Jedro

Če bi bil upnik res tik pred stečajem in bi se ta začel v kratkem, tedaj dolžnik utemeljeno navaja, bi stečajni upravitelj za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa. Nanj bi lahko ZPIZ nakazal zarubljena sredstva dolžnika. Upnik je imel od rubežev 2018 - 2020 do začetka stečaja 2024 dovolj časa, da odpre račun in omogoči dolžniku izpolnitev dolga z zarubljenimi sredstvi pri ZPIZ.

Če je umik posledica nemožnosti oprave izvršbe, neizterljivosti, neuspešnosti zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, to ne pomeni, da se je upnik želel odreči pravnemu varstvu. Drugače je v primeru, če upnik brez navedbe razloga umakne predlog za izvršbe ali ne plača predujma za cenitev, tedaj tovrstno razpolaganje pomeni odstop od sprožene prisilne izvršbe.2 Dolžnik v pritožbi utemeljeno dodaja, da je enako, kot če upnik vloži tožbo pa ne plača sodne takse in sodišče ustavi postopek.

V dejanskih okoliščinah zadeve je večletno odlašanje upnika z odprtjem računa v prejšnjem izvršilnem postopku pomenilo, da je odstopil od izterjave.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni v izpodbijani II. in III. točki izreka tako, da se glasita:

II.″II. Ugovoru dolžnika se ugodi tudi v preostalem delu, sklep o izvršbi z dne 25. 2. 2025 se razveljavi v še nerazveljavljenem delu in se zavrne predlog za izvršbo.

III.Upnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku izvršilne stroške 614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

II.Upnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti dolžniku 423,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in delno razveljavilo sklep o izvršbi z dne 25. 2. 2025 nad zneskom glavnice 9.775,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 30. 1. 2022 ter v razveljavljenem delu zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). V preostanku je zavrnilo dolžnikov ugovor (II. točka izreka). Upniku je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku izvršilne stroške 502,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam trpi stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik na podlagi sodbe z dne 26. 11. 2009 dolgoval glavnico 21.041,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2005 (27.323,14 EUR), stroške 336,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2025 dalje do plačila in pravdne stroške 724,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 dalje do plačila. Dolžnik je pred vložitvijo predloga plačal 4.800,00 EUR dne 27. 2. 2013, 1.400,00 EUR dne 10. 4. 2013 in 25.000,00 EUR dne 14. 4. 2014, s čimer soglaša upnik. Iz vpogleda v listine, ki so priloga predloga (obračun obresti), je razvidno, da je upnik obračunal obresti od zneskov plačil od 8. 9. 2005 do posameznega plačila ter kot nov dolg štel obresti, ki so natekle do takrat. Takšen način obračunavanja terjatve je napačen. Ob delnih plačilih je potrebno upoštevati zakonski vrstni red vštevanja iz 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče je opravilo izračun terjatve upoštevaje zneske terjatve in delnih plačil ter ugotovilo, da znaša stanje dolga na dan zadnjega delnega plačila 14. 4. 2014 še 9.775,98 EUR. Predlog za izvršbo je utemeljen le v delu glavnice 9.775,98 EUR. Upnik je pred potekom 10-letnega zastaralnega roka 2. 2. 2010 vložil predlog za izvršbo, zaradi česar ni prišlo do zastaranja terjatve, saj je prišlo do pretrganja zastaranja. Postopek se je končal s sklepom z dne 3. 3. 2021 ter je s tem dnem začelo ponovno teči zastaranje. Predlog za izvršbo, vložen 30. 1. 2025, je bil vložen pravočasno, pred potekom zastaralnega roka. Predhodna izvršilna zadeva se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bil brez odprtega TRR. Upnik ni mogel odpreti računa zaradi nelikvidnosti, zato njegovemu ravnanju ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo in se dolžnikovo vztrajanje pri zastaranju terjatve izkaže za neutemeljeno. Upnik terja poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti, ki izvirajo iz pravnomočne sodbe oziroma sklepa o izvršbi. Za zakonske zamudne obresti, ki so že ugotovljene s pravnomočno sodbo in so zapadle v plačilo do dneva izdaje sodbe, velja izjema od 3-letnega zastaralnega roka in sicer 10-letni zastaralni rok. Za obresti od dneva izdaje sodbe pa velja 3-letni zastaralni rok, saj znesek še ni pravnomočno ugotovljen. Sodišče dolžniku ni priznalo stroškov vloge z dne 26. 3. 2025, katero je vložil po prejemu odgovora na ugovor, saj ni prispeval k rešitvi zadeve oziroma ni navedel ničesar, kar bi prispevalo oziroma vplivalo na odločitev sodišča.

2.Zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter kršitve ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da sodišče ni prebralo vsebine predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da predmet izterjave ni glavnica. Zato izrek sklepa, v katerem delu se ugodi ugovoru in se ne ugodi ugovoru zoper sklep o izvršbi glede glavnice je v nasprotju s sklepom o izvršbi. Upnik izterjuje le zakonske zamudne obresti od glavnice iz izvršilnega naslova ter stroške postopka iz izvršilnega naslova in nobene glavnice. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, da je potrebno upoštevati zakonski vrstni red vštevanja poplačil iz 288. člena OZ. Določba ni kogentna. Upnik se ima pravico odločiti drugače in to je v tej zadevi storil v dogovoru z dolžnikom. Med upnikom in dolžnikom je bilo dogovorjeno, da bo dolžnikovo poplačilo 31.135,20 EUR upošteval kot poplačilo glavnice in ne po vrstnem redu iz 288. člena OZ. Upnik temu, da je poravnana glavnica, ni oporekal in ni mogel oporekati, saj je dolžnik ravnal skladno z dogovorom o takem vrstnem redu poračunavanja plačila. Da je glavnica v celoti poravnana, ugotavlja tudi upnik, ko predlog omejuje na obresti in stroške postopka. Poravnane so bile vse obresti, natekle do izvršljivosti izvršilnega naslova in stroški postopka, poleg tega je dolžnik poravnal pretežen del obresti od izvršljivosti izvršilnega naslova. Napačno je stališče, da naj bi z izvršbo s predlogom z dne 2. 2. 2010, ki je bila ustavljena 3. 3. 2021, prišlo do pretrganja zastaranja. Do ustavitve izvršbe ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika, pač pa na strani upnika. Dolžnik je imel sredstva, ta so bila zarubljena po sklepu o izvršbi in so čakala pri ZPIZ-u, da jih prenakaže upniku pa se je odločil, da izterjave noče, saj sodišču kljub večkratnim pozivom - sklepom, nazadnje 11. 1. 2021, da navede transakcijski račun, tega ni storil. Izrecno ga je opozorilo, da bo ravnanje štelo kot nepreklicen odstop od izterjave in za umik predloga zaradi nepreklicnega odstopa od izterjave ter bo ustavilo izvršilni postopek. To izhaja iz sklepa z dne 3. 3. 2021, s katerim je izključno zaradi razlogov na strani upnika sodišče ustavilo izvršbo. Zato je potrebno šteti, da ni prišlo do pretrganja zastaranja z izvršbo iz leta 2010, saj je bila ustavljena, ker se je upnik odpovedal uveljavljanju terjatve. Ni res, da upnik ni imel TRR zato, ker je bil tik pred stečajem. Stečaj se je začel šele 9. 8. 2024, kar je razvidno iz izpisa iz sodnega registra. Dogajanje, ko upnik ni hotel odpreti TRR v Sloveniji (s čimer je kršil zakonsko predpisano obveznost, po kateri mora vsaka gospodarska družba imeti odprt TRR, če ga morebiti skriva v tujini pa sporočiti, da ga ima v tujini in kakšna je številka) in se je zavestno ter hote odločil, da odstopi od izterjave in ne sprejme dolžnikovega denarja, ki je čakalo pri ZPIZ, se je dogajalo več kot 3 leta pred stečajem upnika. Če se je šel upnik z neodprtjem in/ali skrivanjem TRR malverzacije do svojih upnikov, je to njegova stvar in ne more utemeljevati protipravnih ravnanj kot podlage, da se ni hote odločil, da odstopa od uveljavitve terjatve zoper dolžnika. Če bi bil upnik res nelikviden, bi mogel in moral takoj predlagati stečaj, stečajni upravitelj pa bi za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa, če ga pred tem ni imel odprtega. Sedanja izvršba je nova izvršba, upnik jo je predlagal 30. 1. 2025. To je tako po preteku 3-letnega kot 10-letnega zastaralnega roka. Dolžnikova vloga je bila potrebna in utemeljena, saj je imel pravico in dolžnost (sicer bi se štele trditve upnika v odgovoru na ugovor za neprerekane) izjaviti o navedbah in dokaznem predlogu upnika. Sodišče ne more utemeljeno zanikati potrebnosti te vloge, saj je dolžnika pozvalo, da se izjavi o vlogi.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je napačno dolžnikovo naziranje, da je sodišče napačno upoštevalo, da je dolžnik najprej poplačal obresti, nato glavnico, ker naj bi upnik izterjeval le zakonske zamudne obresti, ne tudi glavnice. Z delnimi plačili je dolžnik najprej plačal stroške postopka, nato zakonske zamudne obresti, nazadnje glavnico, zato je sodišče pravilno štelo, da še vedno dolguje glavnico. Do zastaranja upnikove terjatve ni moglo priti, saj je bilo pretrgano z vložitvijo predloga. S sklepom z dne 3. 3. 2021 je zastaranje pričelo ponovno teči, nato pa jo je pretrgal pravočasno vloženi predlog 30. 1. 2025. Razlog za prekinitev (prav: ustavitev) izvršilnega postopka ni bil, da bi se upnik odrekel terjatvi temveč, ker mu je banka zaprla račun in ni mogel odpreti novega računa zaradi nelikvidnosti do uvedbe stečajnega postopka. Upnikovemu ravnanju ni mogoče pripisati učinka, ki bi imel za posledico odpoved zahtevku in nadaljnji izterjavi. Nenazadnje bi lahko dolžnik naložil sredstva kot sodni depozit in obvestil upnika ter se izognil negativnim posledicam neporavnanih obveznosti. Sodišče je v zvezi s priglašenimi stroški ravnalo pravilno, da z dolžnik vložitvijo vloge ni prispeval k razrešitvi zadeve oziroma ni navedel karkoli, kar bi vplivalo na odločitev sodišča.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Dolžnik v uvodu pritožbe utemeljeno navaja, da je upnik predlagal in sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo (samo) zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti v (kapitalizirani) v višini 27.323,14 EUR, izvršilnih stroškov 336,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2005 dalje in pravdnih stroškov 724,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 dalje, da so to meje, v katerih bi sodišče smelo in moralo odločati o ugovoru zoper sklep o izvršbi in da predmet izterjave ni bila glavnica. V izpodbijanem delu sklepa je zato sodišče zmotno presodilo, da je predlog za izvršbo utemeljen le (še) v delu glavnice 9.775,98 EUR (7. točka obrazložitve sklepa). Se pravi naj bi bil za ta znesek neutemeljen ugovor dolžnika.

6.Prav tako dolžnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo 288. člena OZ in temeljnih načel dispozitivne narave zakonskih določb iz 2. člena OZ ter prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Pri vračunavanju plačil se ima upnik pravico (za razliko od dolžnika) odločiti drugače, kot je določeno v 288. členu OZ. V tej zadevi je očitno to storil, saj je z vsebino predloga za izvršbo izrazil voljo, da glavnice ne terja. Najbolj razumen razlog zakaj glavnice ni terjal bi bil, da jo je dolžnik z nespornimi tremi plačili (7. točka obrazložitve sklepa) poplačal. Vendar z nespornimi plačili dolžnik očitno ni v celoti poplačal terjatve, saj v pritožbi priznava, da je ″poravnal pretežen del obresti za obdobje od nastopa izvršljivosti izvršilnega naslova‶. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dolžnikov primarni ugovor poplačila terjatve, ne glede na to kaj predstavlja.

7.V zadevi je zato bistveno ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o ugovoru zastaranja. Dolžnik utemeljeno navaja, da je sodišče upoštevalo šele v vlogi upnika z dne 18. 9. 2025 prvič podano trditev, da pri neodprtju TRR ni šlo za krivdo upnika, pač pa mu nobena banka naj ne bi želela odpreti TRR, zato tega ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje ni vročilo te vloge v izjavo dolžniku pred izdajo izpodbijanega sklepa (priložilo jo je šele sklepu) pa se je kljub temu oprlo na trditev v vlogi. V tem delu je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje jo je odpravilo tako, da ni upoštevalo sporne trditve upnika, da mu nobena banka ni želela odpreti računa (šesta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik 2. 2. 2010 vložil predlog za izvršbo I 32/2010 (v predhodni zadevi) in navedeni postopek se je končal s sklepom z dne 3. 3. 2021 (10. točka obrazložitve sklepa). To ni sporno. Dolžnik se utemeljeno sklicuje na obrazložitev sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka in poročilo ZPIZ z dne 4. 3. 2025, da mu je ZPIZ zarubil sredstva (med 29. 3. 2018 in 29. 12. 2020) in jih zadrževal, upnik pa kljub večim pozivom ni sporočil TRR in je sodišče 3. 3. 2021 ustavilo prejšnji izvršilni postopek.

9.Upnik je v odgovoru na ugovor opravičeval nepravočasno posredovanje računa s trditvijo, da naj bi bil tik pred uvedbo stečajnega postopka. Vendar to ne drži in dolžnik v pritožbi utemeljeno vztraja, da se je upnikov stečaj začel šele 9. 8. 2024, kar je dokazoval redni izpis iz sodnega registra, in da se vse dogajalo 3 leta prej. Če bi bil upnik res tik pred stečajem in bi se ta začel v kratkem, tedaj dolžnik utemeljeno navaja, bi stečajni upravitelj za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa. Nanj bi lahko ZPIZ nakazal zarubljena sredstva dolžnika. Upnik je imel od rubežev 2018 - 2020 do začetka stečaja 2024 dovolj časa, da odpre račun in omogoči dolžniku izpolnitev dolga z zarubljenimi sredstvi pri ZPIZ.

10.V odgovoru na pritožbo upnik neutemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik naložil sredstva kot sodni depozit in obvestil upnika ter se izognil negativnim posledicam neporavnanih obveznosti. Upnik spregleda, da je dolžnik že imel zarubljena sredstva pri ZPIZ, ni pa bil dolžan poleg tega enak znesek nalagati še kot sodni depozit, ker saj bi to pomenilo, da bi moral vsaj začasno zagotavljati dvojni znesek poplačila.

11.Glede na rubež denarnih sredstev ZPIZ ima dolžnik prav, da do ustavitve prejšnjega izvršilnega postopka ni prišlo zaradi nemožnosti izvršbe (kar je pojmovno na strani dolžnika) pač pa iz razlogov na strani upnika. Če je umik posledica nemožnosti oprave izvršbe, neizterljivosti, neuspešnosti zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, to ne pomeni, da se je upnik želel odreči pravnemu varstvu.

Drugače je v primeru, če upnik brez navedbe razloga umakne predlog za izvršbe ali ne plača predujma za cenitev, tedaj tovrstno razpolaganje pomeni odstop od sprožene prisilne izvršbe.

Dolžnik v pritožbi utemeljeno dodaja, da je enako, kot če upnik vloži tožbo pa ne plača sodne takse in sodišče ustavi postopek.

12.Po prvem odstavku 366. člena OZ se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja.

13.V dejanskih okoliščinah zadeve je večletno odlašanje upnika z odprtjem računa v prejšnjem izvršilnem postopku pomenilo, da je odstopil od izterjave. Predhodni izvršilni postopek med 2. 2. 2010 in 3. 3. 2021 zato ni pretrgal zastaranja po 365. členu OZ v zvezi s prvim odstavkom 366. člena OZ in dolžnik je to utemeljeno zatrjeval.

14.Dolgovani zneski po izvršilnem naslovu so po ugotovitvi sodišča prve stopnje zapadli v plačilo 8. 9. 2005 in 16. 12. 2009, obravnavani predlog pa je bil vložen 30. 1. 2025 (7. in 10. točka obrazložitve sklepa). To ni sporno. Dolžnik utemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja, saj sta potekla tako 3-letni zastaralni rok za občasne (neprave judikatne) terjatve kot 10-letni zastaralni rok za (prave) judikatne terjatve po 356. členu OZ.

15.Dolžnik utemeljeno izpodbija tudi stroškovni del sklepa. Prav ima, da ga je sodišče prve stopnje pozvalo, da se izjavi o vlogi upnika. Vlogo dolžnika je povzelo (4. točka obrazložitve sklepa) in jo s tem očitno štelo za pomembno. V tem pritožbenem postopku se je potrdilo, da je bila vloga potrebna za ugovorni postopek po 1. odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo dolžniku priznati nagrado za obrazloženo vlogo 150 točk po prvi alineji 8. točke tarifne št. 31 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT; ne v presežku do zahtevanih 600 točk glede na vrednost spornega predmeta, saj je nagrada pri izvršbi na denarno terjatev 25 % osnovne nagrade). Skupaj z že priznanimi stroški so znašali ugovorni stroški dolžnika 614,98 EUR. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in ustrezno spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (358. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16.Dolžnik je uspel s pritožbo, zato je po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ upravičen do nagrade za sestavo pritožbe 400 točk po sedmi točki tarifne št. 31 OT (ne v presežku do zahtevanih 600 točk, ker je vrednost spornega predmeta v tem pritožbenem postopku 9.775,98 EUR), povrnitve sodne takse 125,00 EUR, materialnih stroškov 2 % in 22 % DDV. Skupaj znašajo 423,66 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča št. 1/2006.

-------------------------------

1Sklepi VSL II I 5744/2020, VSL I Ip 25/2024, VSL I Ip 678/2023, VSM I Ip 780/2020.

2Sklepi VSM I Ip 73/2018, VSK I Ip 200/2011, VSL I Ip 1333/2024.