Jedro

Naročitelj Pogodbe o posredovanju ni sklenil v imenu tožene stranke, temveč v svojem imenu. V takih okoliščinah pa o naknadni odobritvi iz 73. člena OZ ni mogoče govoriti.

Vprašanje strank sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje. Gre namreč za dejansko ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla in ne za razlago pogodbe.

Nesprejetje določene trditve kot dokazane in s tem resnične ter pravilne, ni enako neopredelitvi oziroma neupoštevanju te trditve. Sodišče namreč izvede dokazni postopek ravno iz razloga, da ugotovi, katero dejstva so dokazana (resnična) in katera ne ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odloči o zadevi. Zato zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje določenim trditvam tožeče stranke ni sledilo, ne pomeni, da je kršilo načelo kontradiktornosti oziroma, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Z njimi tožeča stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3544/2015 z dne 16. 1. 2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe, toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 428,38 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka kot posrednica od tožene stranke vtožuje plačilo provizije za storitev posredovanja pri najemu poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da Pogodbe o posredovanju z dne 23. 4. 2012 (A3) kot naročitelj ni sklenila tožena stranka, temveč A. A., ki ni ne zakonita zastopnica tožene stranke, ne njena pooblaščenka. Navedenega tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Ponavlja pa svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je bila Pogodba o posredovanju s strani tožene stranke odobrena s sklenitvijo najemne pogodbe, v zvezi s katero je tožeča stranka opravljala storitve posredovanja. Pri tem se sklicuje na 73. člen OZ, ki določa naknadno odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Navedena določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naročitelj A. A. Pogodbe o posredovanju ni sklenila v imenu tožene stranke, temveč v svojem imenu. V takih okoliščinah pa o naknadni odobritvi iz 73. člena OZ ni mogoče govoriti. Zmotno je nadalje tudi stališče tožeče stranke, da je tožena stranka s tem, ko je sklenila najemno pogodbo, pri sklenitvi katere je (za najemodajalca) posredovala tožeča stranka, konkludentno odobrila Pogodbo o posredovanju. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča v izpodbijani sodbi, dodaja pa še, da tožeča stranka s svojimi trditvami ni uspela izkazati nobene podlage za utemeljitev njenega stališča o konkludentno odobreni Pogodbi o posredovanju. Tudi v zvezi s temi trditvami se namreč sklicuje na 73. člen OZ, ki pa kot že rečeno,v konkretnem primeru ne pride v poštev.

7. Med drugim je tožeča stranka trdila tudi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba o posredovanju. Vprašanje strank sklenjene pogodbe ni vprašanje materialnega prava, temveč dejansko vprašanje. Gre namreč za dejansko ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla in ne za razlago pogodbe.(1) Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka s tožečo stranko pogodbe o posredovanju (pisne in ustne) ni sklenila. Na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano, zato pritožbenih navedb s katerimi tožeča stranka uveljavlja, da je tožena stranka sklenila posredovalno pogodbo, pritožbeno sodišče kot nedovoljenih ni moglo upoštevati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Glede na to, da posredniška pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, pa tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe o teoriji realizacije (58. člen OZ). Prvi in nujen pogoj za uporabo slednje je namreč sklenjena pogodba (ki ji manjka oblika).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije, tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi zavrnilo.

9. V okviru ugotovitev o nedokazani sklenitvi posredniške pogodbe, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vprašanja, ali je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitev posredovanja (prvi odstavek 13. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju – ZNPosr). Ugotovilo je, da temu ni tako. Gre za dejansko ugotovitev na katero je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano, zato nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi tudi sicer pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja, da je za toženo stranko opravila storitev posredovanja, kot nedovoljene ni moglo upoštevati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Glede na ugotovitev, da tožeča stranka za toženo stranko ni opravila storitev posredovanja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

11. Nadalje tožeča stranka sodišču prve stopnje očita še, da ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev (glede odobritve pogodbe o posredovanju, realizacije pogodbe in neupravičene obogatitve), s čimer naj bi kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 399. člena ZPP). Navedeno kršitev utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje določenih njenih trditev ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nesprejetje določene trditve kot dokazane in s tem resnične ter pravilne, ni enako neopredelitvi oziroma neupoštevanju te trditve. Sodišče namreč izvede dokazni postopek ravno iz razloga, da ugotovi, katero dejstva so dokazana (resnična) in katera ne ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odloči o zadevi. Zato zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje določenim trditvam tožeče stranke ni sledilo, ne pomeni, da je kršilo načelo kontradiktornosti oziroma, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Z njimi tožeča stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep VS RS, III Ips 123/2014 z dne 29. 3. 2016.