Jedro

Ugovor je obrazložen, kadar dolžnik v njem navede pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Zahteva za predložitev dokazov po 2. odst. 53. čl. ZIZ v zvezi z 2. odst. 61. čl. ZIZ pa pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ne more priložiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se ta po novem glasi: "Ugovor dolžnika se zavrne. Dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka." Dolžnik je dolžan povrniti upniku njegove stroške pritožbenega postopka v višini 35.896,60 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. Ig 2003/00341, z dne 01.10.2004 v delu, s katerim je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v N.G..

Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ni potrebnih pogojev za nadaljevanje postopka kot pri plačilnem nalogu. Sodišče namreč ni preverilo dejstev, na katera se v svojem ugovoru sklicuje dolžnik, zaradi česar ni ugotovilo, da so vse navedbe dolžnika brez osnove. Dolžnik v svojem ugovoru trdi, da zaradi razlike v višini 142.800,00 SIT med fakturo in predračunom, faktura v tem delu ni verodostojna listina, ki bi bila lahko temelj za izvršbo. Predračun ni merilo, po katerem bi lahko presojali dolžnikovo obveznost plačila, saj se stranki lahko pozneje dogovorita tudi drugače in je nato končni račun edini pokazatelj dokončne pogodbene volje strank. V nadaljevanju svoje pritožbe upnik pojasnjuje, da je cena zabojnika v predračunu celo višja od cene, ki je navedena v računu, vendar je znesek v predračunu nižji od računa zaradi matematične napake. Po mnenju upnika je neutemeljena tudi trditev dolžnika, da naj bi bila med strankama sporna tako znesek kot sama faktura. Pred Okrajnim sodiščem v N.G. res teče spor pod opr. št. Pg, ki pa nima nobene zveze z dobavljenima zabojnikoma in njunim plačilom, temveč se nanaša na dva zabojnika od štirih naročenih, ki jih dolžnik ni prevzel in niso v ničemer povezani s fakturo, ki jo je upnik priložil kot izvršilni naslov. Dolžnik bi moral v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v ugovoru ponuditi dokaze za svoje trditve, česar ni storil. Od sodišča je terjal, da si dokaz o poteku spora pred drugim sodiščem pribavi samo, namesto da bi v dokaz sam predložil fotokopijo katere od vlog v tem sporu. Ker tega ni storil, je ugovor v tem delu neutemeljen. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje nadalje z izdajo napadenega sklepa tudi kršilo določbe ZIZ in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker ga ni seznanilo z ugovorom dolžnika in mu dalo možnost, da nanj odgovori ter opozori na njegovo neutemeljenost. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Dolžnik je namreč v ugovoru priznal dolg do upnika, vendar je trdil, da je za 142.800,00 SIT manjši od tistega, ki ga iztožuje upnik, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje, če je štelo ugovor dolžnika za utemeljen, vzdržati sklep o izvršbi v veljavi za ves neprerekani del terjatve. Upnik meni, da je terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku v celoti in v nezmanjšanem obsegu zapadla in izvršljiva.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po 2. odst. 53. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 61. čl. ZIZ mora biti tudi ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Ugovor pa je obrazložen, kadar dolžnik v njem navede pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje (2. odst. 53. čl. in 5. odst. 62. čl. ZIZ). Zahteva za predložitev dokazov po 2. odst. 53. čl. ZIZ v zvezi z 2. odst. 61. čl. ZIZ pa pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ne more priložiti (226. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je dolžnik v ugovoru navedel, da še ni potekel rok za izpolnitev upnikove terjatve, ker se v zvezi z obveznostmi dolžnika in upnika, ki izhajajo iz dobave zabojnikov, vodi pravda pred Okrajnim sodiščem v N.G. pod opr. št. Pg, pri čemer sta med pravdnima strankama sporna tako znesek, ki ga upnik uveljavlja v predmetni izvršbi, kot faktura, ki jo je upnik predložil kot izvršilni naslov, zaradi česar ni mogoče šteti, da je terjatev po fakturi zapadla. V dokaz takšnih ugovornih trditev je dolžnik izvršilnemu sodišču predlagal vpogled v zgoraj navedeni spis. Dolžnik se je v dokaz svojih ugovornih navedb torej zgolj skliceval na pravdno zadevo, ki se obravnava pred Okrajnim sodiščem v N.G. in samih listin iz te zadeve ugovoru ni priložil in tudi ni navedel, zakaj jih ne more predložiti. Glede na uvodna pojasnila v zvezi s kriteriji obrazloženosti ugovora zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ugovora dolžnika v obravnavani zadevi ni moč šteti za obrazloženega in je sodišče prve stopnje nepravilno postopalo po 2. odst. 62. čl. ZIZ, ko je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče skladno s 5. odst. 62. čl. v zvezi z 2. odst. 53 čl. ZIZ neobrazložen ugovor kot neutemeljen v celoti zavrniti, t.j. tudi glede razlike v znesku kot izhaja iz predračuna in računa. Dolžnik v svojem ugovoru namreč ne zanika poslovnega razmerja z upnikom in v obravnavanem primeru ni pomembno vprašanje razlike v znesku 142.800,00 SIT, kot izhaja iz predračuna in računa, temveč ali račun upnika učinkuje kot faktura (verodostojna listina). Za oceno, ali gre za fakturo, so torej pomembne sestavine te listine, saj ji le-te dajejo verodostojnost, tem pa dolžnik v ugovoru ni oporekal, prav tako nepravilnosti pri uradnem preizkusu ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Na koncu pritožbeno sodišče upniku še pojasnjuje, da so sicer neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da so bila kršena določila ZIZ, ker dolžnikov ugovor ni bil vročen upniku v odgovor. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni predvidena uporaba določila 1. odst. 57. člena ZIZ o vročanju ugovora v odgovor upniku pred odločitvijo o ugovoru, ker se vsa vprašanja meritorno obravnavajo šele v morebitnem pravdnem postopku.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu je dolžnik dolžan povrniti njegove stroške v zvezi s pritožbo v višini 35.896,60 SIT (154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).