Jedro

Sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na prilogo 4 k mnenju brez ustrezne dopolnitve mnenja. Tako kot druge dokaze, tudi dokaz z izvedencem izvaja sodišče, ki mora jasno opredeliti nalogo izvedencu in tudi zahtevati pojasnila glede izvida in mnenja, če le-to ni povsem jasno. Sodišče bi moralo, ko je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede delov parcel in ne za celotni parceli, mnenje pa ne vsebuje natančne identifikacije teh delov in nobenih izmer, to razčistiti in zahtevati pojasnila oziroma poskrbeti za to, da se odpravijo te pomanjkljivosti v mnenju, ki so se pokazale, tudi z natančnejšo opredelitvijo spornih delov parcel, da bi bilo mogoče izdati izvršljivo sodbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v točkah I in II v delu, ki se nanaša na odločitev o parcelah k.o. P. in v stroškovni odločbi (točka IV).

V ostalem delu se glede parcele št. k.o. P. v točkah I in II pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje: - v točki I ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin dela parcele, parcele in dela parcele, vse k.o. P. tako, kot prikazuje osenčeno polje v grafičnem prikazu izvedenke - priloga 4 izvedeniškega mnenja z dne 20.05.2006, ki je sestavni del te sodbe, do celote (1/1); - v točki II je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc.št. k.o. P. v korist tožeče stranke do celote (1/1) v roku 15 dni, ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba, za preostali dve nepremičnini iz I. točke izreka sodbe pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na navedenih dveh nepremičninah v korist tožene stranke do celote (1/1) v roku 60 dni; - v točki III je v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in - v točki IV toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 471.487,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2006 dalje v roku 15 dni.

Zoper sodbo (točke I, II in IV izreka) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da toženec sodbe ni prejel s prilogo, na katero se sodba sklicuje, in takšne sodbe ni moč preizkusiti. Če se sklicuje sodišče na prilogo 4, ki je bila del izvedenskega mnenja izvedenke K., pa se sodbe, upoštevajoč prilogo izvedenke, prav tako ne da preizkusiti. Že iz pripisa izvedenke na prilogi 4 je razvidno, da je priloga zgolj informativna in prikazuje le položaj iskanega zemljišča glede na sedanje parcele. Iz vsebine sodbe, njene obrazložitve in tudi iz grafičnega prikaza ni razbrati nikakršnih numeričnih podatkov, ki bi determinirali obseg ugotovljene lastninske pravice ali vsaj podatkov, da bi bil ta določljiv. Sodišče v izpodbijani sodbi v korist tožeče stranke ugotavlja lastninsko pravico na delu parcel št. in, ne navaja pa, kolikšen je ta del v površini vsaj v solastninskem deležu ali vsaj z opisom poteka meja. Takšne sodbe se ne da preizkusiti. Za toženca je nesprejemljiv tudi dajatveni izrek sodbe. Pomanjkljiva sodba je namreč neizvršljiva, če toženca zavezuje k izstavitvi listin za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke in to v celoti. Že laičen pogled v grafično prilogo 4 kaže, da obseg lastninske pravice ni določen ali vsaj določljiv, saj nima nikakršnih izmer in drugih podatkov, na podlagi katerih bi bil določen obseg sporne lastninske pravice. Sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je toženec s pogodbo z dne 07.11.1992 od prejšnjih lastnikov kupil parcelo, pri čemer sledi ugotovitvi izvedenke, da se je temu zemljišču zaradi napake priključil del bivše parcele, ki bi moral imeti parcelno št. Sodišče se s parcelno št. ne ukvarja, češ da to zemljišče pri nadaljnji odločitvi ni pomembno. Sodišče tožencu očita zgolj pavšalno zatrjevanje, da naj bi sporno zemljišče kupil od tožeče stranke in da trditve ne konkretizira in ne dokazuje z zemljiškoknjižnimi podatki. Po drugi strani pa sledi trditvi tožeče stranke, ki kljub njenemu dokaznemu bremenu svojih trditev določno in dokazno ne podpre. Ne glede na identifikacijski znak zemljišča parcele št. ali je zemljišče v naravi nastalo s parcelacijo parcele št. Zemljišče je zato v naravi povezano, leži drugo ob drugem. Ugotovitev, da je lastnik parcele št. toženec, in kolikšna je bila površina zemljišča ob nakupu, je razvidno iz listin, to je iz kupoprodajne pogodbe in tedanjih zemljiškoknjižnih podatkov. Prav tako ne more biti dvoma, da je površina, ki izkazuje zemljiškoknjižno stanje iz začetka 90-ih let, manjša od površine, ki je bila predmet prodaje oziroma nakupa med pravdnima strankama. Tako ne more biti zadostne podlage za trditev, da je toženec sporno zemljišče pridobil zgolj zaradi formalne napake. Nasprotno bi pomenilo, da tako imenovane formalne napake države oziroma lokalne uprave, bremenijo zgolj krajana. Sicer sodišče samo trdi, da katastrske delitve, združitve in druge spremembe ne morejo povzročiti stvarnopravnih sprememb. Zato mora biti napačna delitev parcele št. v letu 1969 deležna enakega obravnavanja kot tudi vse kasnejše spremembe. Tožeča stranka je toženi stranki nesporno prodala 782 m? zemljišča in če je s parcelacijo parcele št. pridobila le 608 m?, je to napaka, pred katero si ne gre zatiskati oči. Tožeča stranka se ne more sprenevedati in tožencu očitati, da si prilašča zemljišče, ki mu ne gre, sicer pa lahko zahteva vračilo kupnine. Takšno razlogovanje je neresno, saj zemljiškokatastrske spremembe površin zemljišča kažejo na usklajevanje dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim in zemljiškokatastrskim stanjem. Ugotovitev površine parcele, ki je privedla do spora, je bila izvršena po uradni dolžnosti, odločba pa vročena tožeči stranki. Sodišče katastrskih operacij ni natančno raziskalo kljub temu, da je na pomembnost podatkov toženec vseskozi opozarjal. Opustitev pridobitve katastrskih operacij se odraža v zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče neupravičeno izključuje iz obravnavanja vprašanje odkupa zemljišča, ki je sedaj identificirano s parcelo k.o. P. Zemljišče je toženec kupil od tožeče stranke in se upoštevaje ugotovitve sodišča in izvedenke K. vsaj delno pokriva s parcelo k.o. Pi. Dejstvo je, da je bila ta parcela ukinjena ob usklajevanju katastrskih podatkov. Seštevek površin zemljišča, ki ga je od tožeče stranke odkupil toženec, in dodatno od družine K., nedvomno kaže, da toženec opravičuje pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Kljub temu, da sodišče ugotavlja, da na račun katastrskih sprememb ne gre pridobiti stvarnopravnih pravic, pa s katastrskimi operacijami, ki so se izvajale ob udeležbi tožeče stranke same, zmanjšuje obseg kupljenih nepremičnin s strani toženca. Tudi stroškovni izrek favorizira tožečo stranko. Tožeča stranka je sprožila postopek z uveljavljanjem lastništva na parcelah št.. Glede na odločitev sodišča v ponovljenem postopku je uspeh tožeče stranke največ polovičen. Uspeh je po mnenju toženca merljiv glede na površino zemljišča, kot na primer v odškodninskem sporu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil prvi pritožbeni očitek, da toženec ni prejel sodbe s prilogo, na katero se sodba sklicuje, in zato sodbe ni mogoče preizkusiti, saniran z izdajo sklepa o popravi z dne 22.01.2007 (list. št. 142 spisa), ki je bil s prilogo, ki je sestavni del sodbe, vročen tožencu.

Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, potrebne za zaključek, da je tožeča stranka lastnica parcele št. in tudi delov parcel št. in, čeprav še ni natančno ugotovljeno, v kolikšni površini oziroma deležu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, saj ugotovljena napaka v grafičnem delu katastrskih podatkov tožeči stranki ne more odvzeti že pridobljenih stvarnih pravic in jih toženec zaradi tega ne more pridobiti, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo tudi spisovni podatki, spornih zemljišč ni pridobil na podlagi pravnega posla. Pritožbeno sodišče soglaša z naslednjimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni omajala: toženec je s kupoprodajno pogodbo z dne 07.11.1992 kupil od J., V., N. in V.K. parcelo št., ki je nastala iz parcele št., v izmeri 279 m?. Prodajalec na kupca ni mogel prenesti lastninske pravice v večjem obsegu, kot jo je tedaj imel sam, torej več kot 279 m?. V času med sklenitvijo pogodbe in vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi je prišlo do poočitenja spremembe velikosti parcele iz 279 m? na 1008 m? in je bil toženec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik te parcele v površini 1008 m?. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke in na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da se je parcela št. leta 1969 delila v parcele št. in. Pri oznaki slednje pa je prišlo do napake, saj je v grafičnem delu delilnega načrta parcela št. dobila napačno oznako namesto. Kljub tej napaki je bila delitev parcele v zemljiški knjigi pravilno izvedena in je bila vpisana parcela v izmeri 550 m? kot družbena lastnina v uporabi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se v grafičnem delu vodili dve parceli s številko, kar je pripeljalo do združitve obeh in popravo velikosti parcele iz 279 m? na 1008 m? ter vpisa toženca kot lastnika na celotni parceli s površino 1008 m?, čeprav za to ni bilo podlage. Teh zaključkov tožena stranka s pritožbo ni izpodbila. Sodišče prve stopnje je nadalje s pomočjo izvedenke ugotovilo, da nekdanji parceli št. k.o. Pi. ustrezajo štiri današnje parcele: del parcele št., parcela, del parcele št. in del parcele št. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec na podlagi kupoprodajne pogodbe z vpisom v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico le na tistem delu parcele št., katerega lastniki so bili prodajalci družina K., v izmeri 279 m?, na preostalem delu, ki ustreza prejšnji parceli št., pa ne. Toženec je v pritožbi proti sodbi, ki je bila v tej zadevi izdana 16.6.2000, trdil, da bi bilo treba upoštevati, da je kupil parcelo od tožeče stranke št. v izmeri 782 m?, naknadno pa je bila opravljena parcelacija, po kateri je parcela merila 608 m? in bi bilo treba upoštevati razliko v površini. Pritožbeno sodišče je tožniku v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišče prve stopnje, pojasnilo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva toženec v postopku do tedaj ni zatrjeval. Po razveljavitvi sodbe je toženec na naroku in v pripravljalni vlogi navajal, da bi moralo sodišče upoštevati razliko v velikosti parcele št., da je od tožeče stranke kupil parcelo št. k.o. P (prej k.o. Pi.) in si je tožeča stranka na račun parcele št. k.o. P. povečala svoje premoženje. 2.odst. 362.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Česa takega toženec ni zatrjeval, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neupoštevna, saj gre za pritožbene novote (čl. 337 ZPP), in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je bila v zemljiški knjigo vpisana kot imetnica pravice uporabe parcele št. k.o. Pi. Nekdanjo parcelo št. predstavljajo sedaj del parcele št., parcela št. in del parcele, in je tožeča stranka na podlagi zakona postala lastnica teh zemljišč. Zato je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka lastnica parcele št. k.o. P. in je tožena stranka dolžna za to parcelo tožeči stranki izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Pritožbeno sodišče glede tega dela odločitve ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve (2.odst. 350.čl. ZPP). V tem delu pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje v točkah I in II v delu, ki se nanaša na parcelo št. (čl. 353 ZPP).

Pač pa toženec v pritožbi pravilno opozarja, da v grafični prilogi št. 4, ki je sestavni del izreka sodbe, in v obrazložitvi sodbe ni nikakršnih izmer in drugih podatkov, na podlagi katerih bi bil dovolj določen obseg lastninske pravice tožeče stranke na parcelah št. in. Pritožbeno sodišče pritrjuje očitkom pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o delih parcel št. in nekritično uporabilo grafično prilogo št. 4 k izvedenskem mnenju in izdalo neizvršljivo sodbo, čeprav je izvedenka M.K. na grafični prilogi 4 zapisala, da je vsebina priloge zgolj informativna in prikazuje le položaj iskanega zemljišča glede na sedanje parcele (osenčeni del). Priloga potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lastnica celotne parcele št. in delov parcel št. in št., vendar pa ni niti s površino, niti opisno in tudi ne v deležih ni navedeno, v kolikšnem delu naj bi bila tožeča stranka lastnica teh dveh parcel. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravil o dokazovanju z izvedencem glede odločitve o parcelah št. in in je v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP v zvezi z 254.čl. ZPP, na kar opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je izvedenki s sklepom opredelilo nalogo in je izvedenka odgovorila na zastavljena vprašanja. V sklopu mnenja je ugotovila, da zemljišču, ki bi po delitvi parcele št. moralo imeti parcelno št. 1908/5, ustrezajo sedanje parcele: del parcele št., parcela št., del parcele in del parcele št. in priložila grafično prilogo (priloga 4). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala, da je lastnica parcel v celoti, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica le delov parcel št. in , kot izhaja iz grafičnega prikaza izvedenke – priloga 4 (osenčeno polje). Kot je bilo že navedeno, je izvedenka na prilogi 4 zapisala, da je vsebina zgolj informativna in prikazuje le položaj iskanega zemljišča glede na sedanje parcele, ne vsebuje pa nikakršnih izmer ali natančnejšega opisa delov parcel, da bi bilo to mogoče povzeti v izrek sodbe, ki sedaj ni dovolj določen, kot pravilno opozarja pritožba. Zato sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na omenjeno prilogo 4 k mnenju brez ustrezne dopolnitve mnenja. Tako kot druge dokaze, tudi dokaz z izvedencem izvaja sodišče, ki mora jasno opredeliti nalogo izvedencu in tudi zahtevati pojasnila glede izvida in mnenja, če le-to ni povsem jasno. V obravnavanem primeru bi moralo sodišče, ko je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede delov parcel in ne za celotni parceli, mnenje pa ne vsebuje natančne identifikacije teh delov in nobenih izmer, to razčistiti in zahtevati pojasnila oziroma poskrbeti za to, da se odpravijo te pomanjkljivosti v mnenju, ki so se pokazale, tudi z natančnejšo opredelitvijo spornih delov parcel, da bi bilo mogoče izdati izvršljivo sodbo. Tožeča stranka ni imela pripomb na mnenje in ni predlagala dopolnitve. Vendar pa je faza dokazovanja z izvedenci v pristojnosti sodišča in za dodatno zaslišanje izvedenca ali dopolnitev mnenja, da se odpravijo nejasnosti in pomanjkljivosti, ni potrebna pobuda strank (glej: J. Zobec, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 500). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, mora to storiti tako, kot je določeno v čl. 251 do 254 ZPP. Neupoštevanje postopkovnih napotkov iz navedenih določil lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1 odst. 339.čl. ZPP), ki jo je toženec v pritožbi uveljavljal, in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ve tem delu. To je narekovalo razveljavitev sodbe v odločitvi glede parcel št. in ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje (1.odst. 354.čl. ZPP) in razveljavitev odločbe tudi v stroškovnem delu, saj je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o celotnem tožbenem zahtevku. Napotki, ki naj jih upošteva sodišče prve stopnje, izhajajo že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje naj upošteva postopkovne napotke za dokazovanje z izvedencem, in dopolni dokazni postopek in odloči tako, da bo izrek sodbe dovolj jasen in izvršljiv.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).