Jedro

Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma, da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, razveljavitev prepovedi opravljanja dela, ugotovitev, da tožniku 24. 4. 2017 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, reintegracijo, reparacijo ter stroške postopka.

2. Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil njegov zagovor neprepričljiv, saj je izpovedal jasno in resnicoljubno. Ponavlja, da je od nadrejenega A.A. 10. 4. 2017 želel izvedeti, kdo je odgovoren za uvedbo disciplinskega postopka zoper njega, saj se za dogodek februarja 2017 ne čuti odgovornega. Pojasnjuje okoliščine v zvezi z disciplinskim postopkom glede tega dogodka. Pove, da mu ni nihče pojasnil, kako je bila izračunana denarna kazen, A.A. pa mu navedenega dne ni povedal, da je on odgovoren za uvedbo disciplinskega postopka, temveč, da bo dobil tožnik denarno kazen še za 3 mesece. Pove, da je pogovor 11. 4. 2017 potekal v proizvodnji, kjer je hrupno, trajal je le 3 minute, tožnik pa ni bil agresiven ali glasen. Zanika, da bi nadrejenemu žugal ali ga čakal pred vrati. Nasprotuje izpovedi A.A., da se je 11. 4. 2017 ustrašil, da bi ga lahko tožnik porinil, udaril ali prijel za vrat. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo izjavo priče B.B., ki je prihajal sam s sabo v nasprotje, sicer pa iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi tožnik A.A. grozil. Ponavlja, da se ni obnašal na tak način, da bi se ga lahko navedeni bal, niti mu ni grozil. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede njegove izpovedi in izpovedi prič. Meni, da mu ni mogoče očitati naklepa, saj je domnevni oškodovanec izpovedal, da se tožnik ni zavedal, kaj govori. Po njegovem mnenju ne gre za ponižujoče ravnanje, če je sodelavcu B.B. rekel „bejž stran“, ko se je nepoklican vmešal v pogovor. Navaja, da iz listin, ki jih je tožena stranka vložila v spis, izhaja, da je bilo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločeno, preden so bile zaslišane priče in je tožnik podal svoj zagovor. Zatrjuje diskriminatorno ravnanje tožene stranke, ki mu očita disciplinski postopek iz leta 2014, ki bi moral biti iz evidenc že izbrisan oziroma se ga zaradi poteka časa ne bi smelo upoštevati kot oteževalne okoliščine. Pove, da mu nihče ni pojasnil načina obračuna izrečene denarne kazni v disciplinskem postopku, zaradi katere je bil prizadet in je želel pojasnilo, ki pa ga zaradi osebnih zamer in nestrpnosti nadrejenega ni dobil. Trdi, da ni bil deležen enake obravnave kot ostali zaposleni v podobnih primerih, saj je bil po izrečeni prepovedi opravljanja dela s strani varnostnika opozorjen, naj se odstrani, čeprav ni nikomur nič hotel. Kot neresnični nasprotuje izpovedi A.A., da ga je čakal pred izhodom iz podjetja in ga ogovoril, da bo že videl, ko pride ven. Meni, da se ga je želel nadrejeni znebiti, zato je izpostavljal njegove kršitve iz preteklosti in s tem dosegel, da mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z neupravičenimi očitki. Izredna odpoved je po njegovem mnenju nesorazmeren ukrep in v neskladju s 109. členom ZDR-1 in 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Po njegovem mnenju odločitve o tem, da je izredna odpoved zakonita, ni dopustno opreti na predhodno izrečena disciplinska ukrepa, zoper katera ni uveljavljal sodnega varstva. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ukrepa presoditi po vsebini in ju šele nato upoštevati kot oteževalni okoliščini oziroma razlog za nezmožnost nadaljevanja pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 896/2011. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožbeni zahtevek tožnika je pravilno zavrnilo na podlagi naslednjih popolno in pravilno ugotovljenih pravno pomembnih dejstev: - da sta bila tožniku 13. 10. 2014 in 27. 2. 2017 izrečena disciplinska ukrepa zaradi fizičnih napadov na sodelavca, in sicer javni opomin ter denarna kazen v višini 15 % akontacije mesečne plače v februarju 2017 za dobo 2 mesecev, - da je tožnik 10. 4. 2017 pristopil k nadrejenemu A.A. in želel od njega odgovor na vprašanje, kdo je odgovoren za sprožitev disciplinskega postopka in za izrek denarne kazni, ter mu dejal, da bo moral iz lastnega žepa povrniti njegovo denarno kazen, - da je 11. 4. 2017 tožnik pristopil k A.A. v proizvodnji in mu grozil, da če mu do 10. 5. 2017 iz lastnega žepa ne bo plačal 300,00 EUR, bo že videl, pri čemer je govoril s povišanim tonom, nadrejeni pa se je tožnikove grožnje ustrašil, - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 21. 4. 2017 zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti po 8. alineji in 11. alineji 14. člena pogodbe o zaposlitvi (zaradi ogrožanja varnosti in zdravja oseb ter neprimernega vedenja), - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 24. 4. 2017. 7. Pritožnik prvenstveno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnikovega nadrejenega A.A., sodelavca B.B. in varnostnika C.C. ter na listine o predhodnih disciplinskih ukrepih zoper tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnikovo splošno zatrjevanje, da je bila njegova izpoved prepričljiva, pa pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zaslišani A.A. je v pisni izjavi in zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je 10. 4. 2017 prišel k njemu tožnik in želel imeti osebni razgovor, zavrnil pa je predlog, da bi bil navzoč D.D., ki je bil tožniku neposredno nadrejen. Na vprašanje, ali se je tožnika ustrašil, je odgovoril, da je že tega dne želel, da je navzoč pri pogovoru D.D., česar pa tožnik ni hotel. Glede vsebine pogovora je povedal, da je tožnik glasno govoril, da je on kriv za njegovo kazen 150 EUR, da je prikrajšan, da se ni čutil odgovornega za pretep. Ocenil je, da se zdi tožniku normalno, da se lahko na območju tožene stranke pretepa. Glede dogodka 11. 4. 2017 pa je izpovedal, da je tožnik s tem dogodkom prekoračil vse meje, saj je bil videti zelo napadalen, žugal je priči s prstom in govoril s povišanim tonom. Opisal je tudi dogodek ob odhodu domov, ko je bila tožniku že vročena prepoved opravljanja dela in ga je videl pri izhodu, kjer ga do tedaj še nikoli ni videl, ter da mu je ta na razdalji 6 ali 7 m dejal, da bo že videl, ko bo prišel ven. Izpoved priče je detajlna in zelo prepričljiva, iz nje jasno izhaja, zakaj se je ustrašil, pritožbeno sodišče pa glede na splošne trditve v pritožbi o neresničnosti izpovedi te priče v verodostojnost izpovedanega ni podvomilo. Tudi priča B.B. je izpovedoval prepričljivo in ustrezno notranje skladno, manjše razlike v opisu tožnikovega obnašanja 11. 4. 2017 pa ne pomenijo, da se dejanje ni zgodilo na način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Jasno je izpovedal, da je bil tožnikov nastop agresiven, da je to razbral iz načina obnašanja in mimike, da je tožnik govoril z zelo povišanim tonom ter da je A.A. vprašal tožnika, ali mu grozi. Zgolj dejstvo, da premikanja tožnikovih rok ni opisal kot žuganja, ne pomeni, da tožnikovo obnašanje ni bilo tako, da se ga je A.A. utemeljeno ustrašil. 8. Zavzemanje tožnika, da se v preteklosti izrečena disciplinska ukrepa ne bi smela upoštevati pri odločanju o zakonitosti izredne odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kršitev, v zvezi s katerima sta bila tožniku izrečena disciplinska ukrepa, kot oteževalnih okoliščin, kot se je izrazil tožnik. Ugotovitev, da je bil tožnik že dvakrat disciplinsko kaznovan, je povezana s kršitvijo, zaradi katere je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, tako, da je bil izrek in odtegnitev denarne kazni povod za to kršitev. Obenem je glede na naravo obeh disciplinskih kršitev utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnikov nadrejeni A.A. utemeljeno ustrašil tožnikovih besed oziroma jih je v povezavi s tožnikovim nastopom (kretnjami, tonom glasu ipd.) štel za grožnjo. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba v okviru tega individualnega delovnega spora raziskati tudi dejstva glede kršitev, za kateri je bil disciplinsko kaznovan. V predmetni zadevi ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je v sodnem postopku ugotavljanja njene zakonitosti treba presoditi tudi obstoj in utemeljenost predhodnih pisnih opozoril. Judikat, na katerega se sklicuje (opr. št. Pdp 896/2011 z dne 10. 11. 2011) se nanaša na takšno situacijo, ki pa je v bistvenem drugačna od predmetne, zato v predmetni zadevi ni uporabljiv. V predmetnem postopku sodišče presoja zakonitost izredne odpovedi, za katero ni pogoj dejanski obstoj predhodnih disciplinskih kršitev. Ob tem je treba dodati, da za upravičen strah tožnikovega nadrejenega zadostuje, da je ta vedel za obe disciplinski kršitvi, zoper kateri tožnik ni zahteval sodnega varstva (da je bil torej tožnik obdolžen nasilnega ravnanja do sodelavcev oziroma pretepa), ni pa pravno pomembno, ali se je tožnik čutil odgovornega zanju. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni raziskovalo dejanskega stanja tudi v tej smeri. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo o odsotnosti tožnikovega naklepa, ker naj bi A.A. izpovedal, da se tožnik niti ni zavedal svoje grožnje. Tožnik v postopku ni podal trditev, da je izredna odpoved nezakonita zato, ker ni podan njegov naklep oziroma huda malomarnost, poleg tega iz izpovedi kot celote izhaja, da je tožnik namenoma pristopil k priči in agresivno zahteval od njega odgovore oziroma mu grozil, tako da o njegovi krivdi za kršitev ni nobenega dvoma.

9. Pritožba prav tako neutemeljeno zatrjuje, da je izredna odpoved nezakonita zato, ker je prestrog ukrep glede na storjeno kršitev. Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem (med njimi A.A. in B.B.), varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je odpoved nezakonita zato, ker se je tožena stranka že pred njegovim zagovorom in zaslišanjem prič odločila za izredno odpoved. Tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal. Iz elektronskih sporočil E.E., na kateri se sklicuje, izhaja, da je ta (pred vročeno pisno obdolžitvijo) ostro obsodil fizično nasilje med delavci tožene stranke kot nesprejemljivo in se zavzemal za ustrezno ukrepanje oziroma „trajno odstranitev grožnje“, saj je štel, da lahko takšne grožnje privedejo do neželenih dogodkov, z ustreznimi ukrepi pa jih je mogoče preprečiti. Tudi sicer postopek izredne odpovedi ni formalni postopek odločanja, v katerem bi bil delodajalec ob upoštevanju procesnih kavtel dolžan izvajati dokaze, ampak gre le za enostransko pogodbeno izjavo volje. Zagovor v zvezi z izredno odpovedjo je bil tožniku omogočen, tožnik ga je tudi podal, s tem pa je tožena stranka izpolnila obveznost iz 86. člena ZDR-1. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil tožnik diskriminiran. Tožnik v zvezi s tem ne podaja konkretnejših navedb, razen, da se ga je želel nadrejeni „znebiti“, vendar tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal. Prav tako le pavšalno navaja, da ni bil deležen enake obravnave kot ostali zaposleni v podobnih primerih.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.