Jedro

Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače. V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni: - v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači med 57. in 56. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila, - v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2016 do plačila, - v prvem odstavku VIII. točke izreka tako, da je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.285,16 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter - razveljavi v prvem odstavku III. točke izreka in drugem odstavku VIII. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Prvi tožnik je dolžan toženi stranki plačati 285,60 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka med drugo tožnico in toženo stranko se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da prvemu tožniku obračuna premalo izplačane plače v višini razlike med 57. in 56. plačnim razredom, od posameznih navedenih bruto zneskov (skupaj 7.549,48 EUR bruto) obračuna in na ustrezne PDP proračuna države odvede davke in prispevke ter mu plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, navedenih v I. točki izreka sodbe, višji obrestni del zahtevka (plačilo zamudnih obresti pred 22. 11. 2013) pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da prvemu tožniku plača odškodnino v višini 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da drugi tožnici za obdobje od septembra 2012 do aprila 2016 prizna dodatek za delo po posebnem razporedu ter od posameznih bruto zneskov (skupaj bruto 3.680,66 EUR) obračuna in na ustrezne PDP proračune države odvede davke in prispevke ter ji plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, navedenih v III. točki izreka sodbe, višji obrestni del zahtevka (plačilo zamudnih obresti pred 13. 6. 2014) pa je zavrnilo. Zavrnilo je ostale zahtevke prvega tožnika in druge tožnice (IV., V. in VI. točka izreka sodbe) ter ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe prvega tožnika (VII. točka izreka). Odločilo je, da prvi tožnik sam krije svoje stroške postopka, da tožena stranka sama krije stroške postopka glede prvega tožnika in da je tožena stranka dolžna drugi tožnici povrniti stroške postopka v znesku 999,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevka prvega tožnika in druge tožnice v celoti zavrne ter jima naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Glede prvega tožnika tožena stranka v pritožbi navaja, da je pred prevedbo osnovne plače tožnik napredoval 4-krat na delovnem mestu prvak v dramskem in lutkovnem gledališču. Meni, da se napredovalno obdobje prekine v primeru, ko javni uslužbenec zasede delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Po stališču tožene stranke je pomembno, kolikokrat je prvi tožnik napredoval na delovnem mestu prvak v dramskem gledališču. V obravnavanem primeru je treba izhajati iz dejanske (zakonite) plače prvega tožnika ob upoštevanju dodatka za delovno mesto prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču 2,20 namesto dodatka za delovno mesto dramskega igralca z izjemnimi dosežki, ki znaša 1,60. Prvi tožnik je imel osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnik z napredovanji pa je znašal 8,50, kar pomeni, da so se pri prevedbi osnovne plače lahko upoštevala štiri napredovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo pri prevedbi plače prvega tožnika upoštevati le tista napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel kot prvak v dramskem gledališču od septembra 2001 dalje. Če bi se tožniku upoštevalo napredovanja na delovnem mestu dramskega igralca, bi bil uvrščen v bistveno nižji plačni razred (41. plačni razred oziroma z napredovanji v 45. plačni razred). Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo seznam napredovanj in količnikov, ker je zmotno štelo, da je bil prvi tožnik v času od začetka zaposlitve pri toženi stranki do prevedbe plače zaposlen na delovnem mestu dramski igralec, kar ne drži. Tožena stranka v pritožbi glede druge tožnice vztraja, da interni pravilnik ne more biti podlaga za izplačilo dodatka za delo po posebnem razporedu. Ta pripada javnemu uslužbencu le pod pogoji, določenimi v KPJS. Druga tožnica je bila v vsakem primeru seznanjena s planom dela za naslednji teden več kot dva dni vnaprej, kot to določa KPJS. Pravilnik tožene stranke je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati določba četrtega odstavka 42. člena KPJS, tj. 11. 6. 2008. KPJS je dodatek za delo po posebnem razporedu uredila drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti in v internem pravilniku tožene stranke iz leta 2004. Pri tem se sklicuje na določbo četrtega odstavka 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na določbo 48. člena pravilnika tožene stranke, temveč le na določbo 42. člena KPJS. Druga tožnica bi morala glede na določbo KPJS dokazati, da je svoje delo dejansko opravljala izven običajnega delovnega časa proračunskega uporabnika. Tožnica praviloma dela v deljenem delovnem času (vaje so praviloma od 10. do 14. ure in od 19. do 22. ure), zaradi česar je upravičena do dodatka za deljen delovni čas. Do dodatka v višini 20 % urne postavke osnovne plače bi bila druga tožnica upravičena le, če bi dejansko opravljala delo po posebnem razporedu, kar bi morala dokazati. Tožnica ni dokazala, da ji je tožena stranka odredila delo izven običajnega urnika zavoda, čeprav je to bistveni pogoj za izplačilo dodatka po KPJS. Tožena stranka opozarja, da interni pravilnik ne določa upravičenosti do dodatka za delo po posebnem razporedu. Določa le, kaj se šteje kot delo po posebnem razporedu, pri čemer je bila opredelitev takšnega dela spremenjena z določbo KPJS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvi tožnik in druga tožnica sta odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede prvega tožnika:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvi tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 6. 2008 za delovno mesto dramski igralec. Ob prevedbi plače ga je tožena stranka z aneksom k pogodbi o zaposlitvi uvrstila v 54. plačni razred, delovno mesto "prvak v dramskem gledališču". Iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja, da se je pri prvem tožniku upošteval osnovni količnik delovnega mesta 6,80. Od decembra 2001 dalje je tožena stranka štela prvega tožnika kot gledališkega in glasbenega ustvarjalca z izjemnimi, širše priznanimi dosežki, za katerega je določen izhodiščni količnik osnovne plače 6,80, možnih pa je 5 napredovanj (7,20, 7,60, 8,00, 8,50 in 9,00). Tožnik je za čas pred prevedbo pridobil naziv prvaka in se mu je zaradi tega povečala osnovna plača. 7. Med strankama je sporno število napredovanj, ki jih je prvi tožnik dosegel do dneva prevedbe. V skladu z določbo tretjega odstavka 49. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) se nominalni znesek javnega uslužbenca, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49. b člena tega zakona pomnoži z vrednostjo osnove za obračun iz četrtega odstavka tega člena. Gre torej za količnik z upoštevanjem t. i. horizontalnega napredovanja v okviru istega delovnega mesta oziroma istega naziva. Prvi tožnik je trdil, da je do dneva prevedbe dosegel pet napredovanj. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na seznam napredovanj in količnikov, zaključilo, da je prvi tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki kot dramski igralec napredoval 6-krat (24. 4. 1994 v količnik 4,00, 1. 2. 1997 v količnik 5,00, 1. 1. 1999 v količnik 5,30, 1. 12. 2001 v količnik 6,80, 1. 11. 2004 v količnik 7,60 in 1. 9. 2007 v količnik 8,50).

8. Količnik za določitev osnovne plače zaposlenega je odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je razporejen oziroma od količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem. V skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/1994 in nasl. - ZRPJZ) in Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih na področju kulture (Uradni list RS, št. 41/94 in nasl.) lahko zaposleni na istem delovnem mestu napreduje za največ pet plačilnih razredov. Že iz tega razloga je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik na delovnem mestu do dneva prevedbe dosegel 6 napredovanj.

9. Iz pisne pogodbe o zaposlitvi pred prevedbo sicer izhaja, da je prvi tožnik zaposlen na delovnem mestu dramski igralec, vendar pa je tožena stranka od 1. 12. 2001 dalje štela prvega tožnika kot gledališkega ustvarjalca z izjemnimi širše priznanimi dosežki (izhodiščni količnik osnovne plače znaša 6,80), za čas od septembra 2001 dalje pa mu je priznala tudi naziv prvaka. Iz priloge 1 Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti Republike Slovenije - prevedba delovnih mest in nazivov plačne skupine G (Ur. l. RS, št. 60/2008) izhaja, da je osnovni količnik delovnega mesta dramskega igralca 3,25, medtem ko je osnovni količnik delovnega mesta prvak v dramskem in lutkovnem gledališču in dramski igralec oziroma gledališki ustvarjalec z izjemnimi, širše priznanimi dosežki enak, in sicer znaša 6,80. Tožnik je bil ob prevedbi uvrščen v plačni razred delovnega mesta prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. 10. Ob upoštevanju navedenega se pri prevedbi plače lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je prvi tožnik do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače. 11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek prvega tožnika za obračun in izplačilo razlike v plači med 56. in 57. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa je zavrnilo odškodninski zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi s postopkom pri toženi stranki v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2016 do plačila.

12. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Prvi tožnik s tožbo ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, ki so nastali v zvezi z njegovo tožbo. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) in vrednosti predmeta odvetniške storitve odmerilo v višini 1.285,16 EUR (odgovor na tožbo - 500 točk, narok 25. 5. 2017 - 500 točk, trajanje 150 točk, pripravljalna vloga 17. 5. 2017 - 375 točk, pripravljalna vloga 10. 8. 2017 - 375 točk, pripravljalna vloga 3. 11. 2017 - 375 točk, narok 6. 12. 2017 - 250 točk, trajanje - 100 točk, materialni stroški 2 % ter 22 % DDV), kar je prvi tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

13. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev, ki se nanaša na prvega tožnika, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti ob upoštevanju OT znašajo 285,60 EUR (pritožba glede na vrednost izpodbijanega dela v znesku 7.806,51 EUR - 500 točk, materialni stroški 2 % ter 22 % DDV), kar je prvi tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku prvi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Glede druge tožnice:

14. Druga tožnica v tem sporu zahteva izplačilo dodatka za delo po posebnem razporedu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila druga tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "frizer - lasuljar - masker". Delo je opravljala s polnim delovnim časom 40 ur tedensko v neenakomerno razporejenem in deljenem delovnem času, ki je razporejen praviloma na šest delovnih dni od ponedeljka do sobote oziroma po tedenskem razporedu vaj in predstav (manj ugoden delovni čas).

15. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica upravičena do navedenega dodatka glede na določbo 48. člena Pravilnika o organizaciji dela (v nadaljevanju: pravilnik), in sicer ob upoštevanju 42. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. - KPJS) v višini 20 %. V 48. členu pravilnika iz leta 2004 je v poglavju, ki ureja delovni čas zaposlenih, določeno, da se tedenski razpored vaj in predstav objavlja najmanj 8 dni pred pričetkom tedna. Razporedi in spremembe, ki niso objavljene 8 dni pred dnevom, na katerega se nanašajo, se obravnavajo kot delo po posebnem razporedu.

16. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in nasl.) je v 76. členu določala, da se za delo po posebnem razporedu smatra delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za en dan vnaprej, ali največ do en teden vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni delovni čas zavoda, ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te kolektivne pogodbe. V 76. a členu pa je določala, da ima lastnost dela v neenakomerno razporejenem delovnem času stalno ali občasno delo v popoldanskem času, v izmeni, v deljenem delovnem času in delo po posebnem razporedu, ki je načrtovano za več kot 7 dni vnaprej. Z uveljavitvijo novega plačnega sistema oziroma z dnem uveljavitve Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2008) sta navedeni določbi prenehali veljati (8. člen Aneksa).

17. Skladno z 32. členom ZSPJS pripadajo javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatek za delo v deljenem delovnem času in dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki pa se med seboj izključujeta.

18. KPJS v 42. členu določa dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času ter dodatek za delo po posebnem razporedu. V skladu s prvimi tremi odstavki se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na manj kot štiri dni v tednu, če je razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu ali če je razporejen tako, da ima v enem delovnem dnevu dve ali več prekinitev, ki trajajo najmanj eno uro. V skladu s četrtim odstavkom tega člena pa se za delo po posebnem razporedu šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca načrtuje za dva dni vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika (delodajalca) ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, opredeljenim v drugih členih KPJS. Delavcu pripada dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače za dejansko opravljene ure po posebnem razporedu.

19. Tožena stranka v zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu utemeljeno opozarja na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS. Teh pogojev sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje še ni ugotavljalo.

20. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe v delu odločitve, ki se nanaša na drugo tožnico, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, še posebej ker se v vzorčnem postopku obravnavajo vsa mogoča dejanska in pravna vprašanja. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

21. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze in ugotoviti, ali druga tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu, določene v četrtem odstavku 48. člena ZSPJS, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter stroških postopka med drugo tožnico in toženo stranko (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.