Jedro

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca. V 17.a členu ZSPJS so zato določena le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo ob preizkusu te ocene s strani komisije.

ZSPJS ne določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe komisije. Določa le, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in da komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. Glede na to, da je opis konkretnih napak, ki se tožniku očitajo pri opravljanju dela, jasno razviden iz zapisnika, je sklep o preizkusu ocene, v katerem je ugotovljeno, da je tožnik storil preveč napak, kot dežurni policist pa je bil med odsotnostjo komandirja ali drugega nadrejenega dolžan odločati o nujnih ukrepih in opravljati druge naloge za nemoteno delovanje enote, v zadostni meri obrazložen in omogoča preizkus letne ocene delovne uspešnosti. Ker je tožnik na seji komisiji sodeloval, hkrati pa podal tudi ugovore do očitanih napak, mu je bila v preizkusu ocene zagotovljena pravica do udeležbe v smislu tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2010 in da se zahteva za preizkus ocene vrne v ponovno odločanje pred spremenjeno sestavo komisije. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 627,50 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da so bili dokazni predlogi (pribava izpisa dnevnih dogodkov na OKC ..., izpis nastopa dela tožnika za 8. 3. 2009, ocena za tožnika za obdobje 2008 do 2012 ter opis nalog policijskega inšpektorja na OKC iz sistemizacije delovnih mest) na naroku dne 21. 6. 2012 podani tudi zato, da se ugotovi čas zaključka intervencije, s kakšnimi ugotovitvami je bila intervencija zaključena in kaj bi moral storiti A.A., ki je bil član komisije za preizkus ocene tožnikove delovne uspešnosti. Tožnik se ne strinja s tem, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, še zlasti zato, ker ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa, tožnik pa je pričakoval, da bo sodišče pridobilo konkretne listine. Šele s pridobitvijo listin bi se lahko oporekalo trditvam tožene stranke, podkrepljene pa bi bile tudi trditve tožnika, da se očitek v zvezi z dogodkom z dne 8. 3. 2009 dejansko nanaša na A.A.. Navedeno predstavlja razlog, zaradi katerega A.A. ne bi smel biti član komisije, ki je kasneje ocenjevala tožnika. S tem, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil seznanjen s kriteriji oziroma merili za ocenjevanje delovnih in strokovnih kvalitet, saj ni bil seznanjen z „excel“ tabelami, v katerem so se zapisovale kršitve. Tako ni bil seznanjen z ugotovitvami in kršitvami, ki so bile podlaga za oceno delovne uspešnosti. Tožnik je prava neuka stranka, ki ni bil vnaprej seznanjen z možnostjo izločanja člana komisije. Za izločitveni razlog je tožnik izvedel šele, ko je pridobil pravno pomoč. Takrat mu je bilo pojasnjeno, da lahko uveljavlja izločitev člana komisije. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da razlog izločitve ni podan. Šele po vpogledu opisa del in nalog vodje izmene OKC bi se sodišče lahko opredelilo do tega, ali je podan izločitveni razlog. Tožnik je ustrezno ukrepal v zvezi z dogodkom z dne 6. 3. 2009, saj se je postopek zaključil s podano kazensko ovadbo in ni prišlo do nobenih kršitev. Prav zaradi neizvedenih predlaganih dokazov je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sklep o preizkusu ocene, ki ga je izdala komisija, je po mnenju tožnika neobrazložen. Konkretne napake so razvidne iz zapisnika o preizkusu ocene, ki pa ni sestavni del sklepa. Izpodbijani sklep o preizkusu ocene je nesklepčen in ga ni mogoče preizkusiti. Ves postopek ocenjevanja tožnika je potekal v tajnosti. Postopek pred komisijo bi moral biti kontradiktoren tako, da bi se soočilo trditve komandirja in tožnika ter izvajalo dodatne dokaze. V kolikor se že vnaprej verjame komandirju, ni potrebno izvajati nobenih dokazov glede podanih ugovorov javnega uslužbenca na podano oceno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo določene zaključke oziroma izpeljevalo posledice, ki jih ni zatrjevala nobena od strank, s čimer je prevzelo vlogo tožene stranke. Do kršitev, ki jih navaja komandir v izpovedi, po mnenju tožnika ni prišlo. Ker je ocena komandirja v bistvu dokončna, bi moral komandir odgovoriti na vsa vprašanja glede očitanih kršitev. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih pavšalno uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev urejata 17. in 17.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a člen ZSPJS). Zaradi zagotovitve enake in enotne izvedbe postopkov ocenjevanja je tožena stranka dne 18. 12. 2008 izdala tudi usmeritve (priloga B1), v katerih so bili vnaprej predvideni kriteriji oziroma merila za ocenjevanje delovnih in strokovnih kvalitet javnih uslužbencev. Tožnik je bil z merili za ocenjevanje delovne uspešnosti vnaprej seznanjen, tega pa ni mogoče mešati s seznanitvijo s tabelo, v kateri so nadrejeni beležili konkretne tožnikove napake pri delu. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni bil v celoti seznanjen s kriteriji oziroma merili, ker ni bil obenem seznanjen tudi z ugotovitvami komandirja.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2009 opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu policist – stalni dežurni. Njegov neposredno nadrejeni (komandir) ga je dne 3. 1. 2010 za leto 2009 ocenil z oceno zadovoljivo (priloga A3). Tožnik je bil z oceno seznanjen. Nato je zahteval preizkus ocene pred komisijo (priloga B2), ki je dne 10. 3. 2010 sprejela sklep, s katerim je potrdila oceno komandirja (priloga A4). Tožnik je zoper navedeni sklep v 30-dnevnem roku uveljavljal sodno varstvo.

Pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišče prve stopnje, ki ni izvedlo na naroku dne 21. 6. 2012 predlaganih dokazov s pribavo izpisa dnevnika OKC Policijske uprave ..., izpisa nastopa dela tožnika z dne 8. 3. 2009, ocene za tožnika v obdobju 2008 do 2012 ter opisa nalog policijskega inšpektorja iz OKC iz sistemizacije delovnih mest. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče, in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenimi določbami in pravilno pojasnilo, da predlaganih dokazov ni izvedlo, ker dejstvi, da je tožnik z delom 6. 3. 2009 nastopil službo ob 19:00 uri in da se je intervencija začela pred tem, nista bili prerekani (214. člen ZPP), naloge policijskega inšpektorja OKC pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti tožnika niso pomembne. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov strinja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v času odsotnosti komandirja in pomočnikov dežurni policist opravlja naloge vodje oziroma prevzema vodstvena in organizacijska pooblastila vodij, za presojo zakonitosti ocene tožnikove delovne uspešnosti ni pomemben opis del in nalog inšpektorja OKC A.A.. Glede na to, da so priče izpovedale, da se intervencija ne zaključi s poročanjem OKC in da bi tožnik moral dati policistoma ustrezna navodila v povezavi z izvajanjem načela ničelne tolerance v primeru nasilja v družini, tožnik pa je v pisnem odgovoru (priloga A2 točka 1) tudi sam priznal, da je patrulja, ki je intervencijo opravila, poročala tožniku ob 19:10 uri, ni bilo potrebe po izvedbi predlaganih dokazov. Ker se delovna uspešnost javnih uslužbencev ugotavlja vsako leto posebej, na zakonitost ocene ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik v drugih obdobjih bolje ocenjen. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, pri dogodku z dne 8. 3. 2009 pa gre tudi sicer le za eno od očitanih napak, medtem ko končna ocena tožnikove delovne uspešnosti temelji na celostnem vrednotenju njegovega dela v letu 2009. Tožnik v pritožbi ugovarja postopku ocenjevanja. Trdi, da bi moral biti A.A., ker je bil kot vodja izmene OKC soudeležen pri dogodku z dne 8. 3. 2009, izločen iz komisije. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da niso podani izločitveni razlogi glede na to, da A.A. ni sodeloval pri ocenjevanju tožnika s strani komandirja in da zgolj „administrativno“ sodelovanje v enem izmed postopkov policije ni mogoče šteti kot sodelovanja pri takšnem ocenjevanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izločitev namenjena temu, da se določeni osebi, ki naj bi odločala v določeni zadevi, zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, prepreči nadaljnje delo pri odločanju. Zato izločitve ni mogoče zahtevati izven postopka, ki je v teku. Izločitev je smiselno predlagati čim prej, vsekakor pa pred dokončno odločitvijo komisije. Tožnik zahteva izločitev člana komisije šele v tožbi, čeprav se je udeležil seje komisije in na njeno sestavo ni imel pripomb. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je iz navedenih razlogov neutemeljena v tožbi podana zahteva za izločitev A.A..

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca. V 17.a členu ZSPJS so zato določena le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo ob preizkusu te ocene s strani komisije. Pritožbeni očitek o tajnosti postopka pred komisijo tako ni utemeljen. Sicer pa ZSPJS ne določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe komisije. Določa le, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in da komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. Glede na to, da je opis konkretnih napak, ki se tožniku očitajo pri opravljanju dela, jasno razviden iz zapisnika, je sklep o preizkusu ocene, v katerem je ugotovljeno, da je tožnik storil preveč napak, kot dežurni policist pa je med odsotnostjo komandirja ali drugega nadrejenega dolžan odločati o nujnih ukrepih in opravljati druge naloge za nemoteno delovanje enote, v zadostni meri obrazložen in omogoča preizkus letne ocene delovne uspešnosti. Ker je tožnik na seji komisiji sodeloval, hkrati pa podal tudi ugovore do očitanih napak, mu je bila v preizkusu ocene zagotovljena pravica do udeležbe v smislu tretjega odstavka 17.a člena ZSPJS. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Posebej skrbno je preizkusilo tožnikove očitke, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. Komandir B.B. je pojasnil, da se je pred izdelavo ocene posvetoval z vsemi štirimi pomočniki komandirjev, ki so vsak zase pripravili svojo oceno posameznega uslužbenca, nato pa so skupaj prediskutirali morebitna razhajanja. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je bilo tožnikovo delo v letu 2009 v celoti gledano po kriterijih in merilih ocenjevanja delno pod pričakovanji. Ključni kriterij ocenjevanja je strokovnost, ki praviloma pomeni tudi končno oceno delovnih in strokovnih kvalitet. Napake, ki jih je tožnik naredil, se odražajo tako na kriteriju strokovnosti, natančnosti, organizaciji dela, predvsem pa pri kriteriju zanesljivosti, pri čemer sodišče prve stopnje ni preseglo kompetenc, ko je ob posameznih napakah tožnika navedlo tudi možne posledice tožnikovih ravnanj oziroma opustitev za toženo stranko. Na navedenih področjih tožnik ni izpolnil pričakovanj. Pri končni oceni pa je bilo pravilno upoštevana tudi narava tožnikovega dela, tj. da ima ob odsotnosti starešin vodstvena in organizacijska pooblastila ter uživa visoko zaupanje vodstva policijske postaje, zaradi česar so tudi pričakovanja visoka. Pritožbena navedba, da je bil glede kršitve pri imenu ilegalnega pribežnika komandir sam v službi in bi moral konkretne podatke preveriti sam, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo glede na določbi 286. in 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede pravilnosti vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih, pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato tudi utemeljeno presodilo, da je odločitev komisije zakonita.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.