Jedro

V opominu je način odprave odpovednega razloga dovolj natančno opredeljen.

Izrek

Pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks (tč. IV) se zavrže. Pritožbi zoper sodbo se ugodi v delu, v katerem je bil zahtevek zavrnjen, in v izreku o stroških (tč. I in V), in se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi (tč. II). Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpoved najemnega razmerja ter na izpraznitev in izselitev iz stanovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zahtevku po nasprotni tožbi pa je v delu ugodilo in odločilo, da mora J. G. plačati E. U. znesek 15.244,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter v celoti zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, toženi stranki naloži, da tožeči stranki poravna nastale pravdne stroške, tožene stranke pa naj se ne oprosti plačila sodnih taks. Tožnik v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče nepravilno tolmači določila 53. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ), v delu, ki se nanaša na obligatorni opomin pred vložitvijo tožbe, pri čemer premalo kritično in površno ocenjuje vsebino opomina z dne 7.9.1998. V predmetnem opominu je jasno predočeno, da še ni poravnal najemnine. Iz najemne pogodbe z dne 4.12.1996 izhaja, da znaša mesečna najemnina 3.000,00 SIT. Toženec ni plačal nobenega mesečnega obroka od sklenitve najemne pogodbe, zato je bil dolžan plačati vso neplačano najemnino. Nadalje navaja, da je toženec podal bistveno obsežnejši nasprotni tožbeni zahtevek od tistega, o katerem je odločalo sodišče in v obrazložitvi navajalo razloge za svojo odločitev. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev in je podano tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami. Napačen je tudi stroškovni del napadene sodbe. Nedokazan je tudi ugodeni del nasprotnega tožbenega zahtevka, saj je vprašljivo, ali je bil celotni znesek 15.244,00 SIT namenjen le za zamenjavo ene dotrajane cevi v spornem stanovanju. Pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks ni dovoljena, v ostalem delu pa je pritožba delno utemeljena. SZ v prvem odstavku 53. člena med drugim določa, da lahko lastnik odpove najemno pogodbo iz krivdnega razloga, če najemnik ne plača najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih. V drugem odstavku 53. člena SZ določa, da najemniku pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga. Rok za odpravo odpovednega razloga ne sme biti krajši od 15 dni. Opomin (listovna številka A5), ki ga je tožnik poslal tožencu preko svojega odvetnika, je vseboval poziv na plačilo vse zapadle najemnine, ki je bila določena v najemni pogodbi z dne 4.12.1996, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila. Opomin je vseboval tudi rok plačila, in sicer do 23.9.1998 ter opozorilo, da bo vložena tožba zaradi odpovedi najemnega razmerja, oziroma zaradi izpraznitve in izselitve iz spornega stanovanja, če dolgovana najemnina ne bo pravočasno poravnana. Sodišče prve stopnje je bilo mnenja, da v opominu način odprave odpovednega razloga ni dovolj natančno opredeljen, ker ni opredeljena višina neplačane najemnine, ni opredeljeno, od katerih dnevov zapadlosti je dolžna tožena stranka plačati zakonite zamudne obresti od neplačanih obrokov najemnine in ni opredeljeno obdobje, za katero bi tožena stranka morala plačati neplačano najemnino. Po mnenju pritožbenega sodišča ima pritožba v zvezi s tem vprašanjem prav. Razlaga, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, je prestroga in ne ustreza namenu zakona. Opomin je namreč vseboval opozorilo, da najemnik krši pogodbo, ker ni plačal najemine, pozvan pa je bil tudi, da jo v petnajstih dneh plača. Določbi 53. člena SZ je bilo po mnenju pritožbenega sodišča v celoti zadoščeno. Toženec je opomin prejel, v postopku pa pravilnosti opomina sploh ni oporekal, oziroma sploh ni trdil, da je opomin pomanjkljiv in da zato ni mogel izpolniti obveznosti. Njegovi ugovori, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku, so namreč povsem drugi. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, ali obstaja odpovedni razlog v skladu z opominom. V ponovljenem postopku bo to moralo storiti, potem ko bo izvedlo tiste predlagane dokaze, s katerimi se to dejstvo dokazuje. V tem obsegu ima torej pritožba prav. Pritožba pa se spušča tudi v ravnanje sodišča v zvezi z nasprotno tožbo in trdi, da je bila v zvezi s tem storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožnik pa za take pritožbene trditve nima pravnega interesa. Če so bile storjene kršitve, ki jih pritožba navaja, tedaj so bile storjene v škodo toženca, ne pa tožnika; toženec pa se zoper odločitev ni pritožil in je torej odločitev o zavrnitvi njegovega preostalega tožbenega zahtevka tako ali tako pravnomočna. Tožnik ima interes izpodbijati samo tisti del odločitve po nasprotni tožbi, ki zadeva plačilo zneska 15.244,00 SIT. O tem delu pa so pritožbene trditve le skromne, saj se pritožba samo sprašuje, ali je bil v celoti znesek namenjen le zamenjavi, ali pa so v tem znesku vključena še druga popravila. Taka trditev pa je vse premalo konkretizirana, da bi lahko vzbudila dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je povedalo, na čem temelji njegova odločitev. Pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks ni dovoljena, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zapisalo v pravnem pouku (člen 169/5 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavreči (člen 365, točka 1 ZPP). Pritožba napada tudi stroškovni del odločitve. Ta del je bilo treba razveljaviti zaradi tega, ker je bilo pritožbi delno ugodeno. Sodišče prve stopnje bo torej o stroških postopka tako ali tako moralo ponovno odločati. Odločitev o razveljavitvi sodbe temelji na določilu člena 355 ZPP, odločitev o potrditvi pa na določilu člena 353 ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 165/3 ZPP.