodi celotna odškodnina.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višina premoženjske škode je bistveno previsoka in nepravilna. Navaja, da je izvedenskemu mnenju ugovarjala. Upoštevati bi bilo treba mnenje izvedenca Š.F.. Za 260 ur dela v dopolnilni dejavnosti ni podlage, saj te ure niso z ničemer izkazane.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kolikor gre za pritožbo tožene stranke Republike Slovenije zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljive razloge o tem, zakaj je sprejemljivejše izvedensko mnenje dr. A. U.. Pri obeh izvedenskih mnenjih gre namreč za bistveno razliko v višini odškodnine, saj po ugotovitvah izvedenca dr. A.U. znaša več kot še enkrat toliko kot po ugotovitvah izvedenca Š.F..

Sodišče prve stopnje navaja tri razloge, zaradi katerih šteje, da je izvedensko mnenje izvedenca dr. U. bolj sprejemljivo. Najprej pravi, da je ta izvedenec navedel vir, iz katerega je črpal podatke. Ta argument je nejasen, saj ni razvidno, za kakšen vir naj bi šlo in kako to vpliva na kvaliteto in pravilnost izvedenskega mnenja. Nato kot razlog navaja, da je izvedenec F. očitno uporabil podatke o stroških pridelave iz leta 2001, ki jih po mnenju izvedenca dr.

U. ni mogoče uporabiti in da je višino stroškov mogoče oceniti le z odstotkom od ustvarjenega prihodka. Tudi če je res, da stroškov predelave iz leta 2001 ni mogoče uporabiti (čeprav iz sodbe ni razvidno, zakaj), pa spisovni podatki ne dajejo dovolj podlage za tako ugotovitev, ker tega izvedenec Fujs ni zapisal in zato zaenkrat o očitnosti še ni mogoče govoriti. Ko gre za 260 ur v zvezi z dopolnilno dejavnostjo, pa izvedenec za to ni imel podlage niti v sklepu sodišča (redna št. 50) niti v trditvah, ki so jih do takrat podali tožniki. Tožena stranka je v tem delu izvedenskemu mnenju tudi izrecno ugovarjala. V tem obsegu gre torej za pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti (člen 339/2 točka 14 ZPP). Razveljavitev tega dela sodbe ima tako podlago v členu 354/1 ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je bila storjena tudi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka tožnikov. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi pomanjkljivi in deloma nejasni (člen 339/2 točka 14 ZPP). Po isti določbi kot zgoraj je bilo zato sodbo treba razveljaviti tudi v tem delu in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo o celotnem zahtevku moralo opraviti novo glavno obravnavo.

Niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno, kakšen zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodba govori o tem, da je zahtevek delno utemeljen, ne pa, do kakšne višine je zavrnjen. To je pomembno zato, ker so tožniki prvotno tožbo spremenili (redna št. 43) kot to poudarjajo tudi v pritožbi, sodba pa o tem nima nobenih razlogov. Ko je sodišče prve stopnje 23.1.2004 postavilo izvedenca, je bila tožba že spremenjena, zato tudi ni bilo podlage za odločanje le o obdobju petih let in desetih mesecev, ampak bi moralo biti zajeto celotno obdobje (tudi obdobje 1945 do 1951). Obe stranki sta na glavni obravnavi dne 3.6.2004 (redna št. 63) to sprevideli in v zvezi s tem podali svoje predloge, vendar sodišče prve stopnje do tega ni zavzelo nikakršnega stališča in je to v celoti spregledalo. Gre torej za pomanjkljivost, ki po zgoraj navedenem predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zato ni pogojev za spremembo sodbe kot to predlagajo tožniki.

Tudi sicer v spisu zaenkrat ni podlage za to, da bi bilo tudi za obdobje od leta 1945 do 1951 v zvezi s škodo mogoče obravnavati po enakih kriterijih kot obdobje od 1951 do

1957.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje vse zgoraj nakazane pomanjkljivosti odpraviti, nato pa o stvari ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 165/3 ZPP.