Jedro

Ker so posamezne poslovne enote tožene stranke predstavljale ekonomsko in kadrovsko zaključene celote, zaradi katerih je bilo mogoče delavce razporejati le znotraj teh enot, je bila tožnica v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev pravilno ocenjevana le v okivru njene poslovne enote, ne pa tudi znotraj drugih poslovnih enot, ter ji je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5.6. in 26.7.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, kot nadalje zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnici utemeljeno prenehalo delovno razmerje v poslovni enoti gozdarstvo v skladu s postopkom, ki ga je pravilno izvedla tožena stranka. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da njeno delo ekonomskega tehnika ni bilo strogo vezano na konkretno poslovno enoto, saj bi lahko tudi v drugih enotah opravljala dela, za katera se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, znanje in zmožnosti. Pri posameznih poslovnih enotah tožene stranke ne gre za samostojne pravne osebe, temveč zgolj za notranje organizacijske enote, ki tvorijo povezan poslovni proces. Še vedno vztraja pri izvedbi dokaza z vpogledom sistemizacije in seznama vseh delovnih mest, za katera se zahtevajo enaki pogoji, kot za njeno delovno mesto. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da bi bil mož primerjane sodelavke v času ugotavljanja trajnih presežkov iskalec zaposlitve in kot brezposelen prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 34. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) ugotavlja poslovodni organ oz. delodajalec obstoj trajnega prenehanja potreb po delavcu, pri čemer je dolžan, da v takšnem primeru ugotovi razloge za prenehanje potreb po delu delavcev, število in kategorije presežnih delavcev, roke, v katerih bo prenehala potreba po njihovem delu, ob tem da o ugotovitvah obvesti sindikate in delavski svet ali drug organ, ki predstavlja delavce. Nadalje delodajalec s sprejetjem programa določi ukrepe za preprečitev ali največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in po določbi 11. odst. 35. čl. ZDR odloči o prenehanju delovnega razmerja konkretnih delavcev ter o pravicah iz programa razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka je s sprejetim programom reševanja presežnih delavcev določila, da bo ugotavljala število presežnih delavcev glede na analizo potreb v posameznih poslovnih enotah, ki so po izpovedbi priče P. A. predstavljale ekonomsko in kadrovsko zaključene celote. Tako je bilo zaradi specifične dejavnosti možno uspešno razporejati le delavce znotraj posamezne poslovne enote in ne znotraj celotne družbe. V skladu z tako ugotovljenimi dejstvi je bila tožnica pravilno primerjana znotraj poslovne enote gozdarstvo v okviru iste kategorije delovnega mesta. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil takrat sodelavkin mož brezposelen in prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, so bili na strani sodelavke podani razlogi iz določbe 36. d čl. ZDR, zaradi česar je ohranila zaposlitev. V tej zvezi je tožnica izpovedala, da je bila poslovni enoti primerjana le s sodelavko, ob tem da ji je bila znana okoliščina glede brezposelnosti njenega moža in nadalje, da v poslovni enoti ni bilo drugega delovnega mesta, na katerega bi lahko bila še razporejena. Zato pritožbeno sklicevanje, da tožena stranka v tožničinem primeru ni pravilno izvedla postopek ugotavljanja trajno presežne delavke oz. da bi moralo sodišče izvesti pismeni dokaz, ki bi potrjeval brezposelnost sodelavkinega moža (takšen predlog predstavlja dokazno novoto, ki v pritožbenem postopku ni dopustna), ne more biti upoštevno. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ni ugotovilo razlogov, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).