Jedro

Za izrek ukrepa omejitve gibanja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Izrekla mu je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 16. 12. 2024 od 12:10 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 16. 3. 2025 do 12:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 2. izreka). Odločitev je sprejela na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2.V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je tožnik 24. 4. 2023 podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ jo je z odločbo št. 2142-2182/2023/7 (1222-18) s 5. 7. 2023 zavrnil. Odločba je 30. 10. 2023 postala pravnomočna in 13. 11. 2023 izvršljiva. Tožniku je bila nato s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 74935/2023 s 27. 12. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 22026/2024 z 20. 9. 2024 tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let. Na podlagi navedenih izrečenih stranskih kazni, mu je bila 9. 12. 2024, po izpustu iz zapora, s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce št. 232-8/2024/4 (371651- 002), z omejitvijo gibanja od 9. 12. 2024 do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožnik je zatem 11. 12. 2024 podal namero za podajo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Torej dva dni zatem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, kjer naj bi počakal na odstranitev iz države.

3.Tožnik je na razgovoru 16. 12. 2024 za utemeljitev svojega prvega zahtevka navedel, da zahtevek vlaga zato, ker mu v izvorni državi grozi zaporna kazen. Iščejo ga namreč upniki. V Alžiriji se zasluži samo 100 evrov na mesec, sam pa je trgoval na način, da je kupoval tekstilne izdelke z evri in jih nato naprej prodajal v alžirskih dinarjih. Zaradi inflacije je imel veliko izgubo. Postal je depresiven. Vse to se je zgodilo, še preden je zapustil izvorno državo. Uradna oseba ga je pozvala, da naj pojasni, ali so po tem, ko je bilo odločeno o njegovi prvi prošnji za mednarodno zaščito, nastali novi razlogi zanjo. Tožnik je pojasnil, da je, tako kot on, v Alžiriji na tisoče ljudi imelo težave zaradi inflacije. Ta je po njegovem mnenju tudi razlog za številne migracije iz Afrike v Evropo. Izvorno državo je zapustil zaradi dolgov. Zaradi tega je tudi psihično zbolel. Grozijo mu upniki iz Alžirije, o tem so mu povedali bratje, saj jih upniki kličejo in grozijo najmanj dvakrat na mesec. Zato, da lahko vrača denar, mora delati. Prvič so mu grozili leta 2019. Takrat je prodal hišo in avto, sedaj nima ničesar več. Pripravljen je tudi prodati katerega od svojih organov. Dolguje 65.000 evrov. Upniki zanj zahtevajo zaporno kazen ali pa ga bodo ubili. Povedal je tudi, da mu je policija dala papir za nastanitev v Azilni dom na Viču, vendar je bil dejansko namenjen za nastanitev v Centru za tujce. Mislil je, da bo v Centru za tujce kakšen dan ali dva in bo po tem nastanjen v odprtem kampu.

4.Po vloženem zahtevku je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik št. 2142-2182/2023/36 (1222-17) izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna. Toženka je utemeljeno domnevala, da je vložil zahtevek samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, saj je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka že bistveno prej. Tožnikovemu razlogu, da ni vedel, da možnost vložitve ponovnega zahtevka obstaja oz. da ima to pravico, da je bil v zaporu sam in da je bil psihično zmeden, ni sledila. Njegova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila pravnomočno zavrnjena že 30. 10. 2023, torej že skoraj leto in pol pred vložitvijo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Razlogi, ki jih ob tem uveljavlja pa so tudi obstajali že bistveno prej. Kot je povedal na osebnem razgovoru 16. 12. 2024, je zanje vedel že od leta 2019. Poleg tega bi svojo namero v zaporu lahko izrazil socialni službi oziroma drugim zaposlenim v zaporu, ki bi o tem zagotovo obvestili policijo, zahtevek pa je vložil, ko je bilo evidentno, da bo odstranjen iz države. Namero je vložil šele dva dni po tem, ko je bil iz zapora premeščen v Center za tujce. Da bo v Center za tujce nameščen z namenom odstranitve iz države, je bil namreč nedvomno poučen na razgovoru 9. 12. 2024 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Nova Gorica. To vse izhaja iz zapisnika iz tega dne. Takrat je bil z njim opravljen razgovor s tolmačem za arabski jezik, prav tako mu je bila prevedena odločba o nastanitvi v Center za tujce.

5.Toženka je v izpodbijanem sklepu še podrobno pojasnila organizacijo in sistem varovanja azilnega doma in sklenila, da zaradi tamkajšnjih razmer ni mogoče izvesti učinkovitega ukrepa pridržanja tožnika v azilnem domu kot milejšega ukrepa. Ocenila je, da bo ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. Pri tem se je sklicevala tudi na prvo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Ta določa, da se v posameznem primeru šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja.

Tožba

6.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, to je iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7.Meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja. Gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice. S tem mu je bilo kršeno eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Izpostavi, da je izpodbijani akt o pridržanju šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), iz drugega odstavka 19. člena Ustave oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ena zadnjih sodb, ki je to potrdila, je sodba Upravnega sodišča IU 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, ki obrazloži, kdaj se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

8.Tožnik nato povzame, kar je povedal pred toženko in predlaga izvedbo naroka za glavno obravnavo, da se preveri dotične informacije oziroma izjave, ki jih je podal.

9.Glede presoje toženke, zakaj je primernejši strožji ukrep omejitve gibanja, tožnik navaja, da je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Glede razlogov toženke, da bi bil po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito načeloma pripeljan in nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi njegov izhod zelo težko preprečili ter, da glede na že pojasnjeno verjetnost ponovitve kaznivih dejanj meni, da je povsem utemeljeno pričakovati, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s takšnimi dejanji nadaljeval, opozori, da je toženka imela tudi možnost, da bi prosilcu omejila gibanje na izpostavo azilnega doma. Azilni dom ima namreč kar dve izpostavi. Tega sploh ni presojala ter opravila testa, ali bi bil milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed izpostav. S tem je kršila 2. odstavek 84. člena ZMZ-1, ki zelo jasno določa, da je omejitev gibanja mogoče odrediti na center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave.

10.Tožnik še meni, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce" (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1 ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma" (prvi odstavek 84. člen ZMZ-1). Pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ti so npr. redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (člen 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa.

11.Toženka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

12.Tožnik na koncu doda, da kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, jih je že navedel, vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za odvzem svobode sploh ne obstajajo in ni jasno, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka sklepala na njihov obstoj. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Predlog za izdajo začasne odredbe

13.Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitve pravice iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavljajo škodo že samo po sebi. Tudi ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

14.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Opozori, da sodba naslovnega sodišča v zadevi I U 1322/2022 v konkretnem primeru ni uporabna, saj je bil tam izrek omejitve gibanja izrečen na drugi pravni podlagi. Izpostavi sodbo tega sodišča I U 100/2021 s 26. 1. 2021, s katero je sodišče v povsem primerljivi zadevi, kot je tožnikova, ukrep omejitve gibanja potrdilo. Toženka nato citira izseke navedene sodbe, meni, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in pri njem vztraja.

15.Na predlog za izdajo začasne odredbe toženka posebej vsebinsko ni odgovorila, predlagala pa je, da se ga zavrne.

Dokazni postopek

16.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2182/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

a) O tožbi

17.Tožba ni utemeljena.

18.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

19.Po določbi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

20.Citirana zakonska ureditev pomeni implementacijo Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red (t. i. Recepcijska direktiva II). Ta v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju

21.Iz besedila zakonske določbe 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tako izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

22.Sodišče najprej ugotavlja, da za tožnika ni sporno, da mu je bilo gibanje pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države omejeno (dne 9. 12. 2024, do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev). Te dejanske ugotovitve namreč v ničemer ne izpodbija. Prav tako se vsebinsko v ničemer ne opredeli in ne izpodbija razlogov oz. obrazložitve toženke, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve ter, da je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Kot povzeto zgoraj, v tožbi le ponovi, kar je povedal na osebnem razgovoru pred toženko in nato predlaga svoje zaslišanje, "da se preveri dotične informacije oziroma izjave". Pri tem ne trdi, da bi toženka napačno povzela njegovo izpoved ali, da bi na podlagi njegove izpovedi sprejela napačne dejanske zaključke. Sodišče ob tem ugotavlja, da se je toženka do vseh okoliščin oz. dejstev, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru, že obrazloženo opredelila v izpodbijanem sklepu (kar je povzelo v točki 4. obrazložitve te sodbe). Tožnik se z argumentacijo toženke ne sooči in ne pove, zakaj bi bila nepravilna. Tudi na zaslišanju glede slednjih okoliščin ni dal dodatnih pojasnil. Sodišče tako lahko sklene, da očitek tožnika o nepopolno oz. zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni neutemeljen, izpodbijani sklep pa je glede slednjih okoliščin tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložen.

23.V obravnavani zadevi je tako lahko samo sporno, ali je strožji ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce primeren oz. sorazmeren.

24.Tožnik v ničemer ne ugovarja zaključku toženke, da je bil na razgovoru 9. 12. 2024 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Nova Gorica poučen, da bo v Center za tujce nameščen z namenom odstranitve iz države. Kot pojasnjeno, je šele dva dni zatem vložil prvi zahtevek, čeprav je to možnost imel že leto in pol pred tem. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države, kot zapiše toženka. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Poleg tega je tožnik pred toženko na osebnem razgovoru 16. 12. 2024 izpovedal, da si želi oz. mora delati in da za kaj takega v izvorni državi nima možnosti. Sodišče ocenjuje, da je tudi na zaslišanju pred sodiščem povsem resnicoljubno še dodatno izpostavil, da si želi izboljšati socialno stanje in da so razmere v arabskih državah slabe. S tem je le potrdil smiselno ugotovitev toženke v izpodbijanem sklepu, da njegov namen ni čakati na odstranitev iz države oz. čakati na odločitev o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pač pa pobegniti oz. se temu izogniti, očitno zato, da bi lahko delal. Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega prvega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.

25.Ob povedanem očitek tožnika, da toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih mu gibanja ni omejila na izpostavo azilnega doma, ni utemeljen. Zato v konkretni zadevi tudi ni pravno pomembno, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Uporabiti je bilo treba najstrožji ukrep.

26.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

b) O predlog za izdajo začasne odredbe

27.Predlog ni utemeljen.

28.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

29.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

1Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

2Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 1214/2020-16 z dne 31. 8. 2020, tč. 13. obrazložitve.

3Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.