Jedro

Po ZUP pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Z navedbami, da je zaradi pravnih stališč organa, izraženih v pozivih k dopolnitvi vloge, menila da organ teh dokazov ne bo štel za zadostne oziroma da jih ne bo upošteval pri odločitvi o zadevi, tožnica ni izkazala, da dejstev in dokazov upravičeno ni mogla navesti oziroma predložiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne zahteva tožnice za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov ..., ki se nahaja na tam navedenih zemljiščih, ker tožnik tudi po večkratnem dopolnjevanju predložene dokumentacije s to dokumentacijo ni dokazal izpolnjevanja pogoja iz 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba).

V obrazložitvi navaja, da se na odlagališču ... ne odlagajo obdelani odpadki, kot to zahteva 5. člen Uredbe. Tožnica je v dopolnitvi vloge z dne 30. 9. 2010 sicer podala časovnico za regijski koncept ravnanja s komunalnimi odpadki ter občinski koncept do vzpostavitve regijskega, na ponovno opozorilo toženke pa je dne 8. 12. 2010 navedla še, da bo zadevo uredila z neposredno sklenitvijo pogodbe s ponudnikom, kar bo zaključeno v nekaj dneh. Vendar pa ni o tem predložila nobenih dokazil, iz česar izhaja, da se na odlagališču ... še vedno odlagajo neobdelani mešani komunalni odpadki.

Kot nadaljnji razlog za zavrnitev izdaje okoljevarstvenega dovoljenja toženka navaja, da tožnica ne izpolnjuje predpisanih zahtev glede minimalnega števila prebivalcev, vključenih v regijski koncept ravnanja. To število bi moralo biti manj kot 90.000, vendar ne manj kot 55.000, tožnica pa je v obrazcu vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja kot občine, za katere zagotavlja odlaganje odpadkov, sicer navedla občine, ki imajo skupaj 92.199 prebivalcev, vendar ni predložila dokazila o zagotavljanju odlaganja odpadkov za vse te občine. Toženka je zato štela, da se na obravnavano odlagališče odlagajo le komunalni odpadki iz Občine ..., torej z območja, ki vključuje 15.460 prebivalcev. Ko je o tem obvestila tožnico, je tožnica izjavila, da je občinski svet Občine ... na svoji seji sprejel sklep, da ji dovoli, da lahko na obravnavani deponiji odlaga komunalne odpadke iz drugih občin ter da potekajo razgovori, da bi se s 1. 1. 2011 na deponiji ... sprejemali obdelani odpadki iz občin Upravne enote ..., razen Občine ..., te odpadke pa naj bi tožnica sprejemala prek podjetja P. Toženka ugotavlja, da iz priložene dokumentacije ni mogoče razbrati, da je podjetje P. izbrano za izvajalca občinske gospodarske javne službe varstva okolja – obdelave mešanih komunalnih odpadkov v navedenih občinah, zato iz predloženih dokumentov ne izhaja, da tožnica vzpostavlja regijski center na območju, ki vključuje najmanj 55.000 prebivalcev.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi navedel, da morajo biti za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, predpisani z Uredbo. Toženka je zato pravilno zavrnila tožničino vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, nova dejstva in nove dokaze, ki jih je tožnica predložila v pritožbenem postopku, pa je mogoče po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upoštevati le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji, pa jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. Po mnenju pritožbenega organa so dokazi, predloženi v pritožbenem postopku, obstajali že v času odločanja na prvi stopnji, tožnica pa ni izkazala, zakaj jih ni predložila že tedaj, zato njena pritožba ni utemeljena.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlago tožbo, v kateri navaja, da je 28. 1. 2011 s podjetjem P. d.o.o. sklenila pogodbo o ravnanju z mešanimi komunalnimi odpadki, vendar listin v zvezi s tem ni prilagala k vlogi, saj z njimi ne bi mogla dokazati, da pred odlaganjem obdeluje mešane komunalne odpadke. Pri tem se sklicuje na poziv toženke za dopolnitev z dne 26. 7. 2010, v katerem je toženka navedla, da kot dokazila o zagotavljanju odlaganja odpadkov štejejo le tista, ki so skladna s 6. in 7. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Tožnica je izvajalec gospodarske javne službe v Občini ..., obdelava odpadkov pa je urejena na podlagi pogodbe s podizvajalcem, zato je tožnica menila, da toženka pogodb ne bo štela za dokazilo ter jih v postopku ni ne navedla, ne predložila. Prvostopenjski organ od nje tudi ni zahteval, da bi morala predložiti kakršnekoli pogodbe. Tožnica meni, da ji s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. S tem, ko prvostopenjski organ od nje ni zahteval, naj se izkaže kot izvajalec gospodarske javne službe, ji ni omogočil učinkovito zavarovati svoje pravice. Prav zato je tožnica vsa ta dejstva navedla šele v pritožbenem postopku. Dne 10. 6. 2011 ji je Občina ... podelila tudi koncesijo za izvajanje gospodarskih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki na območju Občine ...

Na podlagi pogodbe z dne 28. 1. 2011 družba P. d.o.o. od tožnice prevzema komunalne odpadke in jih predeluje v svojem obratu v ... Na podlagi pogodbe z družbo P. tožnica prevzema tudi ostanek po predelavi mešanih komunalnih odpadkov iz drugih občin, ki jih našteva. Družba P. d.o.o. odpadke predeluje v skladu z vsemi veljavnimi predpisi.

V postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je mogoče preverjati le, ali je predelava odpadkov zagotovljena, ne pa tudi, ali se odlaga že obdelane odpadke. Tožnica meni, da je toženka preverjala, ali se odlaga že obdelane odpadke in s tem napačno uporabila materialni predpis. Način zagotovitve obdelave mešanih komunalnih odpadkov ni predpisan, zato ni ovire, da tožnica tega ne bi zagotovila s pogodbo s podizvajalcem.

Navedba toženke, da odlagališče nenevarnih odpadkov ... ni regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki je nepravilna, saj je odlagališče ... kot regijski center določeno v prilogi Uredbe. Uredba ne vzpostavlja obveznosti tožnice, zagotoviti uresničevanje regijskega koncepta, saj so občine samostojne pri odločanju, kako bodo izvajale ravnanje z odpadki. Le 18 dni po izdaji izpodbijane odločbe je pričela veljati nova uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki nima več zahtev glede minimalnega števila vključenih prebivalcev. Vsebina vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča je točno določena v 44. členu Uredbe oziroma v tretjem poglavju Uredbe IPPC. Zahtev, ki bi se v kakršnikoli obliki nanašale na vzpostavitev regijskega centra za ravnanje s komunalnimi odpadki tam ni, zato jih tudi ni mogoče vzpostaviti na podlagi 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe. Tožnica še posebej poudarja, da se njena vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ne nanaša na vzpostavitev regijskega centra za ravnanje s komunalnimi odpadki.

Tožnica meni še, da je prvostopenjski organ pogojeval izdajo okoljevarstvenega dovoljenja s tem, da mora biti tožeča stranka izvajalec gospodarske javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov ali odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov še pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča. To izhaja iz poziva prvostopenjskega organa z dne 26. 7. 2010, po katerem bo ta organ štel kot dokazila le tista, ki so skladna s 6. in 7. členom ZGJS, ki določata oblike zagotavljanja javnih služb in način opravljanja. Kakšna dokazila je organ želel, ni jasno, vendar tako pogojevanje po mnenju tožeče stranke nima podlage v zakonu, pri tem pa je bistveno, da je dokazovanje, za katere občine tožnica opravlja odlaganje, povsem nepotrebno, saj regijski koncept ni obveznost občin ali tožnice, predvsem pa nima nobenega pomena za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Prav tako toženka brez potrebe navaja, da iz priložene dokumentacije ni mogoče razbrati, da je družba P. d.o.o. na predpisan način izbrana za izvajalca občinske gospodarske javne službe varstva okolja v navedenih občinah. Preverjanje, na kakšni podlagi ta družba opravlja obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ni predmet postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, tako kot tudi ne, za katere občine tožnica opravlja gospodarsko javno službo odlaganja preostanka predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov. Tožnica se namreč lahko za tako dejavnost poteguje šele po tem, ko bo pridobila okoljevarstveno dovoljenje.

Tožnica sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške upravnega spora, po preteku paricijskega roka tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica šele v pritožbenem postopku navedla dejstva in predložila dokaze, na katere opira svoje stališče, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

Da so predložena dejstva in dokazi obstojali že v času odločanja na prvi stopnji, med strankama prav tako ni sporno. Kot razlog, zakaj teh dejstev in dokazov ni mogla navesti že v postopku pred organom prve stopnje, pa tožnica navaja, da je zaradi pravnih stališč tega organa, izraženih v pozivih k dopolnitvi vloge, menila da organ teh dokazov ne bo štel za zadostne oziroma da jih ne bo upošteval pri odločitvi o zadevi. Tudi po presoji sodišča tožnica s tem ni izkazala, da dejstev in dokazov upravičeno ni mogla navesti oziroma predložiti.

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ tožnici dne 22. 11. 2010 poslal dopis, ki ga je označil kot „poziv na izjasnitev v upravni zadevi okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov Kovor“. V tem dopisu je med drugim pod točko 1 na strani 3 pojasnil, zakaj šteje, da za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj, da je na odlagališče dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke. Na istem mestu je tožnici pojasnil še, da je obdelava mešanih komunalnih odpadkov obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja, kar pomeni, da mora v primeru, če bo obdelavo mešanih komunalnih odpadkov zagotovila izven območja odlagališča, to obdelavo zagotovitvi pri obdelovalcu mešanih komunalnih odpadkov, ki ga je posamezna občina na predpisan način izbrala za izvajalca te občinske gospodarske javne službe.

Po presoji sodišča prvostopenjski organ s tem dopisom ni izrazil kakršnegakoli pravnega stališča, iz katerega bi izhajalo, da dejstva in dokazi, ki bi jih lahko navedla tožnica, niso primerni za dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Poleg tega so s tem dopisom odpravljene vsakršne morebitne nejasnosti iz poziva za dopolnitev vloge z dne 26. 7. 2010, na katerega se sklicuje tožnica, glede tega, da mora biti obdelava odpadkov zagotovljena kot obvezna javna gospodarska služba.

Tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ zahteval, da mora tožnica to javno gospodarsko službo opravljati sama, torej nimajo podlage v upravnem spisu. Sodišče k temu pripominja še, da je prvostopenjski organ v navedenem pozivu za dopolnitev vloge z dne 26. 7. 2010 v točki 40 na strani 11 izrecno navedel, da „v kolikor pa ste v času od vložitve vloge že začeli z izvajanjem postopkov predobdelave odpadkov pred odlaganjem njihovih preostankov, bodisi sami kot upravljavec odlagališča, bodisi jih izvajajo drugi, v dopolnitvi vloge predložite fotokopije vseh pogodb (...)“. Prvostopenjski organ torej ni ne le v ničemer preprečeval tožnici predložitve relevantnih dokazov ali jo od tega odvračal, temveč jo je celo izrecno pozval prav k predložitvi dokazov, ki jih je tožnica predložila šele v pritožbenem postopku.

Tudi sicer pa zgolj mnenje o neustrezni kvaliteti dokazov po presoji sodišča ne more pomeniti upravičenega razloga, da stranka teh dokazov ne bi mogla predložiti v postopku pred organom prve stopnje. To toliko bolj velja v obravnavani zadevi, ko tožnica svoj zahtevek tako v pritožbenem postopku, kot tudi v upravnem sporu opira na svoje stališče o ustreznosti prav tistih dokazov, ki jih ni predložila v postopku pred prvostopenjskim organom.

Tožnica ob tem ne zatrjuje, da bi v času od izdaje prvostopenjske odločbe do vložitve pritožbe prišlo do kakršnekoli spremembe okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno možnost predložitve dokazov. Zato ni mogoče sklepati, da bi na predložitev dokazov vplivalo karkoli drugega od njene lastne odločitve, oziroma da dokazov ne bi „mogla“ predložiti, kot to zahteva navedena določba 238. člena ZUP.

Ker iz navedenih razlogov ni mogoče šteti, da tožnica novih dejstev in novih dokazov, na katere je opirala svoj zahtevek v pritožbenem postopku, v času odločanja na prvi stopnji ni predložila oziroma navedla iz upravičenih razlogov, je šlo za nedovoljene pritožbene novote. Da pa bi izpolnjevanje pogojev, predpisanih za izdajo zahtevanega okoljevarstvenega dovoljenja uspela dokazati še pred izdajo prvostopenjske odločbe, tožnica niti ne zatrjuje.

Glede na to nadaljnje tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, zato se sodišče ni spuščalo v njihovo vsebinsko presojo.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožnici ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Iz obeh prej navedenih dopisov prvostopenjskega organa tožnici namreč izhaja, da je ta organ tožnico podrobno seznanil ne le s svojimi ugotovitvami, temveč tudi s svojimi pravnimi naziranji in ji s tem omogočil učinkovito sodelovanje v postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.